Anamarija Lampič kljub velikim spremembam verjame, da bo konkurenčna (VIDEO)

Za Anamarijo Lampič, ki je lani poleti iz smučarskega teka prestopila v biatlon, je sezona učenja, prilagajanja in popravljanja napak. Največ težav ji je ob nastopanju s puško pričakovano predstavljalo streljanje stoje, na katerem je letos poleti intenzivno delala. V svojih nastopih si v novi zimi želi predvsem manj nihanj.

Po lanski presenetljivi novici, da zapušča smučarski tek in se, kot že mnoge njene predhodnice, seli med biatlonsko srenjo, se je kot popolna začetnica s puško na rami še dobro znašla. V svetovnem pokalu je ob debiju v sprintu Hochfilzna nepričakovano zasedla kar peto mesto, rezultat pa je ponovila še v Oberhofu. V nadaljevanju zime zaradi bolezni, predvsem pa nestanovitnega streljanja (sploh stoje) ni več posegla v prvo deseterico.

Pred začetkom nove sezone o rezultatskih ciljih ne razmišlja, njen dolgoročni pa ostajajo olimpijske igre 2026 v Cortini d’Ampezzo. Čuti, da je na strelišču napredovala, a si želi, da bi bila s puško bolj konstantna. Bolj kot lastni nastopi, kjer še vedno računa na izjemno hiter tek, pa jo skrbi sprememba v pravilih. Pri Mednarodni biatlonski zvezi (IBU) so pred novo zimo namreč prepovedali uporabo floura za maže smuči, kar bi po mnenju Anamarije Lampič lahko še povečalo razlike med večjimi in manjšimi reprezentancami, v krog zadnjih spada tudi slovenska.

Ste pred vašo drugo sezono v biatlonu, kako je bilo čez poletje? Verjetno malce drugače kot lani tak čas.

Zagotovo je drugače, v reprezentanci se še bolje razumemo, res smo postali dobra ekipa. Zdi se mi, da imamo vsi visoka pričakovanja. Smo tudi na precej visoki stopnji pripravljenosti, vsi komaj čakamo zimo. Res pa je, da smo z začetkom jeseni začeli s hitrimi treningi, oktober in november prinašata najtežji del. Čaka nas več streljanja pod visokim pulzom in bolj intenzivni treningi.

Anamarija Lampič na poletnem državnem prvenstvu na Pokljuki v začetku septembra. Foto: Aleš Fevžer

V poletnem času je bilo verjetno več časa za tehniko streljanja, predvsem stoje, ki vam je lani povzročalo težave.

Če primerjam lansko sezono z letošnjo … Lani sem do septembra streljala samo leže, letos pa sem že maja na treningih streljala v obeh položajih. Zagotovo mi gre stoje bolje lani, še vedno pa so prisotna nihanja. Nekaj časa mi gre dobro, nekaj časa pa slabo. To je rezultat, ker se ne posvečam samo eni tehniki, ampak dvema. Toda ko začutim, da mi gre, ’štimata’ tako leže kot stoje. Ampak en dan mi gre lahko super, naslednji pa veliko slabše. Takšne dni najraje zelo hitro pozabim (smeh).

Koliko s trenerjem Riccom Grossom delata individualno, če sploh?

Vse treninge izvajamo ekipno, mogoče sem v celi poletni sezoni enkrat imela trening samo z njim. Vse počnemo skupaj, vse se zgodi znotraj ekipe.

Kako je s tekaško pripravljenostjo? Lani je bil prav tek tisti, ki vam je pomagal višje na rezultatski lestvici. Ste lahko še boljši?

Tek je še vedno na visokem nivoju. Vse punce smo zelo dobro pripravljene. Testi od celotne poletne sezone kažejo, da sem na isti ali pa celo še boljši poti kot lani. Bomo videli, komaj čakam zimo. Bodo pa letos razlike zelo visoke, saj se povsem ukinja mazanje smučk s flourom, nadzor pa bo zelo strog. Verjetno se bo še bolj pokazala kvaliteta v materialu. Upam in držim pesti, da bomo lahko konkurenčni.

Ravno to, lahko Slovenija z majhno ekipo serviserjev tekmuje z biatlonskimi velesilami?

Niti nočem razmišljati v smer, da ne bi bili konkurenčni. Moramo biti, ker … Ti si lahko izjemno dober, a brez pravega materiala si povprečnež in ne moreš priti zraven. Ker smo majhna ekipa, se nam večkrat zgodijo napake in nimamo najboljših smuči. A glede na to, kakšen proračun imamo … Vsa čast serviserjem, da se sploh lahko kosamo z največjimi.

Ekipa je, sploh med dekleti, zelo mlada. Kako se razumete izmed tekaških prog?

Razumemo se dobro. Čeprav sem ena starejših med puncami, se ne počutim tako (smeh). Imamo super dobro energijo, vsi se razumemo. Imamo se fino, ko se dela, se dela, ko se hecamo, se pa tudi konkretno zabavamo (smeh).

Sezona svetovnega pokala brez Pokljuke. Je to za slovenske biatlonce dobro ali slabo?

Kaj pa vem (smeh). Sploh nisem razmišljala o tem. Ne vem. Mogoče je zame bolje, da je ni, saj še nisem na takšnem nivoju, kot bi sama pričakovala. V naslednjih letih pa upam, da bo čim večkrat (smeh).

Glavni cilj tekmovalnega leta je tako verjetno svetovno prvenstvo, ki bo februarja v češkem Novem Mestu?

Ja, cilj je svetovno prvenstvo, a zame je še večji cilj biti konstantna. Da bom startala na čim več tekmah, da se bom iz sprinta uvrščala na zasledovalne tekme … Super je, ker imamo v tej sezoni kvoto štirih tekmovalk in bomo lahko vse nastopale na vseh tekmah. Glavni in dolgoročni cilj pa so seveda olimpijske igre 2026. V teh dveh, treh letih pa postati dobra biatlonka.

Koliko lažje vam je, da je kariero podaljšal Jakov Fak in da tako v javnosti niste edini oziroma glavni obraz biatlonske reprezentance?

Super je, da nisem edina, da so še ostali. Tudi sama jih, sploh punce, malce porivam naprej. Da smo skupaj, da nisem samo jaz. Res se dobro razumemo. Veliko si svetujemo in pomagamo, saj vemo, da lahko veliko naredimo kot ekipa. V biatlonu imamo veliko ekipnih tekem, torej štafet. Zdi se mi super, res uživam.

Je bilo kljub napornemu poletju kaj prostega časa? S partnerjem in trenerjem Boštjanom Klavžarjem še vedno urejata hišo.

Dopust je bil na vrsti konec aprila, pred tem sva zaključevala en projekt, ki sva si ga zastavila. Kadar ni čas za trening, je čas za obnovo hiše. Pomagam Boštjanu, pa čeprav ne delam toliko kot on. Vendarle je fant in se bolje znajde (smeh). Pomagam, kar lahko. Da ne delam preveč, kar bi zmotilo treninge. Upam pa, da bova letos božič in novo leto že preživela v novi hiški.

Poleti je bil, kot smo videli na družbenih omrežjih, čas tudi za skok v domači bazen.

Ja, ja (smeh). Pri hiši imava bazen, letos sem ga dodobra izkoristila. Po vsakem treningu na Dolenjskem sem se lahko ohladila v bazenu, kar je dobra regeneracija in osvežitev (smeh).