Žan Kranjec: Če obstaja vsaj minimalna ...

Potem ko je lani postal olimpijski podprvak, letos pa se je razveselil prve kolajne v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala, se je najboljši slovenski alpski smučar Žan Kranjec vsekakor znebil velikega bremena. Toda pri tridesetih letih se še zdaleč ne vidi na domačem kavču. Ko govori o tekmovalnem ognju, ne skriva spogledovanja z malim kristalnim globusom.

Po skorajda vseh kriterijih (olimpijsko srebro, 3. mesto v veleslalomskem seštevku, dve zmagi in 11 uvrstitev na stopničke za zmagovalce svetovnega pokala) je Žan Kranjec najboljši slovenski veleslalomist vseh časov. Pogovor z njim na pragu sezono 2023/24 pa zelo spominja na pogovor z golobradim mladeničem, ki je pred dvanajstimi leti prvi preizkusil sneg svetovnega pokala. Zadržan, miren, vljuden … “Pomemben je ogenj v meni,” odgovarja 30-letni vodiški veleslalomski specialist, ki že odšteva dneve do uvodnega veleslaloma v Söldnu (29. 10.), kjer je sicer že trikrat stal na odru za zmagovalce.

Ste, na ravni pripravljenosti, dva tedna in pol pred tekmo v Söldnu tam, kjer ste načrtovali?

Že jutri bi lahko tekmoval. Če bi bila tekma na sporedu ta teden, bi bil na strmini v Söldnu lahko konkurenčen. Čeprav sem na solidni ravni, mi bo po drugi strani še kakšen dodaten teden treninga prišel zelo prav.

Najprej morajo Avstrijci zagotoviti progo na Rettanbachu. Trenutno je del terena še povsem kamnit. Vaš trener Klemen Bergant nam je zaupal, da so bili tudi pogoji na zadnjih treningih slabi. Pesek vam je pogosto uničil drsno podlago in robnike.

Res je. Ledeniške razmere so iz leta v leto slabše. Smučamo po umazanem snegu, kamni uničujejo smuči … Pogrešam prave zimske pogoje, v katerih ne razmišljaš o tem, ali boš poškodoval opremo. A na koncu so razmere takšne za vse. Nisem prikrajšan. Ali tekma bo? Kolikor poznam Avstrijce, bodo izkoristili tudi najmanjšo priložnost za zagotovitev zadostnih količin snega in pripravo proge. Kar nekaj snega so shranili že v pretekli zimi. Se pa s tem ne obremenjujem. Delam in čakam.

Kakšna pa je bila zima v Argentini?

Zajeten sklop priprav v Ushuaii bi označil kot uspešen. Pogoji so bili zares zimski. Verjamem, da smo jih dobro izkoristili. Nekaj težav sem imel le s smučarskim čevljem, a verjamem, da smo v ekipi vse skupaj rešili.

Ste bili deležni kakšne primerjave s tujimi tekmeci?

Sprva smo trenirali sami. Ko pa je bilo na terenu več ekip, si vsega tričlanska slovenska ekipa pač ni mogla privoščiti proge zgolj zase. Posledično sem se na progi vsakodnevno primerjal s konkurenco. To je vedno dobrodošlo. Rad vidim, da sem hitrejši ali pa vsej stalno blizu. Konkurenčnost me vselej navdaja z dodatnim optimizmom. Kar me še posebej veseli, je spoznanje, da sem lahko najhitrejši tudi na svoj malce slabši dan. To je dober obet za sezono.

Vaš največji izziv je konstantnost. Ker ste pri tem tudi zelo uspešni, kar potrjuje šest zaporednih sezon v elitni sedmerici na listi WCSL, je jasno tudi, kakšni so cilji. Ste stalno napadanje samega vrha že ponotranjili?

Po toliko letih med veleslalomsko elito seveda ne skrivam, da tudi v novi sezoni merim med najboljše. Zavedam se, da se lahko vselej borim za najvišja mesta. Dokler imam v sebi ta ogenj in čutim to motivacijo, ne vidim težav. Rad bi napredoval, se učil in si postavljal najvišje cilje. To je osnova za moj položaj.

Omenil ste motivacijo. Čutite, da kdaj zaniha?

To imam v sebi. Da, prav gotovo se najde trenutek, ko doma ležim na kavču in se nikakor ne želim spraviti na trening. A ko stopim v dvorano, se brez težav lotim vaj za kondicijsko pripravo. Ta želja je še bolj izrazita na snegu. Od sebe zahtevam kakovostne ponovitve. In ko mi ne uspe, sem slabe volje. Prav ta občutek mi daje vedeti, da sem še pravi. Verjetno bo ta ogenj nekoč ugasnil. A trenutno me žene dovolj močna motivacija. Nad vsem pa so seveda rezultati.

V vašem primeru smo kar nekako vajeni, da imajo prednost etapni cilji, ki nato vodijo do skupnega cilja.

Če govorimo o sezoni kot celoti, bom vedno dejal, da želim nanizati veliko število dobrih tekem. Čim več stopničk. Tudi zmag. Na koncu vedno pridemo do dejstva, da je vsaka tekma poglavje zase. Je pa res, da je moj največji cilj, če se ozrem na celotno kariero, mali kristalni globus za zmago v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala. O tem sem večkrat razmišljal. Ali je to izvedljivo? Odgovoril sem si, da v primeru lastnih dvomov cilj vsekakor ni izvedljiv. Zato verjamem, se z namenom ženem in poskušam dati vsak dan nekaj več. No, če pa ob koncu kariere globusa ne bom imel, se vseeno ne bom označil za neuspešnega. Ponavljam, v prvi vrsti moram verjeti, da je globus dosegljiv.

Toda najprej ste padli v ero izjemnega Marcela Hirscherja. Zdaj je nesporni vladar Marco Odermatt.

Enkrat sem bil zares blizu. Leta 2020 me je od prvega mesta na koncu ločilo le 30 točk. Če bi bilo vedno tako, bi bil prav gotovo bolj neučakan. Priznati pa moram, da je bil moj zaostanek večinoma kar zajeten. V takšnih zimah je težje verjeti, da je mali globus dosegljiv. A ponavljam, moram verjeti vase, če želim slediti najvišjim ciljem. Če obstaja vsaj minimalna možnost, je vredno verjeti in garati.

Se je morda v teh letih izoblikoval tudi jasen pogled na to, kaj vse mora vrhunski športnik potisniti na stranski tir?

Moje življenje je drugačno. Tega se zavedam. Moj prosti čas je drugačen. Poudarek na počitku, prehrani in stanju telesa je bolj izrazit. Življenje je vsekakor bolj nadzorovano. Zalotil sem se tudi že pri razmišljanju o tem, kaj zamujam na drugih področjih. A sem si hitro dopovedal, da mi je smučarsko življenje prineslo toliko lepih trenutkov in različnih izkušenj. Poleg tega sem se naučil uravnotežiti življenje. Trdo treniram, a znam tudi uživati.

Pod črto, trenutno se še ne vidite, kako nedeljsko dopoldne preživite ob spremljanju smučarskih prenosov?

Ne, nisem še tam. Ne vem, koliko časa bom še vztrajal. Obenem pa upam, da bom po upokojitvi znal uživati tudi ob gledanju tekem.