Hrvaška moč ob Ilki Štuhec

Natko Zrnčić Dim, trener v štabu Ilke Štuhec. FOTO: Profimedia

Dolga leta je bil prijatelj slovenskega alpskega smučanja, zdaj ga bo tudi soustvarjal. Nekdanji hrvaški reprezentant Natko Zrnčić-Dim o sosedskih povezavah, vlogi trenerja v taboru najboljše slovenske smukačice Ilke Štuhec in pričakovanjih pred novo sezono v hitrih disciplinah.

Ko je ob koncu minule sezone tabor druge smukačice svetovnega pokala Ilke Štuhec presenetila novica o odhodu trenerja Marka Vukičevića, je neumorna vodja ekipe Darja Črnko na seznamu želja hitro obkrožila eno ime. Kmalu zatem se je na zaslonu njenega mobilnega telefona ob izhodnem klicu izpisalo Natko Zrnčić-Dim. Sledil je sestanek v Mariboru in zadovoljen stisk rok. Nekdanji hrvaški reprezentant, ki se lahko med drugim pohvali s kombinacijskim bronom na SP 2009, petimi uvrstitvami med najboljšo trojico v svetovnem pokalu in sodelovanjem na štirih olimpijskih igrah, tekmovalno kariero pa je uradno zaključil leta 2019, je tako postal četrti trener oziroma desna roke vodje po oblikovanju samostojne ekipe. Pred tem so to vlogo opravljali Grega Koštomaj, Stefan Abplanalp in že omenjeni Vukičević. S 37-letnim Zagrebčanom smo se pogovarjali ob selitvi na treninge v Zermattu, slabe tri tedne pred prvima ženskima smukoma nove sezone.

Kako hitro so se poleti odvili pogovori s taborom Ilke Štuhec?

Klic Darje Črnko, ki me je po koncu pretekle sezone povprašala o mojih načrtih in ob tem povabila na pogovor, me je presenetil. Vabila sem bil vesel, sprejel sem ga kot nekaj častnega. Kmalu zatem je prišlo do sestanka v Mariboru. Odkrito smo se pogovorili o morebitnem sodelovanju. Ponujeni pogoji so mi bili všeč, kot tudi sama možnost dela s tako kakovostno smučarko. Ilko poznam že vrsto let. Vem tudi, da gre za dobro osebo. Zato smo hitro našli skupni jezik.

S slovenskim smučanjem ste bili od nekdaj tesno povezani (skupni treningi, slovenski strokovnjaki v hrvaški reprezentanci …). Tudi tekmovalno kariero ste zaključili prav na Krvavcu. Kakšna je bila vaša nadaljnja pot? Kako visoko so segale vaše trenerske ambicije?

Res je, za slovo sem namenoma izbral prav Krvavec. Nisem imel razloga, da bi se poslavljal v svetovnem pokalu. Slovenci so bili od nekdaj moji veliki prijatelji. V moji karieri so mi vselej pomagali. Že takrat sem vedel, da želim ostati del smučarskega sveta. Najprej sem deloval v ekipi gluhe hrvaške smučarke Ree Hraski, ki se lahko pohvali s kolajnama na olimpijskih igrah gluhih športnikov. Vključen sem bil v delo češke in švedske ekipe, pozneje z Marušo Ferk tudi v mednarodno smučarsko akademijo ISRA … S pravim trenerskim delom pa sem začel pri našem mladem smučarju Tvrku Ljutiću.

Slednjega je po novem prevzel Mitja Valenčič. Hrvaško-slovenski smučarski krog je torej znova sklenjen.

Res je. To je nov dokaz odlične smučarske povezanosti sosednjih držav. S kom se bomo bolje razumeli, če ne prav s Slovenci?!

Čeprav ste se veliko naučili od Slovencev, pa je vašo pot prav gotovo zaznamovala tudi družina Kostelić. Z Ivico sta leta 2011 v Chamonixu slavila zgodovinsko dvojno zmago. Na vas je prav gotovo močno vplival tudi Ante Kostelić. Je bila to za vas zgodnja trenerska šola?

Lepo obdobje. Kariere in življenja. V čast mi je, da sem imel ob sebi Ivico Kostelića. Prav on mi je razkrival skrivnosti smučarskega uspeha. Seveda ga nisem nikoli dosegel, a po svojih močeh sem mu skušal slediti. Ponosen sem, da sva večkrat skupaj stala na stopničkah. Tudi na omenjeni tekmi v Chamonixu. Z njegovo pomočjo sem tudi jaz pustil smučarsko sled. Ante Kostelić? Čeprav sem imel svoje trenerje, v prvi vrsti sta bila to Walter Hubmann in Peter Pen, pa sem se ogromno naučil tudi od Anteja. Verjamem, da bom lahko to unovčil na svoji trenerski poti.

Natko Zrnčić-Dim je nastopil na olimpijskih igrah 2006, 2010, 2014 in 2018. Foto: Aleš Fevžer

Petkrat ste stali na stopničkah za zmagovalce v svetovnem pokalu, leta 2009 ste osvojili bron na svetovnem prvenstvu. Vselej v kombinaciji. Vam je težko pri srcu, ko kombinacija kot samostojna disciplina umira?

Seveda, seveda. Nisem ravnodušen. Pa ne le zaradi svojih uspehov. Trdim namreč, da je kombinacija zelo kompleksna disciplina, ki nagrajuje vsestranskost. Najprej je bila to klasična disciplina, nato prilagojena z eno slalomsko vožnjo. FIS je iskal spremembe, na koncu pa privedel do tega, da so tekme postale nezanimive. Žal smo izgubili disciplino in tudi olimpijsko tekmo. Verjamem, da tudi Slovencem ni vseeno. Poglejte, tudi Tina Maze in Ilka Štuhec sta v tej disciplini dosegli nekaj zavidljivih uspehov. Pozabiti ne gre niti moških, od Aleša Gorze do Štefana Hadalina, ki je bil svetovni podprvak. Škoda! Kratko so znova potegnile majhne smučarske nacije. A prevladala je druga struja.

Govorila sva o dosedanjih trenerskih izkušnjah. Z ekipo Ilke Štuhec stopate na največji oder.

To je zame velik izziv. Ilka je smučarka, ki goji visoka pričakovanja. Ne vem, koliko let bo še smučala, a dejstvo je, da se konec kariere nezadržno bliža. Po lanski sezoni je jasno, da še ni rekla zadnje besede. To je tudi izhodišče za nadaljnje delo. Preostane ji boj. Za zmage, stopničke … Tudi za mali kristalni globus. Le zakaj ne?! Za nami so dolge in uspešne priprave. Verjamem, da bodo tekme pokazale dobro delo. Pomembno je, da so treningi minili brez poškodb ali drugih težav. Čaka nas še zaključno delo v Švici.

Velja priznati, da smo Ilko mnogi že videli na poti v smučarski pokoj. Sledil je vnovičen vzpon. Vas je presenetil?

Ilka je moja dolgoletna prijateljica. Vedno sem ji privoščil uspehe. Vseeno tudi jaz priznam, da me je z vrnitvijo med najboljše presenetila. Menil sem, da so poškodbe storile svoje. Seveda pa sem ji neizmerno privoščil, da se je na novih smučeh znova našla. Že po tistem petem mestu v Lake Louisu sem ji poslal SMS in ji čestital. Njeno smučanje je bilo znova vrhunsko. Ilka je lep dokaz, da nikogar ne gre odpisati. Vsa čast. Ona preprosto spada med najboljše na svetu.

Ilka Štuhec in Darja Črnko sta za novo sezono izbrali hrvaško (po)moč. FOTO: Jure Banfi

Ne gre le za rezultate, temveč predvsem za smučanje. Znova je bila drzna, napadalno aktivna … Ste to iskro samozavesti videli tudi na nedavno končanih pripravah na južni polobli?

Vsekakor. Smo se pa veliko ukvarjali tudi s tehniko in možnimi napredki. V njenem smučanju je še vedno nekaj napak. Poskušamo jih odpravljati. Verjamem, da gre lahko Ilka v sezono optimistično naravnana. Bi se pa vzdržal konkretnih napovedi. To je namreč vedno nehvaležno početje.

Kako pomemben je vaš glas v ekipi? Kolikšne trenerske svobode ste deležni?

V vsaki skupnosti je pomembno, da vsi deležniki prispevajo svoj prispevek, vse pa povezuje korektno sodelovanje. Ekipa Ilke Štuhec deluje po teh načelih. Jasno pa je, da ima zadnjo besedo vodja ekipe Darja Črnko. Ona organizira, ona odloča. Moj vpliv? Pomagam pri napredku, na vseh ravneh. Na terenu, pri analizah, v pogovorih … Kar vidim, povem. Nimam zadržkov. Imam kar nekaj izkušenj, kot nekdanji smučar in trener. Če menim, da lahko s svojo idejo pripomorem k napredku, se vselej oglasim. Všeč pa mi je, da nato o teh idejah debatiramo. Nihče ni nezmotljiv.

Kar dva meseca ste trenirali v Južni Ameriki. To je bil tudi svojevrsten preizkus kemije v ekipi.

Malo za šalo … Morda je Darja takšen trening načrtovala, da bi videla, kako delujemo. Če je, potem smo dali dobre odgovore. No, bi pa dodal, da smo imeli vmes 10 dni oddiha. Takrat smo se razpršili. Mene je obiskala soproga, tako da sva premor izkoristila za dopust. Vse skupaj smo napolnili baterije in se vrnili še z večjim delovnim zanosom.