Vesel, da hodi, a na smuči morda le še kot turist in trener

Alpsko smučanje 15. Maj 20245:00 0 komentarjev
Bostjan Kline
Boštjan Kline. Foto: MaPa

Odločitev o (ne)nadaljevanju smučarske kariere bo dolgoletni slovenski reprezentant Boštjan Kline uradno naznanil šele ob koncu poletja. A po tem, ko je v zadnjih dveh letih prestal osem operacij, obenem pa po srhljivem zlomu noge še vedno ne more niti teči, kaj šele, da bi smučal, realnih možnosti za vrnitev v tekmovalno areno ni. Zato ne preseneča, da je 33-letni Mariborčan že vidno preoblikoval svoje telo, spogleduje se tudi z novo kariero. Ta bi utegnila biti trenerska.

Ko ga srečamo v središču Maribora, hitro opazimo, da je njegov korak že precej bolj čvrst. S prepoznavno vedrino ob pogledu proti Pohorju poudari, da bo morda že prihodnjo zimo stopil na smuči. A ko bo zaslišal značilni zvok, ki nastane, ko se peta smučarskega čevlja zasidra v okovje smuči, ne bo več stal nad startom tekme, temveč se bo na smučišču znašel kot rekreativni smučar. Morda v prihodnosti tudi kot trener.

Konca kariere še ne želi potrditi. To bo bržčas storil ob koncu poletja. A trenutno bolj kot o načinu smučarskega slovesa razmišlja o tem, kaj vse storiti, da bi v novo življenje odkorakal s čim manj brazgotinami tekmovalne kariere. Te so, žal, neizbežne.  Lahko bi se končalo tudi precej slabše. Ko je pred 25 meseci po grdem padcu Na Žlebeh (Sella Nevea) in zapletenem zlomu noge pristal v bolnišnici, namreč ni bila izključena niti amputacija.

Obenem si takrat ni mogel predstavljati, da ga čaka več kot dveletna zdravstvena agonija, prežeta z bojem z bakterijo, nečloveškimi bolečinami, osmimi operacijami, počasnim napredkom … Zdaj, kot nam je eden od zgolj treh Slovencev s smukaško zmago v svetovnem pokalu, edini s stopničkami v obeh hitrih disciplinah in edini, ki je povezal naslova mladinskega svetovnega prvaka v smuku in superveleslalomu, zaupal v intervjuju, le vidi luč na koncu predora.

Kako dolga je bila pot od padca do tega intervjuja?

Ko si smučar zlomi nogo, si sam pri sebi reče, da jo je še dobro odnesel, saj bi si lahko huje poškodoval kolenske vezi. Kmalu je postalo jasno, da nisem imel sreče v nesreči, kot so mi v dobronamernih kratkih telefonskih sporočilih zapisovali smučarski prijatelji. Da je stanje resno, sem spoznal, ko sem svojemu zdravniku v Slovenijo poslal fotografijo rentgenske slike, pa me je že po tridesetih sekundah poklical in takoj zahteval pogovor z italijanskim zdravnikom. Pozneje mi je povedal, da so mi med operacijo reševali nogo. Kost se je raztreščila. Ob odprtem zlomu se je hitro pojavila še težava z bakterijo. Po enem letu, ko se kost še kar ni zacelila, so odkrili novo bakterijo. Vstopil sem v tretje leto rehabilitacije, pa kost še kar ni zaceljena. Na srečo so vsaj ob zadnjem pregledu zdravniki potrdili, da po številnih prejetih antibiotikih bakterije po vsej verjetnosti ni več. Celjenje se zdaj vendarle odvija v pravo smer.

Vseeno o pravem športu še ne morete razmišljati?

Res ne, a se vsaj stanje pospešeno izboljšuje. Še februarja so bile zdravniške napovedi bolj črnoglede. Za menoj je osem operacij. Po zadnji, med katero so mi zamenjali drog in vse vijake, sem čutil hude bolečine. Kot bi mi ob vsakem koraku nekdo v nogo zabadal nož. Trpel sem. Vsak sprehod je bil zame hud boj. Pomoč sem poiskal v energijskem središču Equilibrium v Mariboru. Še vedno hodim na terapije, ki delujejo na ravni magnetnega delovanja. Gre za obnavljanje celic, kar vodi do hitrejše regeneracije. Čutim velik napredek. Po treh mesecih čutim le še minimalno bolečino. Dvomi, da bom še kdaj tekel, kolesaril ali vsaj družinsko smučal, so se razblinili. Sem optimist.

Uspešen zaključek rehabilitacije je tudi predpogoj za trenersko delo. Kako resno vas mika?

Če bo noga stoodstotna, bi se vsekakor rad preizkusil v teh vodah. O tem sem razmišljal že pred leti. Če bo priložnost, bom ugriznil v ta izziv. Mika me delovanje na najvišji ravni, torej v evropskem in svetovnem pokalu.

In kaj bi kot trener svetovali mlademu Boštjanu Klinetu na začetku tekmovalne poti?

Kot smučar sem vsako pomanjkljivost, na katero so me opozorili drugi ali pa sem jo zaznal sem, poskušal odpraviti. Ne bom dejal, da sem bil pri tem vselej uspešen. A na napakah sem se učil. Veliko časa sem posvečal tudi psihološki pripravi. No, in na tej točki bi mlademu Boštjanu svetoval, naj se sicer usmeri v psihološki napredek, a naj bo preprost in naj se ne izgublja v podrobnostih. Je pa dejstvo, da mlad smučar pač ne more imeti izkušenj. Pridobi jih z leti.

Kateri trener je na vas pustil največji vtis?

Začel bi z Bojano Gostenčnik, ki je name močno vplivala ob vstopu v FIS program. Na višji ravni pa gre omeniti Petra Pena, Gregorja Koštomaja, Aleša Gorzo in Gašperja Markiča.

Kakšna pa je bila vaša izkušnja z Andreo Massijem?

Zaradi vseh okoliščin ni bil nikoli povsem v celoti vključen v naš celoletni program. A v spominu ga imam kot mojstra tempiranja in načrtovanja treningov, kot trenerja, ki zna zaščititi tekmovalce, in dobrega organizatorja.

Ena zmaga, še dve drugi mesti v svetovnem pokalu, tri kolajne na mladinskih svetovnih prvenstvih, top 10 rezultati na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu … Vseeno se ustvarja občutek, da je strokovna javnost pričakovala še kaj več?

Če me sprašujete, ali sem zadovoljen, odkrito povem, da nisem. Sem ponosen, zadovoljen pa ne. Želel sem več. Globus, serijsko zmagovanje … Menim, da sem imel nastavke, a sem, žal, trčil ob psihološke ovire. Del teh se je pojavil tudi zaradi zmage. Nekako se je moja smučarska slika porušila. Trudil sem se popraviti stvari, toda …

Foto: Profimedia

Neporavnani računi?

Kitzbühel, Beaver Creek, Bormio, Wengen. Klasike.

Veliko ste govorili o psihološki pripravi. Je bilo tega ”predalčkanja” morda celo preveč?

Se strinjam. A to izvira iz tega, da sem želel preveč. Loteval sem se popravljanja nepomembnih stvari. Iskal sem popolnost, pa sem na tej poti zašel.     

Nekoč ste dejali, da vas v ciljni areni spremlja tudi strog pogled pokojnega očeta. Je ta vtis ostal do konca kariere?

Upam in verjamem, da sem očeta z zmago zadovoljil. Vedel pa sem, da moram uspeh nadgraditi. Morda se tega vtisa nisem nikoli rešil. Toda ta psihološki trenutek je bil pač le del moje kariere. Smučanje je sestavljeno iz mnogih elementov.

Kaj pa pravite na pogosto stereotipno opazko o tem, da smukač, ki postane oče, izgubi del ostrine in drznosti?

Morda sem bil v želji po uspehu celo še bolj drzen. Tudi moje najboljše sezone sem nanizal po sinovem rojstvu. Ne, ko sem bil na treningih ali tekmah, nisem čutil neke zavore.

Že pred zadnjim padcem ste si poškodovali koleno in utrpeli dva hujša pretresa možganov. Ste kdaj razmišljali o tem, v kakšnem stanju boste odkorakali iz smučarske karavane?

Vedno sem verjel, da se bom poslovil kot član elite in zdrav človek. Obrnilo se je drugače, pa čeprav sem jo do leta 2022 celo dobro odnesel. Vem, v Čilu sem tako poletel proti skalam, tako da so se sotekmovalci zbali za moje življenje. V spominu mi manjka en teden življenja. A do predlani sem pravzaprav prestal le eno operacijo. Zdaj pa …  Borim se, da bom lahko normalno hodil. Vesel sem, da mi uspeva. Ne želim se smiliti samemu sebi. V življenju se je treba prilagoditi.

Ste v zadnjih dveh letih tudi spremenili pogled na življenje?

Sprva mi je bilo težko, saj sem bil dva meseca prikovan na posteljo. Prevevale so me različne misli. Znova pa sem znal sprejeti stanje. Da, razmišljam o življenju. Tudi o novih poteh. Poskušam izkoriščati različne priložnosti. Konkretno, čas sem izkoristil za pisanje otroške knjige, za katero sicer ne vem, ali bo kdaj ugledala luč sveta. Ko se je soproga lotila šivanja otroških mokasinov, sem ji pomagal z marketingom. Gradil sem mrežo stikov. Razmišljam o trenerstvu. In še bi lahko našteval. Življenje gre naprej.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Bodi prvi, ki bo pustil komentar!

Pošlji komentar Preberi komentarje (0)

Najbolj brano - Alpsko smučanje