Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Dan po presenetljivem sporočilu Smučarske zveze Slovenije (SZS), da Zoran Zupančič ni več trener ženske reprezentance v smučarskih skokih, je 48-letni Žirovec na novinarski konferenci pojasnil svoje razloge za odhod s funkcije, na kateri je deloval zadnjih šest let in požel številne uspehe.
“Dolgo časa smo bili skupaj. Eno lepo obdobje je za nami, šest let. Doživeli smo veliko lepega, vesel sem, da se lahko zaključi na lep način. Na koncu lahko po vseh uspehih rečem, da je krog sklenjen. Spominjam se trenutkov, ko sem bil mladinski trener in s tekmovalkami posegel v svetovni pokal. Takrat sem dobil priložnost kot glavni trener. Zgodba se je odvijala, bila je zelo uspešna. Ne bom rekel, da je bila vedno lahka. Dosegli smo praktično vse, kar se v skokih lahko. Vse, kar je na koncu do tega pripeljalo … Ocenim lahko, da je delo narejeno in da lahko potegnemo črto. Reprezentanco zapuščam v izredno dobrem stanju, podmladek je odličen. Pot mojega naslednika se lahko nadaljuje,” je Zoran Zupančič dejal za uvod novinarske konference.
V nadaljevanju več kot polurnega pogovora z mediji se je dotaknil tudi svojih občutkov ob slovesu, kdaj je sprejel odločitev in zakaj se umika s položaja. Ob tem so na Smučarski zvezi Slovenije potrdili, da ga bo na položaju zamenjal Jurij Tepeš.
Zoran Zupančič je ekipo prevzel pred začetkom sezone 2018/19 in jo v šestih letih spremenil v pravo skakalno velesilo. 84 stopničk v svetovnem pokalu, dva velika kristalna globusa (Nika Prevc in Nika Križnar), naslov svetovne prvakinje (Ema Klinec) in še tri kolajne s SP, naslov olimpijske prvakinje (Urša Bogataj) in še dve kolajni z OI, zmaga v pokalu narodov … Uspehi, ki jih bo težko ponoviti.
O čem je na novinarski konferenci govoril Zupančič:
O nasledniku Juriju Tepešu:
Jurij je zaradi svoje prejšnje poti malce bolj vajen medijev kot jaz, zato vam bo lažje odgovarjal na vprašanja. Šport mu je znan, z mlajšimi tekmovalkami že ima izkušnje. Tudi z Niko Prevc. Če bo sestavil dobro ekipo, ki bo držala skupaj in bo lojalna, bodo lahko nadaljevali njihovo zastavljeno pot.
O tem, zakaj se poslavlja s položaja:
Šport je lep. Velikokrat tudi težek. Do deklet oziroma celotne ekipe sem skušal biti pošten in spoštljiv, velikokrat tudi starševski. Ocenim lahko, da je bila naša povezava zelo močna. Nikoli mi ni bilo vseeno, kaj se s tekmovalkami dogaja. Na črti najvišjih uspehov je vedno veselje, a na drugi strani tudi razočaranja. Skušal sem držati rep in glavo, veliko energije je bilo vložene v tekmovalke, ki so se uvrščale na peto, šesto mesto v reprezentanci. Da so vlekle voz naprej. Zaradi napetosti, ki jih šport prinese, sem si nabral nekaj zdravstvenih težav, ki sem jih v preteklosti ignoriral. Posvetila se je rumena luč.
O tem, ali je odločitev sprejel že pred Planico:
V Planici sem že vedel, da bo to zadnja tekma.
O tem, kaj bo počel v prihodnosti:
Pogovarjamo se. Nekaj ponudb je bilo. Dogovarjal se bom sam, skušal se bom odločiti za naprej. Najprej moram pogledati nase in na svojo družino. Odločitev bo jasna v bližnji ali srednji prihodnosti.
O tem, ali je bil razlog za slovo tudi utrujenost:
Vse skupaj se nabira. Lansko leto sem kot enega glavnih ciljev izpostavil, da se moramo naučiti poraza. V vrhunskem športu so to izjemno težke situacije. O tem smo se veliko pogovarjali. V tem smo bili neuspešni. Neuspehi so bili vedno toliko večji, čeprav je bilo na zunaj vse videti odlično. Včasih je delovalo kot protinapad, morda celo na lasten gol. To so skrbi, ki jih nisem znal rešiti. To so stvari, ki pripeljejo tudi do utrujenosti.
O tem, ali se je podrla kemija v ekipi:
Težko rečem. V tem času sem imel štiri tekmovalke v svetovnem vrhu. Ko ti enkrat to uspeva, ne moreš reči, da se dogajajo slabe stvari. Vedno sem skušal koristiti prednosti ekipnega dela. Ko smo delovali ekipno, smo bili izjemno močni. Voz se vleče v eno smer. Ko se vleče z druge smeri, postane nemiren. To je individualen šport, vsaka tekmovalka želi biti najboljša. Z izkupičkom po koncu sezone zagotovo niso bile vse enako zadovoljne.
O primerjavi situacije pred dvema letoma, ko je začasno odstopil:
Zgodba pred dvema letoma je bila popolnoma drugačna. Vse tekmovalke so vedele, kaj se dogaja. Tista, ki ni želela razumeti, si je kriva sama. Pred šestimi leti sem bil praktično sam, šele nato čez dva meseca sem dobil pomočnika za dve leti. Tretjo sezono je prišel fizioterapevt, šele zadnji dve pa imamo na voljo štiri asistente v ekipi. Skozi vse obdobje sem se boril za enakopravnost. Takrat sem morda na silo zahteval, da se stvari uredijo. Prej sem deloval skoraj 20 let v moških skokih, točno vem, kaj pomeni biti tekmovalec in kaj tekmovalka. Po tistem ni bilo nobenega problema več. To je bila taktična poteza, ki je uspela. Zahvala smučarski zvezi, da so jo upoštevali.
O občutkih pri slovesu:
Super je, ko narediš svoje delo. Slovo pa je vedno težko.
O tem, kaj bi storil drugače v zadnjih šestih letih:
Ko rasteš, delaš napake. Na napakah se učiš. Ko postaneš najboljši, si izpostavljen. Takrat za napake ni več prostora. Pa se še vseeno dogajajo. Tudi stvari, ki jih nisi načrtoval. Dali smo skozi kar nekaj takšnih stresnih situacij, ko te lahko ob jasnih ciljih zmedejo bolezen, koronavirus, izguba opreme … Vseeno se moraš zbrati in opraviti svoje.
O tem, ali je v ekipi pogrešal lojalnost:
Ko začneš svoje delo, si zamišljaš, kako boš stvari peljal. Pogovoriš se s tekmovalkami, ki imajo svoje cilje. In se dogovoriš, kako priti do tega cilja. Kot sem dejal, skušal sem uporabiti prednosti ekipnega dela. Za to pa potrebuješ kvalitete in odnos, ki sem ga skušal sam privzgojiti. Sem pogrešal lojalnost v ekipi? Pričakuješ, da se bo ob takih uspehih storil korak naprej in se bo ekipa še bolj povezala, sam pa tega nisem občutil.
O hvaležnosti:
Rad bi se zahvalil ekipi in tekmovalkam, ki so bile kdaj v njej. Pa pomočnikom, ki so bili zvesti. Imeli smo se super. Hvala tudi smučarski zvezi za podporo in pomoč.
O vrhuncih na čelu ženske ekipe:
Vrhuncev je bilo kar nekaj. Najprej sta se zgodila veliki kristalni globus Nike Križnar, še prej pa prva ženska kolajna na svetovnih prvenstvih, ko je Ema Klinec postala svetovna prvakinja. Sledile so olimpijske igre prav tako s prvimi kolajnami, pa pokal narodov in prvi zamah na velikanki. To so bili posebni občutki. Veliko se je nabralo. In na koncu še veliki globus Nike Prevc. Kot trener pa za najboljšo ocenjujem olimpijsko sezono. Manj interakcij, bili smo bolj povezani.
O najtežjih trenutkih na čelu ekipe:
V šokantnih obdobjih, ko se je pojavil koronavirus. Ko sem zbolel in so me odstranili iz ekipe. Na prvenstvu v Oberstdorfu so me izolirali, želeli so izolirati tudi ekipo. Punce sem tri ure prej poslal iz hotela na skakalnico, da jih niso dobili. Brez tega ne bi osvojile ekipne srebrne kolajne. Podobno se je zgodilo čez 14 dni v Čajkovskem, ko sem bil po dveh negativnih rezultatih v Rusiji spet pozitiven. Tudi takrat so me odstranili, nato še ekipo. Na koncu se je za veliki globus izšlo za pol sodniške točke. Tudi letos je bilo kar nekaj pritiskov za veliki globus.
O trenutkih, ko niso vsi ’vlekli voza’ v isto smer:
Čez poletje smo vedno delovali izredno dobro. Ko je prišla zima, pa se začnejo pritiski. Ko vidiš, da nisi povsem blizu – zaradi različnih razlogov, kot so bolezen, oprema. Takrat je prišlo do nestrpnosti. Tekmovalec ali tekmovalka odreagira na način, ki ni pravi. Zdržali smo nekako do sredine zime, nato so šle stvari po svoje.
O pogovorih o nepravilnih reakcijah:
O tem smo se pogovarjali v vseh sezonah. Ampak želje in egi deklet so precej močni. Mogoče sem tudi sam kot trener letos preveč izpostavil samo boj za rumeno majico. Mogoče je bil tudi to povod, da so nekatere punce počele stvari po svoje.
O zapostavljenosti, da je bilo vse preveč podrejeno Niki Prevc:
Ne, tega ni bilo. Naš način treninga je jasen. Nismo ga spreminjali. Vedno znova smo spomladi v sezono startali sveži in polni energije, v prvi polovici zime pa so se stvari začele dogajati. Zame tudi nerazumljive stvari, ki jih nisem znal rešiti.
O prihodnosti, možnosti za odhod v tujino:
Trenutno so 50-50. Ponudbe so, ni jih veliko, saj vsi vejo, da nisem pripravljen iti zelo daleč, ker imam doma družino.
O tem, kdo trka na vrata:
To bom zaenkrat zadržal zase. Bo pa jasno kmalu, saj se bom moral odločiti. Trenutno se pogovarjam.
O morebitni vlogi v panožnem centru:
V našem ustroju je prišlo do kar nekaj sprememb. Čeprav so bili programi potrjeni, se vedno lahko kaj spremeni, če se pojavi boljša možnost. Če ostanem doma, me bodo verjetno postavili v razvoj. V otroški, mogoče mladinski program. Vedno se lahko kaj izboljša. Kot trener sem dal skozi celotno piramido: od animacijskega obdobja do pionirjev, mladincev in članov. Mogoče je trenutek, da grem po lestvici spet navzdol (smeh).
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!