Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kdo je Nejc Gradišar, mladi napadalec Rogaške, ki je prejšnjo soboto ob debiju v dresu članske nogometne reprezentance poskrbel za zmago nad ZDA in se znašel v središču pozornosti?
“Nogomet sem začel igrati od majhnih nog. Pravzaprav sem bil nogometaš, še preden sem se rodil. Mama pravi, da sem že v trebuhu brcal kot zmešan. Potem sem takoj vzljubil nogomet. Žoga je bil stalno ob meni. Nenehno sem z žogo razbijal vaze,” nam je na začetku povedal Nejc Gradišar, ki prihaja iz naselja Lavrica ob Ljubljani.
Čeprav v družini nogometaš ni bil nihče, je v nogomet zaljubljen, odkar pomni. S štirimi leti je žogo začel brcati pri nogometnem klubu Alfa, ki danes ne obstaja več, se potem preselil na Krim, Interblock in največ časa, kar enajst let, preživel pri Bravu.
V šišenskem prvoligašu je v prvi ligi debitiral že s 17 leti, a prave priložnosti ni dobil. Zato se je odločil, da odide drugam. Najprej v Brežice, za katere je v prvi polovici sezone 2021/22 v drugi ligi dosegel sedem golov. Potem se je preselil v Rogaško, tam v drugi ligi v naslednjem letu in pol dosegel 16 golov ter ji lani pomagal do zgodovinske uvrstitve v prvo ligo.
V njej se je znašel odlično. Čeprav so Slatinčani po prvem delu sezone prikovani na zadnje mesto, je v 14 prvenstvenih nastopih dosegel sedem golov. ’’Lahko pa bi jih še več, imel sem sem namreč kar še nekaj priložnosti. Učinkovitost pred nasprotnikovim golom je nekaj, kar moram popraviti. Moji plusi? Zadrževanje žoge, skok in napadanje globine,’’ pravi mladenič, ki je včasih oboževal Lionela Messija, zdaj pa se navdušuje predvsem nad Erlingom Haalandom.
Prav napadanje globine, odličen občutek za prostor in čas je pokazal prejšnjo soboto, ko je v San Antoniu ob debiju v članski reprezentanci – za mlado nastopa že nekaj časa – zadel za zmago Slovenije nad ZDA, postal 82. strelec v zgodovini najboljše slovenske nogometne selekcije in poskrbel, da je zanimanje tujih klubov zanj še bolj naraslo. “Sicer se s tem ne obremenjujem, a upam, da odidem že pozimi,” ob tem prizna napadalec, od katerega si Rogaška obeta rekorden zaslužek.
Članski nogomet ste prvič okusili pri Bravu, pri katerem pa prave priložnosti niste dočakali. V prvi slovenski ligi ste v ljubljanskem klubu odigrali le eno tekmo. Zakaj?
Tako je naneslo. Mislim, da sem zelo dobro treniral in pokazal veliko, a priložnosti enostavno nisem dobil. Zato sem se odločil, da odidem drugam. Da naredim korak nazaj in začnem igrati, nabirati izkušnje. Odločil sem se za drugo ligo. Zdaj lahko ugotovim, da je bila ta odločitev pravilna.
Kako to, da ste odšli v Rogaško Slatino?
Najprej sem bil pol leta v Brežicah, prav tako v drugi ligi, a tam prav veliko od nogometa nisem imel, bil sem tudi brez stanovanja, zato sem se pozneje preselil drugam. Rogaška Slatina je bila takrat pri vrhu druge lige, zato se mi je zdela prava sredina za razvoj, tako da sem kariero nadaljeval tukaj, kjer sem še zdaj.
V sezoni 2021/22 ste, za Brežice in Rogaško, dosegli enajst golov v drugi ligi, v sezoni 2022/23 pa, samo za Rogaško, 12 in klubu pomagali do zgodovinske prve uvrstitve v prvo ligo.
Ja, super. Odprlo se je, dobro je igral tudi klub. Odlična sezona je bila. Končala se je na sanjski način.
Z uvrstitvijo v prvo ligo, v kateri zdaj redno igrate. Kako velik je preskok?
Velik, precej težje je. Branilci več udarjajo, več je duelov, igra je precej hitrejša. Preskok je res kar velik.
V 14 prvoligaških nastopih ste dosegli sedem golov. Ste zadovoljni?
Nekega cilja nisem imel, verjetno bi bil zadovoljen s približno istim številom golov, ki sem jih dosegel zdaj, ampak je pa res, da glede na to, da sem se že na prvi tekmi huje poškodoval, morda tako dobre polovice sezone res nisem pričakoval. Zelo sem zadovoljen. Lahko pa bi bilo golov tudi več, glede na vse priložnosti, ki sem jih imel.
Kako je zdaj s poškodbo glave, zaradi katere ste izpustili prvi mesec sezone?
Pustilo je posledice, ampak so se rane dokaj dobro zacelile. Čeprav se mi bo to poznalo celo življenje. Imel sem odprto rano, ki so jo zdravniki malce nerodno zašili. Kar štirikrat sem bil šivan. Naredili so cel zmazek, ampak zdaj je vse okej.
Če ste lahko zadovoljni s svojo statistiko, pa z rezultati ekipe verjetno ne morete biti. Rogaška je na zadnjem mestu.
Res je, čeprav nismo igrali slabo. Kar nekaj dobrih tekem je za nami, ampak je splet okoliščin poskrbel, da se je razpletlo tako, kot se je. Sploh glede tega, kar se je dogajalo okoli kluba. Namesto na igrišče smo pozornost usmerjali drugam. Verjamem, da bo zdaj drugače. Na pripravah delamo zelo dobro. Imamo možnosti, da obstanemo. V to sem prepričan. Dobro smo se okrepili. Prišle so nove, dodatne sile.
Navdušil je predvsem hrvaški napadalec Patrik Mijić, ki je že ob debiju na prijateljski tekmi ob zmagi Rogaške s 4:1 zabil kar štiri gole. Je res tako dober, kot kaže njegov prvi nastop?
Da, zelo dober je. Gre za zelo kakovostnega nogometaša. Na tej tekmi sam sicer nisem igral, obračun sem spremljal s klopi, a sem imel kaj videti. Predstavljal bo veliko dodano vrednost za našo ekipo. Lahko nam pomaga, da obstanemo.
Postali ste tudi reprezentant. Selektor vas je vpoklical za nedavno akcijo v ZDA. Kako je bilo, ko ste izvedeli to lepo novico?
Zelo sem bil vesel. To je bilo priznanje za vsa leta treninga in trdega dela. Izplačalo se je. Ponosen sem bil, da sem postal reprezentant. Rekel sem si, da moram to priložnost čim bolje izkoristiti. Mislim, da sem tudi jo.
Da, zabili ste edini gol na tekmi in Sloveniji prinesli prvo zmago nad ZDA.
Lepa akcija, sijajna podaja Danijela Šturma, dobro sem stekel v prostor in zadel. Malce se mi je tudi posrečilo. Ne vem, kaj naj rečem. Neverjetno dober občutek. Super je bilo.
Gol ste dosegli s prefinjenim, pretkanim strelom v slogu vašega vzornika Lionela Messija. Naključno ali namenoma?
Bolj naključno. Sprva akcije nisem nameraval zaključiti na tak način, hotel sem streljati z levo nogo, toda vratar ZDA je dobro zaprl kot, nasprotnikov branilec je bil blizu mene, zato sem žogo z zunanjim delom desne noge frcnil in pristala je v golu. Hvala bogu. Po tem zadetku sem se počutil sijajno. Prejel sem res ogromno čestitk. Tako od doma kot iz tujine.
Kako je bilo obleči reprezentančno opremo, kako ste se v ekipi Matjaža Keka počutili?
Zelo dobro je bilo. S fanti smo se dobro ujeli. Več ali manj se z vsemi poznamo, kar nekaj nas je bilo debitantov, tako da smo bili na istem. Malo je bilo težko, ker smo bili prvič skupaj, malo časa smo imeli, da se privadimo eden na drugega, ampak na koncu se je izteklo super. Tudi selektor je bil super. Zelo sproščen, razen na treningih, med katerimi je zelo strog. Tako je tudi pravilno.
Se vam je, poleg zadetka, v ZDA še kaj posebej vtisnilo v spomin?
Petje na krstu je bilo kar zabavno. Zapel sem pesem Plava ciganka izvajalca Mileta Kitića.
Kako je bil tokrat sploh videti krst, glede na to, da je bilo v reprezentanci kup debitantov?
Vsak večer so peli trije, štirje. Od najmlajšega do najstarejšega.
Kaj vam je po koncu akcije povedal selektor?
Nismo se pogovarjali prav dosti. Čestital je vsakemu od nas. To je to.
Pa morda upate, da bi se na vas spomnil, tudi ko bo šlo zares? Sanjate celo nastop na letošnjem evropskem prvenstvu?
Seveda sanjam, tako kot vsak. Če se bo izkazalo, da bom zraven, bom neizmerno vesel, sicer pa nas tudi v mladi reprezentanci čaka kar nekaj velikih izzivov v letu 2024. Odštevamo do pomembnih tekem. Za začetek nas čaka obračun z Bosno in Hercegovino. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Nove priložnosti v članski izbrani vrsti bi bil seveda zelo vesel.
Kaj pa prestop? Športni direktor Rogaške Nino Ivačič je v nedavnem pogovoru za Sportklub priznal, da je zanimanje iz tujine za vaše usluge veliko. Pričakujete, da boste že ta mesec zamenjali klub?
S tem se ne ukvarjam preveč, te zadeve prepuščam mojemu menedžerju. Jaz sem osredotočen na delo, treninge in tekme, to je to. Kar se bo zgodilo, se bo zgodilo. Če bom ostal v Rogaški Slatini, poskušal zabiti čim več golov. Če ne, bomo pa videli. Upam pa, da bi že pozimi odšel.
Kako doživljate zasuk, ki se vam je zgodil v zadnjih mesecih. Še manj kot leto nazaj ste daleč od luči javnosti igrali v drugi ligi, zdaj ste eden bolj vročih igralcev v prvi ligi, omenjajo se milijonski zneski, postali ste reprezentant ….
Pozornost je precej večja, to je res, a to ni nekaj, v čemer bi užival. Nisem rad v središču pozornosti, je pa to seveda posledica dobrih iger, kar je vsekakor dobrodošlo. Kot tudi to, ko vidiš, da te ljudje poznajo. Da te ljudje ogovarjajo, da si vzor najmlajšim. To je dokaz, da si naredil nekaj dobrega.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!