Disneyland kot tolažba, a še raje kot nagrada

ITF World Tennis tour W75 tournament IFS Luka Koper Open 2024

FOTO: Tenis Slovenija/Sportida

Ob misli na slovenski ženski tenis povprečnemu športnemu navdušencu prvi na misel prideta Kaja Juvan in Tamara Zidanšek. Kdo se zagotovo spomni tudi na Polono Hercog, tisti pa, ki jih je čas nekoliko povozil, pogumno omenijo športno upokojeno Katarino Srebotnik. Iz sence vseh naštetih uspešno stopa reprezentantka Veronika Erjavec.

Turnirska zmaga na tekmovanju serije WTT v Kopru med posameznicami in dvojicami je bila prejšnji mesec za Veroniko Erjavec najboljši možen obliž na rano v obliki reprezentančnega poraza proti Slovaški.

Za uverturo pred Roland Garrosom je 24-letna Idrijčanka nato dosegla še polfinale na dobro zasedenem turnirju v Trnavi ter si teden pred drugim vrhuncem sezone vzela prosto. Na januarskem OP Avstralije je prvič nastopila v kvalifikacijah kateregakoli turnirja velike četverice in prišla uživat v trenutku ter se nadihat zraka, ki ga diha svetovna teniška elita. V Parizu bo s trenutno formo zagotovo bolj konkurenčna, tja prihaja uvrščena okoli 170. mesta na WTA lestvici.

Ko to berete, najbrž vneto pakira prtljago za večerni polet proti francoski prestolnici in snuje šok teniškega sveta. Mentor Sašo Pistotnik ji je obljubil, da jo po koncu nastopov pelje tja, kamor si Veronika že zelo dolgo želi oditi.

Po vaši turnirski zmagi v Kopru smo se šalili, da bi vam lahko trener za nagrado v primeru uspešno opravljenih kvalifikacij na Roland Garros obljubil odhod v Disneyjevo deželo. Kako je zdaj s to zadevo?

(smeh) Zmenila sva se, da bo to bodisi nagrada bodisi tolažba, ampak Disneyland mora biti!

wta LJ Erjavec — FOTO: Tenis Slovenija / SPORTIDA

Doma ste iz Idrije, trenirate pa najpogosteje v Ljubljani, kajne?

Res je. V 9. razredu osnovne šole sem odšla na treninge v Ljubljano. Moj klub je Tenis Olimpija. S Sašem trenirava pač tam, kjer so prosta igrišča, ta teden sem morala denimo v Maribor.

Kateri izmed Grand Slam turnirjev vam je načeloma najbolj pri srcu?

Težko rečem, saj sem nastopila le v Melbournu, tako da mi je trenutno pač OP Avstralije. Melbourne Park je noro pozitivna izkušnja, tudi ostali igralci in igralke so mi ga najbolj pohvalili. Upam, da bom imela na ostalih prizoriščih enako lepo izkušnjo.

Tam ste nabirali izkušnje, zdaj pa gre zares. Ste v formi, pesek vam načeloma od vseh podlag najbolj ustreza. Tokrat absolutno ne greste le na ‘počitnice’.

Seveda imam neke želje, tudi igram precej dobro. Res je, da se je v zadnjem času nabralo kar nekaj tekem, prav zato sem si vzela teden premora. Nočem pa si postavljati fiksnih ciljev, ker se to zame doslej nikdar ni pokazalo kot produktivno. Tja grem sproščena in bomo videli, za kaj se bo izšlo.

Z reprezentančne akcije ste prišli gladko poraženi, boljša je bila Slovaška, potem pa le teden pozneje v Kopru osvojili dvojno turnirsko krono. Zatožil bom vašega mentorja, a rekel nam je, da se lažje sprostite, če igrate zase, kot pa da je na vaših plečih usoda celotne ekipe, reprezentance, celo naroda. Drži?

Da. Ob igranju za reprezentanco ali v kakšni ligi čutim precej večji pritisk, stres.

Kaj je Sašo pri vas naredil drugače? Pogled na WTA lestvico in napredek kaže, da ste v zadnjih letih naredili neverjeten preskok. Zaupal nam je recimo, da vam pušča veliko svobode pri sami igri in načrt ni neka “šablona”.

Največja sprememba je, da ga imam na turnirjih večinoma zraven, medtem ko sem prej potovala in igrala skoraj vedno sama. Velik napredek sva naredila v psihološkem smislu: uživanje v igri, sprejemanje vsega, kar se dogaja, pa najsi bo to dobro ali slabo. Razumem, da nimam vpliva nad čisto vsemi stvarmi. Potem je bil pomemben tudi teniški napredek, uspe mi igrati tudi že bolj agresivno.

Vam trener postavi načrt ali gre vse povsem spontano, ko pride na pot neka določena nasprotnica, recimo, v četrtfinalu?

Sama pred srečanjem ne gledam uvrstitve tekmice, pred turnirjem ne pogledam žreba. Sašo naredi analizo in poskuša izluščiti informacije, ki se mu zdijo ključne. Nikakor pa me ne zasuje s podatki. Namen je razvoj svoje igre, ne pa prilagajanje.

Vrnimo se k uvrstitvi na WTA lestvici. Najprej 631. na svetu, potem tak čas lani 290. in zdaj okoli 170. mesta. Ne bomo vprašali, kakšen je cilj za konec te sezone, toda razkrijte nam, kje se sami vidite ob koncu koledarskega leta? Kje boste končali, če – trkamo na les – ne bi bilo poškodb?

(smeh) Lepo bi bilo doseči čaroben mejnik uvrstitve med najboljših sto na svetu.

erjavec veronika — Na turnirju v Wiesbadnu; FOTO: osebni arhiv

S katerim loparjem igrate in na koliko napenjate strune?

Imam nekaj, kar je prava redkost v sodobnem tenisu. Moj lopar je Völkl V8. Že prej sem imela to blagovno znamko, a zaradi težav z zapestjem in tehnike udarcev sem vzela nekoliko lažji model. V osnovi je teža 285 gramov, potem pa je obtežen na 300, tako da mi najbolj ustreza. Napenjam načeloma prečno 24 in vzdolžno 23 (op. a.: kilogramov).

Ste igralka v vzponu. Kje se vam zdi, da imate še rezerve?

Vedno si lahko bolje fizično pripravljen, s trenerjem delava tudi na nekoliko bolj agresivni igri, ne glede na nasprotnico ali rezultat. Rezerve so še pri začetnem udarcu in da v trenutkih, ko postane napeto, odločneje udarim.

Gre morda v Pariz z vami še kdo, ali pa bo, kar se spremstva tiče, Sašo Pistotnik spet t. i. deklica za vse? Koga bi recimo dodali v svoj strokovni štab, če bi si počasi ob močni finančni injekciji lahko privoščili še dodatne moči?

Mogoče v Pariz naknadno pride kdo od družine, ni še potrjeno. S Sašem imava zelo dobro energijo, toda če bi lahko poleg njega dodala koga, bi bila to fizioterapevt Sašo Oštir ali maser Gašper Suhadolnik. Oba sta skrajno pozitivna lika.

Ste vraževerni? Kaj recimo počnete pred dvobojem ali po njem, kar vam pomaga dobiti dvoboje?

Določene rituale želim peljati čez celoten potek turnirja, ni pa na vsakem tekmovanju enako. Tega se dejansko skušam odvaditi, saj sploh ne želim razmišljati o tem, da mi karkoli prinaša nesrečo. Dobro, zajtrk vedno užijem že samo zato, da je želodec navajen. Kakšni kosmiči ali jajca, odvisno tudi, ali sem v hotelu ali apartmaju.

erjavec — Veronika Erjavec za reprezentanco; FOTO: Tenis Slovenija/SPORTIDA

Imate najljubšo serijo, film, glasbenega izvajalca?

Serija Kako sem spoznal vajino mamo, najljubšega filma nimam, medtem ko mi je od pevcev najbolj pri srcu George Ezra. Bila sem že na treh njegovih koncertih.

Kaj pa najljubša destinacija za dopust?

Če bi šla klasično poležavat, potem bi izbrala Maldive ali Bali. Na počitnicah rada tudi raziskujem. Všeč mi je destinacija s kakšnimi nacionalnimi parki.

Spremljate tudi kakšne druge slovenske športe oziroma športnike? Ste se ukvarjali tudi s čim drugim kot s tenisom?

Slovence in Slovenke spremljam na velikih tekmovanjih. Včasih sem bolj podrobno spremljala alpsko smučanje, saj sem ga tudi trenirala, le v prvem razredu osnovne šole. Če ne bi bila teniška igralka, bi me zanimalo kaj v povezavi s psihologijo.

Najboljša klekljarica med teniškimi igralkami

Kaj počnete v prostem času? Vas – glede na to, da ste iz Idrije – zanima kaj v povezavi s čipkami?

(smeh) Verjeli ali ne … Ko sem bila manjša, sem se nekaj razredov ukvarjala s klekljanjem, obiskovala sem klekljarski krožek v sklopu osnovne šole. Ni smešno! Drugače pa grem s prijatelji rada v kino ali kakšno sobo pobega.

Stvaritev Veronike Erjavec iz osnovne šole; FOTO: osebni arhiv

Kaj vas motivira? Je to čim boljša uvrstitev na lestvici, uvrstitev v glavni del tekmovanja na turnirju velike četverice, morda osvojen turnir serije WTA, ali pa – kot denimo Aleksandra Bublika – denar? Kaj si recimo vizualizirate, ko zamižite in sanjarite o nekem zunajserijskem podvigu?

Nisem ena izmed tistih deklet, ki bi rekla, da bom nekoč prva na svetu. Zavedam se, kako zahteven šport je tenis. No, pa tudi vsi ostali športi. Nikoli nisem razmišljala o neki specifični “cifri” na WTA lestvici. Vem, da imam rezerve, od majhnega sem uživala v ustvarjanju domiselne izmenjave. Motivira me aplavz občinstva, ko pametno zgradim točko. Napajam se na občutku, da sem s “šahom”, torej taktično premagala tekmico.

Novak Đoković, Carlos Alcaraz ali Jannik Sinner? Kdo vam je najbolj simpatičen?

Sinner.

Iga Świątek ali Arina Sabalenka?

Vsaka po svoje, občudujem obe. Morda mi Sabalenka v začetku ni bila najbolj prijetna, a se mi je priljubila, saj je začela igrati bolj raznovrsten tenis. Psihološko je morala odrasti, zna počakati na primerno žogo, ni več nesmiselnega udarjanja z glavo skozi zid. Iga pa igra pod nenormalno mero pritiska, saj je sčasoma ustvarila stanje, v katerem celoten teniški svet čisto vedno pričakuje le njeno zmago.

S kakšnimi občutki potujete na kvalifikacije za Roland Garros v Pariz?

Igrala bom proti nasprotnicam, ki jih vse zelo dobro poznam, saj smo v preteklih mesecih nastopale na istih turnirjih. Upam, da mi bo žreb prizanesel vsaj v prvem krogu in dobim nekoliko lažjo tekmico, saj bo potem vse skupaj lažje, ko bo led prebit. Že v predtekmovanju je raven tenisa na noro visoki ravni, veliko bo odvisno od dnevne forme in malenkosti.

Štiri orožja v ognju

V kvalifikacijah za nastop v glavnem delu posameznic na Roland Garrosu bodo ob Erjavec od Slovenk nastopile še Tamara Zidanšek, Polona Hercog in Dalila Jakupović. Kaje Juvan letos zaradi osebnih razlogov v francoski prestolnici ne bo. Predtekmovanje se v Parizu začne v ponedeljek.

Za konec bralcem zaupajte še najbolj noro anekdoto s teniške turneje.

Imam kar dve, in sicer spadata v “kartoteko” potovanja od turnirja do turnirja. Predlani sem igrala finale dvojic v Hamburgu. Tekma je bila na sporedu v soboto, pa sem organizatorje pobožno zaprosila, če se lahko srečanje igra čim prej, ker sem naslednji dan nastopila v kvalifikacijah turnirja v Franciji. Žal niso ustregli, finale se je začel pozno popoldne, s Sašem sva iz Nemčije štartala šele ob 18. uri. Po poti naju je ujel še policijski radar, na prizorišče naslednjega turnirja sva prispela ob 5. uri zjutraj naslednji dan. Tekmo sem odigrala na najhitrejši možni betonski podlagi, komaj sem zadela žogico in izpadla (smeh). Le nekaj mesecev pred tem sem potovala iz Latvije, kjer je bilo prijetnih 15 stopinj. Najprej z letalom do Dunaja, domov sem prišla ponoči, zjutraj pa me je Sašo “pobral” in odpravila sva se proti Perugii, kjer naju je pričakalo kar 40 stopinj Celzija (smeh). Naslednji dan sem odigrala tekmo predtekmovanja, na kateri sem – kot si lahko mislite – komaj živela, kaj šele, da bi se premikala po igrišču.