Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V soboto zgodaj popoldan si je Žan Kranjec v Soldeuu v Andori zagotovil bronasto kolajno v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala, v nedeljo zvečer je na dobrih 200 kilometrov oddaljenem kultnem katalonskem stadionu Camp Nou spremljal nogometni El clasico, dvoboj Barcelone, za katero je stiskal pesti, in madridskega Reala. Vmes si je vzel čas tudi za Sportklub …
Kar 37 let je preteklo med veleslalomsko zmago Borisa Strela in slovensko ponovitvijo dosežka. Še leto dlje je na naslednika z veleslalomsko olimpijsko kolajno čakal srebrni olimpijec iz Sarajeva Jure Franko. Od zadnje slovenske kolajne v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala je minilo 28 let, od zadnje kolajne na splošno pa 22 let. Vse omenjene poste je prekinil Žan Kranjec, najboljši slovenski veleslalomist vseh časov. To lahko podkrepimo z dvema zmagama, skupno enajstimi uvrstitvami na stopničke, srebrno olimpijsko kolajno in odslej še z bronom v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala. Predvsem pa se zdi, da morda kar malce pretirano skromni in zadržani 30-letni veleslalomski specialist iz Bukovice pri Vodicah, ki slovi po izpiljeni tehniki in dobri telesni pripravljenosti, še ni rekel zadnje besede. To nam je, vsaj med vrsticami, potrdil tudi v intervjuju ob koncu sezone 2022/23, v kateri je bil znova z naskokom najboljši slovenski smučar.
Po dolgih letih domovanja v elitni sedmerici se je ustvaril občutek, da vam kolajna v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala preprosto pripada.
Ne bom lagal. Vedel sem, da spadam med najboljše. Dejal bi tudi, da sem že nekaj časa razmišljal o tem, da si zaslužim kolajno. A po drugi strani je šport vedno nepredvidljiv. Pritisk več kot treh smučarjev je izjemen. Lahko bi se končalo tudi drugače. V preteklosti se je že, pa ne le enkrat. Prav zaradi tega sem še bolj vesel letošnjega razpleta.
Kolajna je v prvi vrsti nagrada za stabilnost. Prav to je bil pred sezono tudi vaš cilj.
Da, to je bila moja najbolj konstantna sezona svetovnega pokala. Le na dveh tekmah nisem bil uvrščen med najboljših šest. Res je, to je bil moj cilj. Nisem razmišljal o globusu ali kolajni. Poudarjal sem, da se želim na vsaki tekmi kosati z najboljšimi. Večinoma mi je to dobro uspevalo. Kolajna je le pika na i.
A veselje ob osvojeni kolajni na velikem tekmovanju je verjetno večje?
Če bi zadnjo tekmo končal z zmago ali pa osvojil globus, bi se nedvomno počutil drugače. Tako pa lahko potrdim, da je veselje ob kolajni na olimpijskih igrah neprimerno večje. Vsaj na tisti dan, v danem trenutku. Na velikih tekmovanjih se namreč vse vrti okrog kolajn. Vlada posebno ozračje. Zdaj pa sem sicer seveda vesel, a po drugi strani z nastopom na zadnji tekmi nisem bil zadovoljen. Zato se moram kar malce opominjati, da sem imel res dobro sezono, da sem izpolnil dolgoletni cilji … Zakaj opominjati? Ker sem se počutil kot nekdo, ki prejme kolajno s polletno zamudo. A verjamem, da bom nekoč znal realno oceniti doseženo.
Brez drame v Andori le ni šlo. Kako ste jo dojemali?
Pred štartom se nisem pretirano obremenjeval s skupno uvrstitvijo. Ko sem opravil z obema nastopoma in v cilju čakal na razplet, pa se bil kar na trnih. Ni bilo preprosto spremljati. Ko namreč svoje opraviš, nimaš več vpliva. In to je najtežje. Res nisem želel sezone končati na četrtem mestu. Poleg tega sem enkrat na zadnji tekmi že izpustil odličje iz rok.
Ste že kdaj stiskali pesti za Marca Odermatta?
Na takšen način prav gotovo ne. Ha, ha. Ne glede na to, da gre za vrhunskega športnika in pozitivno osebnost, se načeloma na ubadam z nastopi ostalih, če le nimajo vpliva name oziroma na mojo uvrstitev. Tokrat je bilo seveda drugače. Po glavi so mi rojile zanimive misli. “Nikoli ne dela napak. Upam, da je ne bo tokrat,” sem si dejal. Na srečo je potrdil, da je trenutno najboljši, posledično pa je s tem pomagal tudi meni.
Ob vašem tekmovalnem preboju smo vas pogosto spraševali o premagljivosti Marcela Hirscherja. Zdaj zastrašujoče močno deluje Odermatt. Se strinjate, da je celo trši oreh od Avstrijca?
Če se najprej ozrem proti sobotni tekmi. Zaznamovali so jo majhni zaostanki. Odstopal je le Odermatt, ki je vse premagal za več kot dve sekundi. Malo je tekem, na katerih pokaže ranljivost. Večinoma pa gre za tekmovalca, ki ima v sebi nekaj več. Gre za izjemnost v vseh pogledih. Ob takšni superiornosti ga je težko premagati. In, da, strinjam se, da je bil v tej zimi težje premagljiv kot nekoč Marcel Hirscher. Seveda pa primerjamo dva skoraj brezhibna šampiona.
Nekaj več. Kaj?
V takšnih primerih vselej govorimo o več elementih, ki na koncu pripeljejo do končne slike in tovrstne prevlade. Jasno je, da gre za psihično in fizično zelo trdnega smučarja, ki se zna tudi odlično prilagajati. Poleg tega pa ima vse okoliščine, ki ga obdajajo, dvignjene na maksimalno visoko raven. Našel je tudi prave odgovore okrog opreme. Vse skupaj deluje. Sledijo uspehi, ki nato dvigujejo samozavest.
Ko je športnik v tekmovalnem ritmu, pogosto ne čuti realne utrujenosti. Ta ga zares ujame, ko se ustavi. Je bilo tako tudi v vašem primeru?
Če bi mi dejali, da me čez nekaj dni čaka nova tekma, bi se zlahka zbral. Toliko moči še imam v sebi. Nisem povsem izpraznjen. Res pa je, da sem vesel konca sezone. Ni preprosto ohranjati vrhunske forme in se na vsaki tekmi boriti za najvišja mesta. Pritisk utruja. Zdaj sem bolj sproščen in bom brez težav opravil vse, kar me še čaka. To pa so test opreme, državno prvenstvo in pa dodaten sklop pomladnih snežnih treningov. Letos sicer ne v Bolgariji, temveč nekje bližje. Povsem sprostil se bom lahko šele krog desetega aprila.
Kaj bo pisalo v vašem povzetku sezone 2022/23?
Na vsaki tekmi sem poskušal iztržiti maksimum. Zadovoljen sem, da sem pogosto iztržil veliko, pa čeprav mnogi elementi niso bili optimalni. Tudi po psihološki plati sem se dobro držal. Ponosen sem. Najbolj na to, da lahko celotno sezono konkuriram najboljšim.
Kaj pa pogled v prihodnost?
Nisem tip športnika, ki bi po končani sezoni odmislil vse. Čeprav me, kot rečeno, do oddiha čaka še kar nekaj dela, pa že razmišljam o prihodnosti. Zanima me napredek na vseh ravneh. Rezerve bom iskal pri sebi in opremi. Vem pa, da na koncu štejejo rezultati. A slednji so vedno posledica dela in napredka. Konkretno, seveda želim mali kristalni globus. A to ne pomeni, da se s tem obremenjujem. Pa ne le zaradi prej omenjenega Odermatta, ki je kar nekaj korakov pred mano. Temveč zaradi tega, ker sem vedno dajal prednost napredku pred rezultati.
Niste več smučar, ki zgolj sledi sistemu. Vaša beseda ima težo. In kakšna je ta beseda, če vas povprašamo o nadaljnjem sodelovanju z Rossignolom in trenerskim štabom Klemna Berganta?
Ker me z Rossignolom veljavna pogodba veže tudi za prihodnjo sezono, ne razmišljam o spremembah. Za ekipo, v katerim delujem, pa lahko rečem, da je zelo učinkovita. Čeprav uradne potrditve še nisem dobil, pa verjamem, da bomo vztrajali skupaj. In prav je tako. Vsekakor pa velja stakniti glave in se pogovoriti o dobrih in slabih stvareh pretekle sezone, predvsem pa o tem, kaj storiti, da bom lahko v prihodnosti še boljši.
Je nedavno končana sezona dokončno opredelila vašo popolno veleslalomsko usmeritev?
Veleslalom je seveda moja velika prioriteta. Toda tudi slalomskih vrat še ne bom dokončno zaprl. Glede tega imam povsem odprto glavo. Če bom začutil, da sem lahko tudi v slalomu nevaren, se bom še preizkušal.
Koliko govoriva še imate v sebi?
Vselej nehvaležno vprašanje. Vsaj še kakšni dve leti zanesljivo ne bom razmišljal o umiku. Težko pa vam povem, ali bom smučal še dve, štiri, šest ali osem let.
Naj vas ob koncu opomnimo še na poletni intervju, ko smo vam omenili mnoge tekmece, ki počitnikujejo v eksotičnih krajih. V smehu ste dejali, da se boste prihodnje letu tudi sami podali v kakšno podobno okolje …
Ha, ha … Trenutno nimam rezerviranega še nobenega oddiha. Čas bom imel. Moram se odločiti, rezervirati in odpotovati.
