Nesrečni nogometaš Šerifa, ki ni opustil sanj o Ligi prvakov

Liga prvakov 15. Okt. 20216:006 komentarjev
Delite:
Foto: Uroš Skaza

Moldavski Šerif iz Tiraspola je v Ligi prvakov sredi kultnega Bernabea zrušil madridski Real. Nekaj, kar zveni kot znanstvena fantastika, podobno kot policijska ura, vodni top in solzivec na ulicah Ljubljane ter komercialni poleti v vesolje. Dobrodošli v letu 2021! Vrnimo se k nogometu, za moldavsko nogometno senzacijo namreč igra tudi občasni slovenski reprezentant. A usoda je hotela, da v evropski nogometni jeseni ne bo mogel pomagati svojim soigralcem, namesto na tekmah Lige prvakov se te dni mudi v domačem Mozirju. Obiskali smo Lovra Bizjaka.

Zaradi strganih vezi v gležnju levica Lovra Bizjaka te dni počiva v posebni opornici. Senzacionalno zmago svojega kluba proti madridskem Realu si je tako ogledal iz domačega naslonjača. Je bila tudi zanj zmaga moldavskega prvaka takšen šok kot za veliko, veliko večino nogometnega sveta? “Priznam, nisem mogel verjeti. Ampak ko sem malce razmislil, glede na ekipo in formo, ki jo imamo, vendarle to ni bila takšna neverjetna senzacija. V moštvu imamo izjemno kemijo in prepričan sem, da nam lahko uspejo velike stvari.”

Šerif Tiraspol je klub, ustanovljen šele pred 24 leti. V prvi moldavski ligi je debitiral le leto dni po nastanku kluba, doslej pa je v vitrine pospravil že 19 državnih naslovov. Od prvega, v sezoni 2000/2001, ni bil prvak le v sezoni 10/11, ko je slavila Dacia iz Kišinjeva, in v sezoni 14/15, ko so naslov osvojili nogometaši ekipe Milsam Orhei.

Šerif je torej gonilna sila moldavskega nogometa, letos pa prvič v zgodovini igra v Ligi prvakov. Kaj je letos drugače, da smo moštvo iz Tiraspola spoznali tudi tisti, ki se z moldavskim nogometom v preteklosti nismo prav podrobno ukvarjali? “Trener je sestavil zares dobro kombinacijo igralcev. Veliko stvari se je poklopilo, v športu pa je vedno tako, da potrebuješ še nekaj sreče. Vse to je nekako prispevalo k našem uspehu.”

Šerif – ponos moldavske Rusije in ekipa “združenih narodov”

V tej sezoni je slačilnica Šerifa narodno izjemno pestra. V ekipi najdemo 8 Afričanov, 6 Južnoameričanov, nogometaša iz Trindidada in Tobaga, Uzbekistanca, Luksemburžana, dva Grka, Makedonca, Srba, nogometaša iz Bosne in Hergecovine, Slovenca ter le peščico Moldavcev. Kako tako raznoliko zmes različnih kultur, ver in jezikov sestaviti v celoto, ki dobro deluje na igrišču?

“V nogometnem svetu praktično ni več ekipe, v kateri so samo domači igralci. Te raznolikosti sem se privadil že v Rusiji. Tisti trener, ki uspe najbolje povezati nogometaše iz različnih okolij, ima najboljše rezultate. Sam se največ družim z našimi Balkanci, v ekipi pa se vsi dobro razumemo. Seveda obstajajo določene skupine, s katerimi greš večkrat na kosilo ali na kavo.”

Tiraspol je glavno mesto mednarodno nepriznane Pridnestrske moldavske republike. Gre za del Moldavije, v katerem ljudje govorijo pretežno ruski jezik. Predsednik kluba, v katerem igra Lovro Bizjak, je lokalni tajkun Viktor Gushan, podjetnik, ki ima tesne povezave z ruskim političnim vrhom. Družba Šerif, del katere je nogometni klub, je sicer sestavljena še iz verige bencinskih postaj in trgovin, medijske hiše, gradbenega podjetja, telekomunikacijskega operaterja, oglaševalske agencije … Viktor Gushan je tako v gospodarskem kot tudi v političnem smislu alfa in omega Pridnestrske moldavske republike.

“Ko sem prišel v klub, organizacija sicer ni bila optimalna, ampak takoj se je videlo, da gradijo veliko zgodbo. Vsi v klubu se res maksimalno trudijo za napredek ekipe, organizacija zdaj napreduje in vse to se pozna tudi na rezultatih. Trening center je fantastičen, najboljši, v katerem sem kadarkoli treniral. V njem ima igralec vse, kar potrebuje za razvoj. 10 igrišč, eno tudi pokrito, bazene, savne, jedilnico. Vse je na res visokem nivoju,” svoje nogometno domovanje opisuje 27-letnik.

Foto: Uroš Skaza

Nesrečna poškodba (zaenkrat) razblinila sanje o Ligi prvakov

Pred sezono so v klubu za evropski cilj postavili uvrstitev v Ligo Evropa. Lovro Bizjak je razmišljal drugače: “Moj osebni cilj je bila Liga prvakov, pogodbo s Šerifom sem podpisal predvsem zato, ker želim igrati v tem tekmovanju. Res sem verjel v ekipo, ki sem jo spoznal v drugi polovici lanske sezone, ko sem tu igral kot posojen nogometaš Ufe. Evropske tekme so za nogometaše zelo pomembne, na njih zares uživaš, hkrati pa se tudi predstaviš večjim klubom.”

V evropskem poletju se je Bizjak s Šerifom mudil tudi v naši neposredni bližini. 15 minut je preživel na igrišču stadiona Rajko Mitić v Beogradu ob remiju s Crveno Zvezdo (1:1), tik pred remijem z Dinamom na Maksimiru (0:0) v zadnjem krogu kvalifikacij za Ligo prvakov pa je na treningu utrpel poškodbo gležnja. Diagnoza? Dva strgana ligamenta v levem gležnju. Čas počitka? Štiri mesece.

“Jasno, v tistem trenutku sem bil zelo žalosten in razočaran. Ni bilo lahko. Ampak po drugi strani sem bil zelo vesel za ekipo, nenazadnje je to skupni dosežek, pri katerem so posamezniki manj pomembni. To je nogomet, ne moreš vplivati na to, ali se boš oziroma kdaj se boš poškodoval. Zagotovo je bil čas za poškodbo najslabši možen, a pred mano je nov motiv, nov cilj, da mi znova uspe nekaj velikega. Še enkrat se želim uvrstiti v Ligo prvakov. Vse se zgodi z razlogom, upam, da se je tudi to. Ne preostane mi drugega, kot da trdo delam, da ta uspeh ponovim,” odločno poudarja naš sogovornik.

Pot Šerifa v Ligo prvakov:

1. krog kvalifikacij: Šerif – Teuta (ALB) 5:0 (0:4, 1:0)
2. krog kvalifikacij: Šerif – Alaškert (ARM) 4:1 (0:1, 3:1)
3. krog kvalifikacij: Šerif – Crvena Zvezda (SRB) 2:1 (1:1, 1:0)
4. krog kvalifikacij: Šerif – Dinamo Zagreb (HRV) 3:0 (3:0, 0:0)

Kljub nesrečni poškodbi je v tej sezoni Lovro Bizjak doživel nekaj izjemnega – stopil je na zelenico kultne beograjske “Marakane”. Kako si je zapomnil to izkušnjo? “Fenomenalen občutek. Na stadionu je bilo 25.000 ljudi, ves stadion je bil na nogah. Tribune so “gorele” celotno tekmo, niti minute ni bilo tišine. Za to se igra nogomet, za takšne tekme.”

Foto: Guliverimage

V “slovenski” Ufi do slovenske reprezentance

Pred prihodom v Moldavijo je bil Mozirčan član ruske Ufe. Na to izkušnjo ima lepe spomine, čeprav priznava, da je bila liga zelo zahtevna. “V ruskem prvenstvu je tujcem precej težko, klubi ogromno pričakujejo od njih. Če ti ne gre, si takoj pod pritiskom. Je pa vseeno ruska izkušnja zame lepa zgodba. Zelo pomembno je bilo tudi to, da sem imel ob sebi Bojana Jokića. Prišel sem v novo državo, nisem znal jezika. Pri vseh stvareh mi je pomagal. Tega ne bom pozabil, zato sem mu res hvaležen.”

Z nekdanjim kapetanom slovenske reprezentance ima Lovro Bizjak še danes odličen odnos, Kranjčan mu je resnično pomagal pri navajanju na novo okolje. “Dobesedno vsak dan sva bila skupaj. Na začetku sem nekaj časa živel drugje, v nekoliko bolj oddaljenem bivališču. A takoj, ko je bilo mogoče, sem se preselil v sosednje stanovanje na istem hodniku, kot je bilo “Jokino”. Potem se moja in njegova vhodna vrata niso več zapirala,” se z nasmehom na obrazu teh trenutkov spominja naš sogovornik.

Nekaj nogometnih spominov Lovra Bizjaka

Nogomet piše edinstvene zgodbe in Lovro Bizjak je kot član Ufe za slovensko reprezentanco debitiral ravno v svoji novi “domovini” Moldaviji, oktobra lani na tekmi Lige narodov (4:0). “Res sem bil presenečen ob vpoklicu v reprezentanco. To je bila res prava potrditev, da dobro delam. Izjemna izkušnja, reprezentanca je nekaj največjega, kar se lahko zgodi nogometašu. Igrati za svojo državo, to je neverjeten občutek.”

Kakšen trener je Matjaž Kek? “V resnici se nisva ravno veliko pogovarjala ena na ena, ampak že na igrišču se vidi, da ima avtoriteto. Dober trener je.”

Z Rožmanom hitro našla skupni jezik, oba sta iskala pot v tujino

Karierna pot Lovra Bizjaka je precej specifična, začel je je v domačem Mozirju, nadaljeval v Šmartnem ob Paki, se nato preselil celo v četrto avstrijsko ligo, potem pa se v Aluminiju sploh prvič srečal s prvoligaškim nogometom. Naš sogovornik je prepričan, da ga je ravno ta izkušnja izoblikovala kot človeka in nogometaša. “Vsak dan sem se vozil 200 kilometrov iz Mozirja v Kidričevo in nazaj. Velikokrat tudi na svoje stroške, ker Aluminij v drugi ligi še ni bil tako finančno urejen, kot je danes. Poleg tega sem delal še pripravništvo, saj sem želel zaključiti šolanje. Vstajal sem ob petih zjutraj, se peljal v Slovenj Gradec in po pripravništvu v Kidričevo ter se domov v Mozirje vračal ob enajstih zvečer. Tako sem živel skoraj pol leta in to je bila dodatna motivacija, da naredim korak naprej in da mi uspe v nogometni karieri.”

Foto: Uroš Skaza

Nogometno pot je Bizjak nadaljeval v Domžalah, kjer je dobro vedel, da je prišel na pravo odskočno desko v tujino. “Že v prvem pogovoru s trenerjem Simonom Rožmanom sem priznal, da sem v Domžale prišel zato, ker so odlično izhodišče za prestop na tuje. Rožman me je razumel in odgovoril, da sam razmišlja enako. Na koncu sva oba uresničila svoj cilj. Domžale živijo od prestopov, hkrati pa imajo dobro ekipo. Sezono pred mojim prihodom so bili pokalni prvaki. Kvaliteto smo dokazali v tisti nepozabni evropski sezoni 2017/2018. Če bi imeli še nekoliko širši kader, bi bili v tisti sezoni po mojem mnenju tudi državni prvaki, a smo v prvem delu zapravili preveč točk.”

Življenje našega sogovornika je močno zaznamovala tudi njegova družina. Tudi oba brata igrata nogomet, Jaka je stari znanec slovenskih zelenic, trenutno je član Aluminija, Lovrov brat dvojček Boštjan igra v tretji avstrijski ligi. “Od majhnih nog smo bili vsi trije zagreti nogometaši. Vedno so bile v hiši vsaj tri žoge, komaj smo čakali, da skupaj odidemo na igrišče. Vedno sem tako imel vsaj dva soigralca. Na nogometni poti so nas močno podpirali tudi starši, nas vozili na treninge, kupovali opremo, za vse sem jim iskreno hvaležen.”

Načrti za prihodnost? Okusiti še več evropskega nogometa

Ekipa Šerifa bo že pozimi doživela velike spremembe. Zaradi evropskih uspehov so tekme moldavskega kluba dobro obiskane s strani agentov velikih evropskih klubov. “Zimski prestopni rok bo zagotovo zanimiv. Nogometaše, kot sta Adama Traore in Cristiano, spremljajo največji klubi in tu se obetajo zares veliki prestopi. Ampak prepričan sem, da če nam je uspelo letos, nam lahko uspe tudi v naslednji sezoni spisati lepo zgodbo.”

Lovro Bizjak ima pogodbo z moldavskim prvakom sklenjeno še za eno leto, do konca decembra 2022. “Kratkoročno razmišljam predvsem o tem, da se vrnem na igrišča in v tekmovalni pogon. Verjetno bom s polnim trenažnim procesom začel po zimskem premoru, torej v začetku januarja. Nato pa bom povsem osredotočen na to, da dobro končamo sezono in da se v prihodnji znova uvrstimo v Ligo prvakov,” pogovor zaključuje Lovro Bizjak.

 

Komentari

Vaš komentar