Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Januarska akcija slovenske reprezentance je uspešno zaključena. Slovenija je v Teksasu z 1:0 premagala ameriško selekcijo nogometašev iz lige MLS, mi pa smo potegnili črto pod nevsakdanjo avanturo slovenskega nogometa, po kateri pa lahko potegnemo kar nekaj pozitivnih zaključkov.
Kekova Slovenija ima vselej rep in glavo
Če začnemo pri tem, kar smo videli na igrišču, ne moremo mimo tega, da se vzorci igre, ki jih zagovarja slovenski selektor, v zadnjem obdobju opažajo ne glede na to, koga postavi na zelenico. Matjaž Kek pogosto uporabi besedo pragmatičnost, ki je sicer morda kdo ne sliši rad, a je v trenutkih, ko Slovenija igra proti nasprotniku z več individualne kvalitete, nujna. In takšna je večina najpomembnejših tekem slovenske reprezentance.
Tudi včeraj je Kekova Slovenija nasprotnika pametno čakala v srednjem bloku in mu s kompaktno postavitvijo ter zbranim opravljanjem zadolžitev na igrišču večji del srečanja onemogočila resnejše priložnosti. Zadeva je sicer razpadla ob koncu srečanja, kar pa je zaradi dejstva, da je večina nogometašev šele v začetni fazi priprav, nekaj povsem normalnega.
Kar nekaj pomembnih golov v zadnjem obdobju je plod hitre tranzicije oziroma prehoda iz obrambe v napad, kar je temelj uspešnosti v sodobnem nogometu. Po ‘jurišanju’ Šeška in Šporarja skozi kvalifikacijske dvoboje za Euro 2024, sta v podobnem slogu včeraj gol pripravila Danijel Šturm in Nejc Gradišar. Matjaž Kek ima očitno še vedno dober občutek za ‘material’, ki ga dobi v roke in predvsem dovolj izkušenj, da s svojimi izbranci, kdorkoli že to je, vselej na igrišče postavi Slovenijo, ki ima rep in glavo ter je predvsem rezultatsko tekmovalna.
Zadetek Nejca Gradišarja
Vsak se bo moral boriti za svoje mesto v reprezentanci
Januarska reprezentančna akcija je pokazala tudi to, da slovenski nogometni bazen očitno le ni tako majhen, kot si včasih predstavljamo. Na stadionu Toyota Field je Matjaž Kek preizkusil nekaj zanimivih obrazov, ki bodo v prihodnosti bržkone nosilci igre naše izbrane vrste. Vprašanje je samo še – kdaj.
Igor Vekić je dokazal, da mu pomanjkanje minut v klubski majici niti malo ne škodi, David Zec je odigral tekmo, po kateri bodo celjski telefoni pregoreli od zanimanja zanj, po prvencu v majici z državnim grbom to še toliko bolj velja za Nejca Gradišarja. V Mariboru se bodo praskali po glavi in spraševali, zakaj so se odrekli Danijelu Šturmu, s Srđanom Kuzmićem in Mitjo Ileničem dobivamo zanimivi rešitvi na pogosto ‘deficitarnih’ položajih bočnih branilcev. Adrian Zeljković in Mark Zabukovnik sta imeni, ki nam očitno dajeta desetletje mirnosti na poziciji ‘zadnjega veznega’.
Ob nekaterih novih obrazih pa sta Timi Max Elšnik in Žan Karničnik znova dokazala, zakaj sta kljub temu, da igrata v Prvi ligi Telemach, standardna člana A reprezentance in se očitno dobro znajdeta tudi v vlogi vodij na igrišču. Ni kaj, čeprav v slovenski nogometni javnosti kroži ‘javna skrivnost’, da se Kekov seznam potnikov za Nemčijo ne bo bistveno razlikoval od zadnjega kvalifikacijskega, je bila ta teza sinoči postavljena pod vprašaj.
Prva liga Telemach očitno le ni tako slaba
Čeprav selekcija Američanov iz lige MLS ni bila jagodni izbor najboljših posameznikov ene izmed najbolj marketinško opevanih lig sodobnega nogometa, v kateri igra tudi za številne najboljši nogometaš vseh časov Lionel Messi, je Slovenija včeraj vendarle igrala proti zasedbi standardnih članov ameriških prvoligašev, katerih tržne vrednosti se zlahka povzpnejo tudi do 5 milijonov evrov.
V tem kontekstu nam dober obraz Slovenije, sestavljene večinoma iz nogometašev Prve lige Telemach, veliko pove tudi o tem, da morda naša liga ni tako slaba, kot pogosto trdijo (pre)površni opazovalci dogajanja. Razvoj slovenskega prvenstva v zadnjih sezonah po padcu evropskega Maribora temelji na konkurenčnosti, v kateri so na površje priplavali številni člani manjših nogometnih sredin. To nam pove tudi podatek, da je Matjaž Kek v ameriško odpravo povabil vsaj enega člana vseh slovenskih prvoligašev, z izjemo Radomelj. Gol za zmago pa je dosegel napadalec zadnjeuvrščene ekipe slovenske lige.
Pri tem pa ne pozabimo, da zaradi poškodbe tokrat ni bilo zraven Aljoše Matka, Martina Milca, Gregorja Sikoška in Matevža Vidovška, da imamo v Prvi ligi Telemach tudi ‘spečega’ Josipa Iličića in da se v ospredje prebijajo novi nogometni dragulji, kot je Luka Topalovič. Trditev, da je naša liga slaba, je potrebna ponovne revizije oziroma razmisleka.
Slovenski selektor še ima dovolj energije
Na poti proti Nemčiji se vse več vprašanj vrti tudi okrog prihodnosti slovenskega selektorja Matjaža Keka. Slednjemu je s koncem leta potekla pogodba z Nogometno zvezo Slovenije in ga na klopi drži le še aneks, ki mu omogoča vodenje naše izbrane vrste do Eura 2024.
Slovenski selektor je v oddaji Pod prečko obljubil, da bo kmalu po novem letu sedel za mizo s predsednikom Radenkom Mijatovićem in se pogovoril glede svoje prihodnosti. Čeprav prek hrvaških medijev sramežljivo napoveduje svojo vrnitev v njihov nogomet, ima Mariborčan več kot očitno še vedno dovolj energije, da vodi slovensko izbrano vrsto.
To je dokazala tudi januarska akcija, ki je bila za marsikoga nepotrebna, Kek pa je poudaril njeno pomembnost v nabiranju izkušenj mladih nogometašev in iskanju alternativ za prvo selekcijo naše izbrane vrste. Tako fantje kot selektor so vse skupaj oddelali profesionalno in zavzeto, skrb za naslednjo generacijo slovenske reprezentance pa je morda tudi signal tega, da ima Matjaž Kek na klopi Slovenije dolgoročne načrte.
Preskok iz B v A reprezentanco je velik
Ob zaključku ameriške nogometne avanture pa se pojavlja tudi vprašanje, kdo se bo obdržal v slovenski reprezentanci oziroma naredil preskok v A selekcijo.
Da ta ni enostaven, nam govorijo izkušnje iz leta 2019, ko je Slovenija nazadnje nastopila kot Slovenija B. Takrat se je s kitajsko selekcijo do 25 let v Španiji razšla z 2:2, od takratnih izbrancev Matjaža Keka pa jih prav veliko, ki so potem naredili preskok v člansko reprezentanco.
Iz tedanje selekcije je danes z naskokom najbolj uveljavljeno ime v reprezentanci Adam Gnezda Čerin, preskok med A in B reprezentanco je uspel tudi Luki Zahoviću in Janu Mlakarju. Občasno je del najmočnejše zasedbe tudi Andres Vombergar, ko je zdrav, je članski reprezentant tudi Gregor Sikošek, ki pa takrat denimo sploh ni zaigral proti Kitajcem.
Po drugi strani denimo Rok Sirk, Matic Črnic, Grega Sorčan, Luka Janžeković in Amir Dervišević danes igrajo nižjeligaški nogomet, Denis Klinar pa igra v prvenstvu države Tajvan. Pot tistih, ki trkajo na vrata članske reprezentance, lahko gre torej navzgor ali navzdol, nastop v barvah Slovenije proti ZDA pa je lahko za marsikoga odskočna deska v pravo smer.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje