Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Čeprav mu po žilah še vedno teče smukaška kri, pa Andrej Jerman prve trenerske korake v svetovnem pokalu dela v norveški ekipi za tehnični disciplini. Ob tem priznava, da ga je mikala tudi selitev v tabor Ilke Štuhec, dodaja pa, da je njegov predlog, torej Natko Zrnčić-Dim, odlična rešitev za drugo smukačico minule sezone.
Ko je Andrej Jerman pred desetletjem sklenil uspešno tekmovalno kariero, med katero je spremenil slovensko smučarsko zgodovino ter predvsem dojemanje kraljevske discipline, in kmalu zatem okrepil strokovni štab ekipe za hitri disciplini, se je ustvaril občutek o kaljenju reprezentančnega strokovnjaka s potencialom za dolgoročno zgodbo. Toda za prvega slovenskega zmagovalca smukaške tekme svetovnega pokala, ki je za seboj potegnil nov tekmovani rod, v domačem smučanju kmalu ni bilo pravega prostora.
Srečo je tržiški olimpijec, ki je letos dopolnil 45 let, preizkusil v Oslu na Norveškem. Začel je na nižji ravni, v lokalnem klubu Ready Alpin. Sledila je selitev v Toppidrettsgymnas, norveško športno gimnazijo, kjer je bil stik s tekmovalnim smučanjem še bolj neposreden. Letos je dočakal klic iz reprezentančnih vrst in novo sezono pričakal kot trener v norveški ženski ekipi za hitri disciplini.
Mina Fuerst Holtmann se je na slalomu v Leviju spogledovala s stopničkami. Toda v neformalnem pogovoru pred intervjujem ste nam dali vedeti, da so pričakovanja še precej večja.
Kot trener nikakor ne bežim pred odgovornostjo. Obenem pa je jasno, da sem na hierarhični lestvici v norveški ekipi na tretjem mestu. Poveljujejo drugi. Je pa dejstvo, da so pričakovanja visoka. V ekipi so štiri smučarke. Prav vsaka je v preteklosti že vsaj enkrat stala na stopničkah za zmagovalke, bodisi v svetovnem pokalu bodisi na velikem tekmovanju. To je dokaz kakovosti. In to je tudi izhodišče. Treba je delati in spreminjati miselnost. Cilj je v prvi vrsti rezultatska kontinuiteta. Ne sme se nam dogajati, da je smučarka na eni tekmi peta, na drugi pa 25. Dolgoročni cilj? Kolajna na svetovnem prvenstvu in olimpijskih. Kdor nima teh ciljev, naj raje ne deluje v športu.
Že deveto leto delujete v norveških smučarskih vodah, zdaj tudi na ravni svetovnega pokala. Kako je prišlo do tega prehoda?
Zelo preprosto, odzval sem se klicu. Dobesedno.
Vseeno je vzorec napredovanja očiten. Rezultat je vselej referenca, mar ne?
Ne bom lažno skromen, če rečem, da lahko nekaj tudi pokažem. Sprva sem deloval na klubski ravni, sledila je selitev v smučarsko gimnazijo. Da, delali smo dobro. Je pa vedno tako, da potrebuješ tudi nekaj sreče. V roke moraš dobiti prave tekmovalce. Preko njih in rezultatov trenersko delo vendarle pride do večjega izraza. Meni je to uspelo, pri čemer sem s kar nekaj smučarji sodeloval že v klubu. Na višji ravni so tako vedeli, kaj pričakovati. In obratno. V pretekli sezoni je, denimo, Oscar Andrea Sandvik osvojil veleslalomski bron na mladinskem svetovnem prvenstvu in bil v igri tudi za slalomsko odličje. Simen Sellaeg je za las zgrešil superveleslalomski bron.
Za Norveško velja, da je smučarska država. Se to čuti tudi v pogojih za delo?
Če sem povsem pošten, bi dejal, da je položaj podoben kot v Slovenijo. Ne bom negodoval, daleč od tega. V ekipi imamo, kar potrebujemo. Se pa gleda na stroške, pogosto improvizira … Treba se je boriti. Ne moremo se primerjati z velesilami, a program ne trpi.
Toda Norveška že sama po sebi ponuja izjemne pogoje za treninge, kar verjetno do izraza najbolj pride spomladi in v pozni jeseni.
S tem se nedvomno strinjam. Spomladi imamo pogoje, ki so nujno potrebni. Je pa res, da je to obdobje, ko so tekmovalci že utrujeni in manj motivirani. Prav na nedavnem sestanku trenerjem smo debatirali o tem. Po drugi strani se svet spreminja. Konkretno, septembra in do sredine oktobra v Evropi treningi, na žalost, ne bodo več mogoči. Vsi skupaj se prilagajamo in poskušamo izkoristiti prednosti.
V preteklosti se je vaše ime zelo resno omenjalo tudi v povezavi z eno od ekip v slovenski reprezentanci. Poleti pa nam je na uho prišla informacija, da ste bili v pogovorih s taborom Ilke Štuhec. Kako blizu je bila vrnitev domov?
Prve zgodbe, ki je stara pet let, v tem trenutki niti ne želim pogrevati. Ilka? Lahko potrdim, da sem bil v pogovorih z vodjo njene ekipe Darjo Črnko, ki je iskala rešitev po nepričakovanem odhodu trenerja Marka Vukičevića. Takrat sva se veliko pogovarjala o prostih trenerjih, razmerah v Evropi, Ilkini vrnitvi med najboljše … Pozneje me je res vprašala, ali bi me zanimalo sodelovanje. Priznam, da me je mikalo. No, sem ji pa omenil, da je prost trener tudi Natko Zrnčić-Dim. To sem vedel, ker se je zanj zanimala ena od norveških šol. Nato so z njim našli skupen jezik. Menim, da je to dobitna kombinacija za obe strani.
V naših očeh ste ostali smukač. Verjamemo, da ste tudi v trenerske vode prenesli občutek za linije in ”branje” prog. Vseeno delujete v tehničnih disciplinah. Gre zgolj za splet okoliščin? Ali pa vas dolgoročno vendarle vleče med smukače?
Ne, ne gre za neko zavestno odločitev. Toda v smučarski gimnaziji je bil ključni poudarek na tehničnih disciplinah. To je na Norveškem tudi vstopna točka za reprezentančne strukture. Posledično sem tudi sam ob prehodu v reprezentanco postal trener v ekipi za tehnični disciplini. Smukaške strasti ne skrivam. Nikoli je nisem. Trdim pa, da je smučanje pač smučanje. Sneg je bel v vseh disciplinah. Vedno se smuča na paru smučeh, razlika je le v dolžini. Rad se pošalim, da so pri smuku vratca rdeča, v ostalih disciplinah pa dodajo še modra. Osnove pa so iste.
V zadnjem obdobju je kar nekaj smučarskega prahu dvignil Lucas Braathen, ki je tik pred začetkom sezone v Söldnu naznanil tekmovalno upokojitev. V kolikšni meri je ta poteza pretresla norveške smučarske kroge?
Oh, zelo, zelo. Upokojitev je bila velikansko presenečenje. Tudi sotekmovalcem in trenerjem se ni sanjalo, da bo potegnil to potezo. Pozneje sem izvedel, da je to zaupal le serviserju. Pa še ta je skrivnost skrbno varoval in v Sölden pripeljal vse razpoložljive pare smuči. Nato pa … Da, veliko presenečenje, ki še danes odmeva.
Kakšen pa je vaš komentar?
Ne poznam pravega ozadja. Tudi jaz sem veliko bral o tekmovalčevem nezadovoljstvu in pokroviteljih. Zasledil sem tudi namige o tem, da je bil zaradi drugačnega sloga oblačenja, lakiranih nohtov in vedenja šikaniran. O tem težko sodim. Če namigi držijo, je to seveda nesprejemljivo. Če pa je kamen spotike le denar … Poglejte, vse skupaj je lepo povzel norveški skakalec Halvor Egner Granerud. Dejal je, da smučarji veliko zaslužijo, ob tem pa prepogosto pozabijo na to, kako so prišli do najvišje tekmovalne ravni. Če ne bi bilo reprezentančnih predhodnikov, ne bi bilo sponzorjev in ne bi bilo programov, ki so jim omogočili delo in napredek.
Zanimiv je tudi trenutek najave.
Res je. V tem pogledu gre za malce egoistično potezo. Novinarsko konferenco bi lahko sklical en teden pred tem. Še vedno bi bil deležen medijske odmevnosti. V tem primeru pa je šov ukradel tistim, ki so ga potrebovali. Žal mi je, da se je upokojil Obenem pa verjamem, da je na štartu vsaj deseterica, ki je bila te odločitve vesela.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!