Rane so odprte, a za Slovenijo mu nikoli ni težko krvaveti

Timi Max Elšnik. Foto: Aleš Fevžer

Za Timijem Maxom Elšnikom so bili tudi že kakšni lepši meseci kariere, kot so bili zadnji trije. Potem ko je 25-letnik v letošnjem poletju močno opozoril nase in bil na pragu velikega prestopa v eno izmed najmočnejših lig na svetu, so udarile poškodbe in njegovo krivuljo kariere znova obrnile malce navzdol. A pred kapetanom ljubljanske Olimpije je nova velika priložnost. Pravzaprav priložnost kariere. Skupaj s slovensko reprezentanco se bo namreč že čez nekaj dni podal v zadnji dve bitki za nastop na Euru 2024, ki ga bo prihodnje leto gostila Nemčija. Še prej pa smo enega največjih zvezdnikov Prve lige Telemach gostili v Sportklubovem intervjuju.

Čeprav sezona 2023/2024 ni še niti na polovici, se je Timiju Maxu Elšniku v tem obdobju zgodilo več stvari, kot se nekaterim nogometašem zgodijo v celotni karieri.

Z ljubljansko Olimpijo je najbolj popularni Štajerec v prestolnici odigral nekaj izjemnih kvalifikacijskih evropskih spektaklov in se z zmaji prvič v zgodovini uvrstil v skupinski del evropskih tekmovanj. Vzporedno je sanjal prestop v eno izmed najmočnejših lig na svetu, a z grenkim razočaranjem dočakal konec prestopnega roka. Takrat je staknil še poškodbo, ki je močno zaznamovala njegove naslednje mesece, katerih edina svetla točka je bila dokončna uveljavitev statusa prvokategornika slovenske nogometne reprezentance.

Zadetek Timija Maxa Elšnika za zmago proti Ludogorcu

Zdaj prihajajo dnevi, ko se bo kariera 25-letnika znova znašla na prelomnici. Elšnik bo namreč dres Olimpije v naslednjih dneh znova zamenjal za tistega s Triglavom na prsih in v majici slovenske izbrane vrste iskal naslednji zmenek z zgodovino. Tokrat je v igri uvrstitev na veliko tekmovanje, kar nogometna Slovenija čaka že skoraj štirinajst let. Toda ob vnovičnem zboru izbrancev selektorja Matjaža Keka v zraku že nekaj dni visi vprašanje – bo kapetan Olimpije po poškodbi zadnje stegenske mišice pravočasno nared, da pomaga Sloveniji do velikega podviga?

“Načrt oziroma cilj je, da bom v nekaj dneh popolnoma pripravljen in trenutno dobro kaže. Vsi, tudi ljudje v klubu, delamo vse, da bom naslednji teden pripravljen in na voljo selektorju,” optimistično poudarja mladenič iz Zlatoličja.

V Sporklubovem intervjuju s Timijem Maxom Elšnikom boste poleg zadnjih informacij o njegovem zdravju izvedeli tudi, kaj vse se je v zadnjih mesecih dogajalo v ljubljanski Olimpiji, da je ta zašla v rezultatsko krizo. Med drugim se je kapetan zeleno-belih iskreno razgovoril tudi o poletni sagi glede odhoda na tuje, zaupal pa nam je tudi, kje se skriva ključ do uspehov slovenske reprezentance v zadnjem letu dni in s čim je sam prepričal selektorja Keka, ki mu v zadnjem obdobju redno ponuja mesto v udarni enajsterici naše izbrane vrste.

To je vprašanje, s kakršnim navadno začenjamo vljudnostne pogovore, in ne intervjujev, ampak se zdi, da je kar na mestu. Kako ste trenutno, kako je vaše zdravje oziroma kako se počutite?

Vedno bolje. Nisem še na sto odstotkih, sem pa blizu. Vsi, tudi ljudje v klubu, delamo vse, da bom naslednji teden pripravljen in na voljo selektorju. Vemo, da je pred nami zelo velika stvar, s katero lahko ogromno pridobi celoten slovenski nogomet. Zato ne smemo biti sebični in prehitevati stvari, da se ne bi poslabšale.

Načrt oziroma cilj je, da bom v nekaj dneh popolnoma pripravljen in trenutno dobro kaže. V zadnjem obdobju so se nenehno vrstile določene zdravstvene težave, igral sem ‘na silo’ ter s tem tako sebi kot klubu na nek način delal škodo. Na dolgi rok je to nevzdržno.

Če ostaneva v klubskih vodah, kako veliko olajšanje je bilo za Olimpijo zmaga proti Klaksviku?

Zagotovo smo vsi po kvalifikacijah, ko smo se enakovredno kosali z resnimi evropskimi ekipami ekipami, imeli večja pričakovanja oziroma smo bili prepričani, da bomo bolj konkurenčni, kot smo bili v prvi polovici skupinskega dela konferenčne lige. Predrago so nas stale neke nore individualne napake. V igri smo bili še nekako konkurenčni, a naredili smo preveč napak, da bi osvojili kakšno točko.

Tekma na Ferskih otokih pa je bila z eno besedo katastrofa. Brez energije, fizično smo bili neprepoznavni. Ne vem, kaj je razlog. Morda dolga pot, morda umetna trava. Vse to smo pričakovali, ampak očitno nas je vseeno presenetilo. Po tistem smo potrebovali dober odgovor, vedeli smo, da je kvaliteta na naši strani in v četrtek nam je končno uspelo. To je pomembna zmaga za samozavest, za ekipni duh in to je prelomnica, na kateri moramo graditi. Več kot dobrodošle tri točke, tudi za klub, saj vemo, da vsaka točka prinaša tudi finančno nagrado.

Četrtkovo tekmo je Timi Max Elšnik izpustil zaradi poškodbe zadnje stegenske mišice. Foto: Aleš Fevžer

Ko že omenjate prelomnice, zagotovo je ena izmed njih tudi trenerska menjava in prihod Zorana Zeljkovića. Kaj je prinesel nov trener, kako kot kapetan gledate na novega vodjo stroke?

Začel je dobro. Energija v ekipi in klubu je popolnoma drugačna. To je na nek način pričakovano, vselej, ko pride nov trener, se obrne nov list in vsi začnejo z ničle. Tisti, ki niso igrali, dobijo nov zagon. Tisti, ki so, se morajo spet dokazovati. To ustvari zdravo konkurenco, ki te sili, da daješ vse od sebe. Prej se je vedelo, kdo bo igral in vprašanje, če so vsi dali vse od sebe.

Trener pozna ligo, v Kopru je imel zelo dobre rezultate. Ko med sezono prevzameš ekipo, se veliko lažje prilagodiš, če prej že do popolnosti poznaš vse tekmece. Ko pride tujec, mu je bistveno težje. Zdaj mu bo prav prišel tudi reprezentančni premor, da naredi nekaj bolj kvalitetnih treningov, na katerih bo lahko uigraval svoje ideje. Za to v tem ritmu doslej ni bilo časa, večina ekipe je bila v krogu tekem in rehabilitacije.

Trener je Ljubljančan, razume mesto in razume navijače. Tudi njihovi pritiski so sprovocirali ekipo, da smo se začeli boriti tako, kot smo se v lanski sezoni, ko smo postavili visoke standarde z dvojno krono in nato še z uvrstitvijo v Evropo. Zdi se, da smo potem nekako zaspali in zato smo kolektivno padli. Zdaj se krivulja počasi spet obrača navzgor in mislim, da je pred Olimpijo pozitivno obdobje.

V intervjuju za Delo je direktor kluba Igor Barišić dejal, da je Joaa Henriquesa odnesla slačilnica oziroma slabi odnosi na relaciji trener – igralci. Kako kot kapetan gledate na te besede, kaj je z njimi mislil?

Iskreno prvič slišim za to izjavo. Ne zdi se mi, da se je kdo preveč pritoževal nad trenerjem, dvomim tudi, da je kdo za trenerjevim hrbtom šel do direktorja. Morda je to mišljeno skozi vidik rezultata in podobe na igrišču. Ko na njem izgleda, da nekdo ne daje vsega za to ekipo, za ta klub, potem tudi uprava morda dobi takšno sporočilo. Uprava je opazila, da stvari ne gredo v pravo smer in zato je reagirala.

Joao Henriques je Olimpijo odpeljal v Evropo, nato pa klubu kmalu pomahal v slovo. FOTO: Aleš Fevžer.

Če se vrneva v lansko šampionsko sezono in k trenerju Albertu Rieri. Z vsemi vami je ustvaril izvrsten odnos, nihče v ekipi ni skrival, kako zelo je lani užival v Olimpiji. Kako ste vi kot kapetan gledali na zaključek njegove poti v Ljubljani? Ko je bilo jasno, da je osvojil dvojno krono, a hkrati tudi to, da ne bo ostal del njene prihodnosti. Precej nenavadna situacija, kajne?

Vedeli smo, da se naš skupni čas izteka, zato smo želeli v čim bolj pozitivnem in sproščenem duhu izkoristiti zadnje tedne. Rezultat, z izjemo pokala, ni bil več v prvem planu, sploh ko smo matematično potrdili naslov.

Treningi so bili zares sproščeni, nismo se več ukvarjali s taktiko, vedeli smo, da se to obdobje zaključuje. Tudi trener je več sodeloval v vajah in igrah na treningu, kar prej ni. Večina igralcev se nas je z njim močno povezala, žal nam je bilo, da odhaja. V tujini redko vidiš, da nekdo osvoji dvojno krono in zapusti klub. Ampak tako pač je, v profesionalnem športu ni časa za žalovanje. Hvala Albertu za vse, naredil je veliko stvar, del njega je ostal še danes v nas.

Za vami osebno je zelo pestro poletje. Veliko se je pisalo in govorilo o tem, da zapuščate klub oziroma da ste že na izhodnih vratih. Kje je resnica, kakšno je bilo vaše poletje?

Bilo je zelo pestro, dogajalo se je ogromno stvari. Skušal sem se osredotočiti na to, kar je bilo pred mano, v nasprotnem primeru glava odleti in to se lahko hitro pokaže na igrišču. Spremljalo me je veliko klubov, potem so se nam zgodile še te uspešne kvalifikacije in moja pričakovanja, pa tudi pričakovanja ljudi okrog mene so narasla. To je precej stresno in v takšnih okoliščinah ni enostavno igrati.

Na koncu ni prišla ponudba, ki bi zadovoljila vse. Mene, družino, klub. Ostal sem v Olimpiji in še naprej nosim zeleni dres ter kapetanski trak.

Kapetan zmajev je ostal v Ljubljani. Do zime? Foto: Aleš Fevžer

Poletje je bilo tudi obdobje, ko smo se pogovarjali o tem, da igrate najboljši nogomet kariere, blesteli ste na igrišču, vrhunec je bila tista domača tekma z Ludogorcem. Kaj se je zgodilo po tem? Vemo, da ste dovolj realni in iskreni sami do sebe ter veste, da v teh zadnjih mesecih na igrišču ni bil najboljši Timi Max Elšnik …

V karieri je vedno tako, da gre krivulja navzgor in navzdol, razen če si Lionel Messi. Pa še on ima slabe tekme. Poleti sem bil osredotočen na to, da se dokažem, da si izborim tudi ta prestop na tuje, potem pa se je pred Qarabagom zgodila nesreča in poškodba, ki me spremlja še danes. Nisem igral na sto odstotkih, nato je prišel še ta divji ritem tekem brez počitka, na kar nismo bili navajeni.

Potem se je končal še prestopni rok in z njim razočaranje. Motivacija ni bila nikoli vprašljiva, je pa psihologija športnika kompleksna zadeva. Ko si v glavi pravi, se ti zdi, da ti vse gre, da letiš. Ko pa se začnejo pojavljati dvomi, pa lahko gre vse hitro v drugo smer. Celotna ekipa je padla, težko je zdaj reči, da zaradi mene. Ampak to ni bilo to. Zdaj se ta krivulja spet obrača navzgor, v ekipi vlada pozitivna energija in prepričan sem, da bom spet kmalu prišel v pravo formo. Ne samo jaz, tudi ostali verjamem, da bodo kmalu takšni, kot smo bili takrat, ko smo dosegali najboljše rezultate.

Življenje gre naprej. Če se spet dotaknem prestopa, ki ga ni bilo. Najtežje je takoj po tem, sčasoma pa ugotoviš, da si še vedno kapetan največjega kluba v Sloveniji in marsikdo bi dal vse, da bi bil v moji koži. To ni mala stvar in to ves čas zelo cenim. Samo skozi trdo delo pa se vrneš v pravo formo. Prvi pogoj pa je, da si zdrav. Tu sem imel zadnje dva, tri mesece ogromno težav. Upam, da so zdaj za mano.

Če sva skozi debato o Olimpiji govorila o krizi, pa je ravno obratno v dresu reprezentance. Okoli nje v teh mesecih vlada zares pozitivna energija, vrača se tisto, čemur pravimo kult reprezentance. Kaj se je skozi vaše oči zgodilo z našo reprezentanco v zadnjem letu dni?

Večina fantov, ki redno igra v zadnjem obdobju, se tesno druži tudi izven igrišča. Redno smo v stikih tudi takrat, ko nismo v reprezentanci, ko smo, smo ves čas skupaj. Ni tega, da bi tičali vsak v svoji sobi in se videli samo na treningih ter se znova razšli vsak po svoje. Nismo soigralci, ampak smo prijatelji. Smo iz iste generacije, leto dni gor ali dol in dobro se poznamo že iz mlajših reprezentančnih selekcij.

Če so bile nekoč v reprezentanci neke skupine, ki so držale vsaka zase, se je to zdaj res povezalo v eno samo celoto. Je pa to precej bolj enostavno takrat, ko imaš rezultat. Smo izvrstna ‘klapa’ in lahko se zaneseš na to, da bo tvojo napako hitro popravil soigralec. In obratno, če bo drugemu spodletelo, se boš ti, če bo treba, vrgel tudi na glavo zanj in rešil situacijo. To je zelo pomembno in na takšen način je v igri povsem druga energija. Skupaj se borimo za veliko stvar, ki lahko veliko prinese celotni državi, ne samo nogometu. Ko tako dobro igraš, ko imaš takšen rezultat in ko si tako blizu velikega uspeha, takrat ni individualistov, ampak povezana celota.

Tudi Benjamin Šeško, ki je na najvišjem nivoju in je eden največjih evropskih talentov, sprinta 90 minut in se razdaja za ekipo. Takšnega posameznika lahko moštvo potem izvrže v prvi plan. Skupni uspeh je zanj na prvem mestu in to ga nagrajuje. Preden doseže gol in zablesti, gara na igrišču. Mala Slovenija lahko samo na takšen način pride do uspeha in zdi se mi, da končno vsi to razumemo. Zdaj moramo samo tako nadaljevati.

V zadnjem obdobju je Timi Max Elšnik eden izmed stebrov slovenske reprezentance. Foto: Aleš Fevžer

Od tekme z Dansko ste praktično nezamenljiv član začetne enajsterice slovenske reprezentance. S čim je Timi Max Elšnik prepričal Matjaža Keka, da je postal nepogrešljiv?

To težko komentiram, to je bolj vprašanje zanj. V prvi fazi verjetno to, koliko mi pomeni igrati za reprezentanco, za ta grb in vedno dati vse od sebe. Selektorju verjetno opazi, da tudi v 90 minuti po izgubljeni žogi razmišljam samo o tem, kako bi napako čim hitreje popravil. Da ni reakcije in mahanja z rokami ter počasnega teka nazaj.

To so verjetno neke majhne stvari, ki me v njegovih očeh bolj izpostavijo kot preigravanja in lepe poteze. Vsak igralec ima svojo vlogo, sam sem v klubu kapetan oziroma vodja in to ostane nekje v tebi tudi v reprezentanci, čeprav zanjo nimam sto nastopov. Če je treba potegniti voz naprej, sem na to pripravljen in tega sem sposoben. V vsakem trenutku sem se pripravljen stepsti za to reprezentanco. Vedno bom dal vse od sebe, četudi bo treba krvaveti.

Zdaj vas čaka prvi zmenek z zgodovino. Že to, da je gostovanje na Danskem, pri eni najboljših evropskih reprezentanc zadnjih let, tekma, na kateri slovenska javnost verjame v zmago, je verjetno dokaz, da vam je uspel velik korak naprej. Se lahko Slovenija že v Kobenhavnu uvrsti na evropsko prvenstvo?

V nogometu je možno vse. Tudi večji šoki se dogajajo, kot bi bila naša zmaga na Danskem. Sploh na podlagi zadnjih rezultatov in dejstva, s kakšno energijo igramo. Že doma smo z njimi dobro odigrali, pa vemo, da nismo bili v najmočnejši postavi. Jaz in Matevž (Vidovšek, op. a.) sva bila praktično novinca. Zdaj slišim, da imajo oni določene poškodbe, mi pa bomo kompletni. Bog ne daj, da se kaj zgodi ta konec tedna, ampak vsi standardni nogometaši zadnjega obdobja bomo zraven. To bo povsem drugače kot v Stožicah, ko so bili oni kot favoriti v popolni postavi, mi pa v okrnjeni.

Tja gremo samozavestni, tja gremo po zmago. Tega sicer ne moremo obljubiti, ker v nogometu ni garancije, ampak na Dansko gremo pogumno. Verjamem, da bomo gol dosegli, to nam je v zadnjem obdobju redno uspevalo, v vratih pa bomo imeli Jana Oblaka, tako da lahko zadržimo ničlo. Vse to so razlogi za našo samozavest.

Če nam ne uspe, imamo še tekmo s Kazahstanom, tako da lahko na Danskem igramo neobremenjeni. In res se lahko zgodi marsikaj. Čutimo veter v jadra javnosti, medijev, navijačev in to nas nosi naprej. V petek bomo morali biti pravi od prve do zadnje minute. Ne gremo pa na tekmo z mislijo, da nas tisti pravi finale čaka proti Kazahstanu. Pravi finale bo že na Danskem in razmišljamo samo o tem.