Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Slovenska hokejska reprezentanca bo novembra začela novo poglavje. Po majskem neuspešnem poskusu obstanka med elito se je Matjaž Kopitar po kratkem premisleku odločil, da se v prihodnosti ne vidi več na klopi risov. Hokejska zveza Slovenije je poletje namenila iskanju novega selektorja, ki bi bil pripravljen zasedbo prevzeti pred obdobjem nujne pomladitve. Rešitev je našla v Edu Terglavu, ki se v Franciji že več kot dve leti posveča delu z mladimi hokejisti, zato je bilo iskanje skupnega jezika z obeh strani zelo enostavno.
6. novembra se bodo slovenski hokejisti zbrali na Bledu. V prvem reprezentančnem premoru nove sezone bodo tri dni preživeli v slovenskem biseru, nato pa se bodo odpravili na Madžarsko, kjer bodo v družbi domačinov, Ukrajincev in Italijanov sodelovali na prijateljskem turnirju. Toda zasedba, ki se bo prvi novembrski ponedeljek zbrala na Gorenjskem, bo občutno drugačna, kot je bila tista na majskem svetovnem prvenstvu v Rigi, ko se risom ni uspelo obdržati med elito. Začenši s selektorjem.
Matjaža Kopitarja, ki je konec julija sporočil, da se vlogi glavnega moža stroke ne vidi več, bo na klopi nasledil Edo Terglav. 43-letni Kranjčan, nekdanji reprezentant Slovenije, za katero je zbral štiri nastope na svetovnih prvenstvih (tri v elitni diviziji), se bo petih letih vrnil v izbrano vrsto. A če je v letih 2017 in 2018 v njej sodeloval kot pomočnik Nika Zupančiča in Karija Savolainena, bo zdaj on tisti, ki bo vihtel dirigentsko paličico. Izdatno mu bosta pomagala Mitja Šivic, sočasno selektor reprezentance do 20 let, in Mitja Robar, v vlogi trenerja vratarjev pa ostaja Klemen Mohorič.
Zakaj se je Terglav, ki si je ime ustvaril v Franciji (tam je pot po igralski karieri začel in jo neprekinjeno nadaljuje že od sezone 2011/12), odločil sprejeti izziv s Celovške 25? Zakaj se je po desetih letih delovanja v različnih strokovnih štabih članskih ekip pred dvema letoma v Grenoblu preusmeril v trenerja mlajših hokejistov? Kaj je pri delu z njimi ključno? In po čem se najbolj razlikujejo od prejšnjih generacij? O tem, pa tudi o imenih trenutnih nosilcev igre v izbrani vrsti, na katere bo računal tudi v prihodnje, je spregovoril ekskluzivno za Sportklub.
Zakaj ste se odločili sprejeti izziv vodenja slovenske članske reprezentance?
Ko si enkrat trener, si vedno želiš postati selektor ene reprezentance. Ko sem bil pred leti pri Slovencih že pomočnik Nika Zupančiča in Karija Savolainena, je bila to neverjetna izkušnja. Rekel sem, zakaj pa ne. ‘Če se enkrat ponudi priložnost postati glavni trener, bi bilo fino.’ Ko me je Dejan (Kontrec, generalni sekretar HZS, op. p.) poklical, če bi prevzel ekipo in kakšen pogled imam nanjo, nisem veliko razmišljal in čakal. To je moja priložnost, da vidimo, kaj lahko iz tega naredim.
Kako dolgo ste se odločali po prvem klicu?
Nekaj časa sem si vzel za premislek. Prav tako sem moral povedati ljudem v klubu in videti, če so za, saj imam podpisano pogodbo. Predstavniki Grenobla so bili že ob prvih besedah zelo navdušeni in ponosni, da se mi je ponudila priložnost biti del slovenske reprezentance. Nato sva se z Dejanom pogovarjala tudi, kako bo vse skupaj potekalo, s kom bom delal in tudi o njegovem pogledu. On je glavni, postavil je smernice. Veliko sva se pogovarjala in našla skupni jezik, nato pa so šle stvari hitro v pravo smer.
Omenjate pogodbo z Grenoblom. Koliko časa je še veljavna?
V Franciji so pogodbe malce drugačne. Lahko velja nekaj let, lahko pa traja, kolikor hočeš. Toliko let sem že v klubu, da so mi ponudili to drugo. Jaz lahko prekinem sodelovanje z njimi, oni pa sploh ne. Razen če je res nekaj hudo narobe. Lahko se ločimo sporazumno. A zame to ni bila opcija, saj so tudi moji otroci v tem klubu. Že nekaj let sem zadolžen za razvoj mladih igralcev, smo v obdobju, ko smo na pol poti tistega, kar si želimo storiti skupaj. Zame je bilo pomembno, da obstanem.
Bo ta fizična oddaljenost predstavljala določeno oviro za vaše delo v reprezentanci?
Že nekaj tednov sem v stiku s trenerji mlajših reprezentanc, U16, U18 in U20. Želim si, da imamo vsi enako vizijo in da vsi delamo z mladi v isto smer. Da vidim, kako trenerji delajo in kako delajo z mladimi. Velike razlike v tem, ali sem trenutno v Franciji ali pa v Sloveniji, enostavno ni. Ob vsej tehnologiji, ko se slišimo prek Zooma, Whatsappa … ves čas smo v navezi, že delamo in pripravljamo stvari. Vključili smo tudi klube. Dobro smo zastavili, že gremo v pravo smer.
Se vam zdi, da je bilo tega sodelovanja med klubi in reprezentanco oziroma zvezo premalo? Si ga želite več?
Ne bom govoril, kaj je bilo prej, saj me ni bilo zraven. Zdaj le hočem pripeljati kakšne nove stvari. Kako se dela v tujini, kako mi delamo tukaj v Franciji. Kako je treba delati z mladimi, tako po klubih kot v reprezentanci. Kako druge reprezentance delajo. Nekaj idej sem že dal. V Sloveniji imamo glede tega srečo, ker ni toliko klubov. V kakšni državi imajo po 40 ali 50 klubov, posledično pa izgubiš nazor. Pri nas imamo le sedem, osem klubov. Če bodo vsi za in bodo klubi delovali v isto smer, bo to dobra zadeva. V Sloveniji imamo malo igralcev. Tisti, ki pa so, pa je treba za njih skrbeti in za njihov razvoj. Da jih čim več pride na najvišji nivo.
Po selitvi iz Briancona ste pri Grenoblu začeli v članski ekipi, nato pa ste se preusmerili k mlajšemu moštvu. Kaj vam je pri tem delu največji izziv?
V Grenoblu sem bil šest let pri članih. Vedno sem ugotavljal in razmišljal o novih generacijah, ki so prihajale. Kaj je narobe, kaj jim manjka, o čem razmišljajo. Te otroci in mladina so povsem drugačni, kot smo bili mi. Ko sem po šestih letih prekinil pogodbo s člansko ekipo, sem se vprašal, kaj pa zdaj. Ali naj grem iskat klub v tujino pri članih ali naredim korak oziroma dva nazaj. Pri Grenoblu so mi takoj ponudili priložnost, da bi skrbel za razvoj mladih igralcev od 17 do 23 let. Rekel sem si, zakaj pa ne, saj se moram naučiti, kako te fante trenirati, kako se z njimi pogovarjati. Kako vsak dan preživeti z njimi. V zadnjih dveh letih sem se povsem ’spustil’ v to. Komunikacija, kako jih pripraviti, da verjamejo v besede na treningih … Zame je bila to ena najlepših in najboljših izkušenj, odkar sem v hokeju kot trener, pa že prej. Ogromno sem se naučil. Zdaj vem malce več, kako mladina premišljuje in kako drugače gleda na hokej, kot smo mi nekoč. Zato je tudi reprezentanca, v kateri bo po novem več mladih, zame izziv in dobra priložnost.
In kaj je največja razlika med mladimi in vašo generacijo?
Včasih je bil trener tisti … Tako kot je rekel, tako je bilo. Danes pa moraš z mladimi veliko komunicirati. Vse hočejo vedeti. ’Zakaj je bilo tako, zakaj smo igrali tako, lahko pokažete video’. In kot trener moraš biti na to pripravljen. Prek interneta in tehnologije vse vejo, vse vidijo. Moraš biti pripravljen na vsako vprašanje. Glede tekme, treninga, priprav … V tej smeri moramo delati, ključ pa je komunikacija. Morajo se počutiti zelo pomembne, vedno morajo dobiti povratne informacije, pa če so pozitivne ali negativne. Večina glavnih trenerjev prav komunikaciji zdaj namenja veliko časa. Prej so bili samo treningi in tekme, zdaj pa še pogovori, sestanki, videoanalize. To je največja razlika.
Torej morate biti v stiku z njimi tudi, ko niste skupaj na ledu. V vašem in njihovem prostem času.
Veliko je komunikacije izven hokeja. O osebnem življenju. Zame je bilo tudi pomembno, da se pogovarjam z vsemi. Tako s tistimi, ki so na ledu glavni, kot s tistimi, ki niso. Prav ti v ozadju so lahko najbolj pomembni za dosego rezultata. Zvezdniki bodo dali gole in zmagovali tekme. Če hočeš zmagati prvenstvo, pa rabiš tudi ’manj pomembne’ fante. In s komunikacijo jih prepričaš, da v to verjamejo. Pogovarjamo se o šoli, službi, prostem času, družini … In s tega vidika se je res zgodila velika sprememba med generacijami.
O avtoriteti do mladih je Dejan Kontrec govoril po seji predsedstva, češ da bo tudi zato kot pomočnik zraven Mitja Robar. Ga tudi vi vidite v tej vlogi? On bo v trenerski vlogi novinec.
Ja, pravzaprav bosta oba Mitja (poleg Robarja še Šivic, op. p.) novinca v svojih vlogah. Šivic je bil vedno glavni trener, zdaj pa bo imel vlogo pomočnika. To je povsem drugače. Za Robarja pa bo to ena prvih izkušenj s trenerskim delom nasploh.
Njega vidim kot človeka, ki je v hokeju že veliko doživel, tako v reprezentančnem kot klubskem. Te izkušnje, dobre ali slabe, lahko prenese na fante in jim pove, kako je on stvari videl in doživljal. Zraven mora biti nekaj takšnih ljudi, da se lahko mladi od njih učijo. Seveda pa bo imel še naloge pomočnika trenerja. To se moramo še dokončno uskladiti, kaj bo kdo počel v praksi. Zaenkrat je vse potekalo na razdalji, pogovarjali smo se o drugih stvareh. Novembra ima namreč reprezentanca U20 reprezentančni premor in priprave na svetovno prvenstvo, zato je za Šivica trenutno to bolj pomembno kot pa njegova vloga ob meni. Ampak to bomo februarja, ko bomo prvič skupaj, povsem dorekli.
Kot trener si želim veliko stvari preizkusiti. Ne bom rekel: ’Tako mora biti’. Zato moram spoznati njun način dela. Dobro se poznamo kot ljudje, ne pa kot trenerji. Zato moramo biti nekaj časa skupaj, da vidimo dobre in slabe stvari vsakega. In najti najboljši položaj za vsakega. Da bo lahko pri tem najbolj uspešen.
Pri Mitji Šivicu vam bo verjetno malce lažje, dobro se poznata, skupaj sta igrala, trenirala sta nasprotne ekipe, pa tudi zasebno sta več v stikih?
Ja, to je res. Poznava se že od malih nog, pri Olimpiji sva igrala skupaj. V Franciji sva bila trenerska tekmeca. Kontakt med nama je vedno ostal, tudi zdaj sva ga z lahkoto vzpostavila po nekaj letih, ko se nisva veliko slišala. Ob sebi moram imeti ljudi, ki jim lahko zaupam in za katere vem, kako delajo. Pa če sem zraven ali ne. Potem pa je enako kot pri mladih – komunikacija je zelo pomembna. Vsi v strokovnem štabu se moramo veliko pogovarjati, da vemo, kaj se dogaja. In glede tega so pomočniki zelo pomembni. Da vem, če je kakšna stvar, ki jo moram vedeti. In obratno. Pri Šivicu pa vem tudi, kakšen je kot trener. Je zelo zahteven, veliko ima principov igre, kar je danes nujno na visokem nivoju. Pri tem sva si precej podobna.
Ko ste vi kot pomočnik Zupančiča in Savolainena že delovali v reprezentanci, je bila ta po rezultatih in starosti nosilcev na vrhuncu. Od takrat je bilo sprememb malo, hokejisti pa so vse starejši. Kaj pričakujete? Koliko igralcev z majskega prvenstva elite še obdržati, ste bili že v stiku s kom?
Najprej sem moral počakati, da sem bil uradno potrjen za selektorja. Zdaj pa bo to prva naloga. Vzpostaviti stik z malce starejšimi hokejisti, ki so bili v vodilnih vlogah in so bili zraven na obojih olimpijskih igrah. Naredili so res veliko za slovenski hokej. Teh fantov ni več veliko, ampak nekaj jih je še. In od teh bi jih nekaj rad videl še par let v ekipi, da bi tudi mladim pokazali, kaj reprezentanca pomeni in kako se igra zanjo. Pogovorili se bomo, kako ti hokejisti gledajo na situacijo, nato pa naprej. A ne bi želel prehitevati, kaj bo aprila.
Novembrski premor bomo izkoristili, da bomo preizkusili mlajše. Nekaj že znanih obrazov, veliko pa novincev. Starejše pa bomo pustili pri miru, saj igrajo v zahtevnih ligah z veliko tekmami in veliko minutaže. Zato nima smisla, da jim damo še tri tekme zraven, pač pa naj se spočijejo. Mi pa bomo izkoristili priložnost in videli, česa so mlajši sposobni, kje so, kakšen karakter imajo. Da jih spoznam, obenem pa pokažejo, kaj lahko naredijo na mednarodnih tekmah z ekipami, ki jih bomo srečevali na svetovnih prvenstvih.
Način dela v izbrani vrsti je drugačen kot v klubu. Tukaj boste imeli le dva zbora (novembra in februarja), nato pa že svetovno prvenstvo v Bolzanu. Preizkusiti 60 mladih hokejistov, o katerih je govoril Kontrec, je v dveh terminih nemogoče.
To je res. Časa nimamo veliko. Naredil sem okvirni seznam igralcev, ki so pripravljeni in bi lahko igrali v teh premorih. Nekateri tudi še niso za ta nivo. Ampak vse moramo dati v ta ritem in jim ponuditi reprezentančne izkušnje. Teh hokejistov je nekaj, ni pa ta spisek res velik. Upam, da bomo nanje lahko računali že aprila. Obenem se bo na decembrsko svetovno prvenstvo pripravljala reprezentanca do 20 let, zato verjetno tudi njih ne bomo klicali med člane. Za ostale pa bodo tri tekme na Madžarskem zelo pomembne, da vidijo, kje so. Če so primerni za ta nivo.
Ste lahko konkretni, koliko igralcev je na tem seznamu?
Na Madžarsko gremo s 15 napadalci, osmimi branilci in dvema vratarjema.
Govorili ste tudi o ’staroselcih’, ki si jih želite zraven. Koga točno?
Tiste, ki so bili na zadnjem prvenstvu glavni nosilci. Če govoriva o imenih, zagotovo trojica Jan Urbas, Žiga Jeglič in Miha Verlič, ki skupaj igrajo v Nemčiji. Tudi zame so najbolj pomembni. Anže Kuralt, ki ima veliko kvalitet in je že veliko dal reprezentanci. Še nekaj takšnih je. V Avstriji so Rok Tičar, Robert Sabolič in Blaž Gregorc, pa Aleksandar Magovac pri Olimpiji. Verjetno sem še koga pozabil. Pomembno je, da se z njimi vsemi slišim in izvem njihovo mnenje. Ali lahko še računam nanje in kako oni vidijo to reprezentanco. Hitro bomo videli njihove občutke, če so še pripravljeni sodelovati. In v kakšnih vlogah. Najprej pa osebne stvari glede njihove kariere – kje so in kako naprej.
Kaj pa vratarji? Luka Gračnar je končal kariero, Gašper Krošelj in Matija Pintarič sta v zrelih športnih letih. Bo kdo od njiju še dobil priložnost?
To pa je sploh druga zgodba. Tukaj je trener vratarjev, ki veliko bolje pozna ozadje. S Klemnom Mohoričem sva se že pogovarjala. Zavedamo se, da imamo problem. Imamo dobre mlade vratarje in te starejše, ki so že bolj pri koncu karier. Vmes pa jih ni veliko. Novembra bodo tako starejši ostali doma, saj veliko igrajo. Krošelj je šele pred kratkim dobil klub. Nima smisla, da ga kličemo. Priložnost bomo dali mladim in tako kot pri igralcih bomo videli, na kakšnem nivoju so. Če bodo lahko kdaj igrali na tem nivoju. Da dobijo priložnost.
Prihodnje leto avgusta bodo na sporedu tudi kvalifikacije za olimpijske igre 2026. Še en dodaten zbor. V pravem času glede na pomlajevanje ekipe?
Lahko bi rekel: ’Vsi si želimo vrnitve v elitno divizijo. Vsi si želimo zmagati na olimpijskih kvalifikacijah.’ Ampak trenutno moramo gledati realno sliko. Če želimo to dvoje doseči, spet ne bomo dali priložnosti mladim. Še naprej bomo poskušali s starejšimi hokejisti, klicali že bivše. Lahko. Ampak spet bomo izgubili eno sezono.
Moj namen je, da naredimo spremembo. Leto ali dve moramo biti bolj potrpežljivi. Na ta način verjetno ne bomo prišli nazaj med elito. Pa gotovo ne bomo prišli na olimpijske igre. Ampak treba je učiti mlade fante in jih učiti. Oni bodo naslednji urbasi, muršaki in vsi tisti, ki so bili gonilne sile ekipe. Njih moramo pripraviti na nove vloge. Če ne bomo delali z njimi leto, dve ali tri, bo luknja še večja. Potem pa res ne bo dobro.
Ne bom sanjal in govoril, kaj bomo lahko naredili. Ampak da razvijamo mlade in jim damo priložnost. In da jih bo par zraven že aprila v Bolzanu. Če se nam slučajno uspe uvrstiti med elito, super. Vem pa, da bomo vsako tekmo odigrali, kot da je zadnja. Da bomo vsi naredili vse. Ampak čas je, da ponudimo priložnost mladim. Zato bo novembra res ključno, da jih vidim in spoznam. In da lahko preštejem, koliko je glavnih kandidatov, ki so že pripravljeni igrati v reprezentanci. To ni tako enostavno. Nekateri imajo vidne vloge v klubih, imeti jo v reprezentanci pa je čisto drugačna zgodba.
Če se ponudi priložnost, da v reprezentanci na svetovnem prvenstvu divizije I ali v olimpijskih kvalifikacijah zaigra Anže Kopitar, pa verjetno ne boste imeli nič proti?
Ko pa govorimo o Anžetu … Če bo imel željo, je zelo dobrodošel. To je igralec, ki je že toliko naredil v karieri. In kaj pomeni za te mlade in za reprezentanco. Takšnega človeka je nemogoče nadomestiti. Tudi z njim se bom pogovoril. Kje se on vidi in če ima še željo. Če bi se še kdaj vrnil.
Ko sva ravno pri Kopitarjih, kako veliki so čevlji vašega predhodnika Matjaža Kopitarja?
Zagotovo je težko priti na položaj za njim. Vsak trener, ki je vodil Slovenijo v zadnjih 15, 20 letih, je naredil zelo dobre rezultate. In Kopitar je bil selektor velik del tega časa. Nikoli pa nisem skušal biti kopija drugega trenerja. Vsak ima svoje stvari, svoje kakovosti. V reprezentanco bom skušal vpeljati kaj novega, čim več tega, kar sem se sam naučil. To bom fantom pokazal, skušali bomo narediti dobro zgodbo. Z mano, z mojim štabom in s to generacijo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!