Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalČeprav je od uradne potrditve novice, da bo Primož Roglič od prihodnje sezone naprej dirkal za Boro-Hansgrohe, minil že več kot teden dni, je to še vedno glavna tema kolesarskih pogovorov tako v Sloveniji kot v tujini. Kako se bo 33-letni Kisovčan znašel v novem okolju in kaj ga v bavarskem moštvu čaka? Pri iskanju odgovorov nam je pomagal Blaž Bogataj, nekdanji mladinski evropski prvak, ki je v nemški ekipi kot voznik avtobusa in maser deloval kar sedem let, preden se je z letošnjo sezono v želji po novem izzivu preselil k Ineos Grenadiers.
Danes 31-letni Škofjeločan Blaž Bogataj je pred leti veljal za velik up slovenskega kolesarstva. Leta 2010 je svoj izjemen potencial potrdil z osvojenim naslovom evropskega prvaka med mladinci, nakar so ga težave s hrbtom prisilile v predčasno slovo od kolesa. Od tega športa se je želel povsem posloviti, a je na prigovarjanje trenerja Marka Polanca ostal vpet vanj – v vlogi maserja. Prvo priložnost je dobil v kolesarski bolnišnici v Katarju, po vrnitvi v Slovenijo pa se mu je ponudila možnost, da se v tej vlogi preizkusi v prokontinentalni ekipi Bori-Argon 18, predhodnici Bore-Hansgrohe.
Nemško moštvo je že prvi dan na eni izmed manjših dirk v Italiji tako prepričal, da so mu ponudili pogodbo. Sprejel jo je in v zasedbi pod vodstvom Ralpha Denka vztrajal kar sedem let, skrbel je predvsem za večkratnega svetovnega prvaka Petra Sagana. Po Slovakovem lanskem slovesu od zeleno-rdeče-črnih je tudi Bogataj iskal nov izziv, našel pa ga je pri Ineos Grenadiers. Tudi Britance se je po Vuelti močno omenjalo kot potencialno destinacijo Primoža Rogliča v novi sezoni.
A Zasavec se je v lovu na rumeno majico na dirki po Franciji odločil za Boro-Hansgrohe. Ker odlično pozna okolje in ljudi, ki delujejo v klubu z juga Nemčije, je bil Bogataj odličen sogovornik pred Rogličevo selitvijo. Kaj ga čaka v smislu opreme, ekipe, menedžmenta in financ? Je to moštvo, ki lahko na Touru poseže na vrh? Sočasno pa nam je Bogataj pojasnil še podrobnosti svojega dela in možnosti, da se k Ineosu že pred novo sezono preseli Belgijec Remco Evenepoel.
Lani ste se po sedmih letih poslovili od Bore in se preselili k Ineosu. Kaj je bil glavni razlog?
Predvsem sem si želel menjave okolja. V ozadju niso bili finančni razlogi, torej višja plača. Ob tem se je zaključila zgodba s Petrom (Saganom, op. p.), za katerega sem skrbel. Večina tistih, ki je spadala v ta krog, je odšla po svoje. Čutil sem, da je bil čas za odhod pravi. Stopil sem v stik z Davidom Rožmanom, ki je pomagal pri prestopu k Ineosu. Dal je zeleno luč, da iščejo nekoga, nato smo bili zelo hitro dogovorjeni.
Kako je videti en dan na grandtouru v vaši vlogi? Ste maserji ’deklice za vse’?
Velik plus je, da imamo osem ljudi. To je, vsaj v primerjavi z ostalimi moštvi, zelo veliko. A ko razporediš delo, je to ravno prav. Da se vse izide in da mi nismo v rdečem polju. Trije fantje gredo med vsako etapo naprej v hotel, eden od njiju skrbi za administracijo, druga dva pa pripravljata vzmetnice in podobne stvari. Dva gresta na okrepčevalne postaje med etapo, dva še dodatno s hrano in pijačo ob cesti. Eden pa je ves čas na avtobusu za pomoč kolesarjem. Potrebna je velika ekipa, ki mora biti uigrana. V treh tednih se hitro lahko kaj zatakne, a mi imamo zelo dobre odnose.
V teh vlogah krožite ali ste ves čas določeni za iste stvari?
Voznik avtobusa je stalni, le na pet dni, ko mora po pravilih imeti premor, ga zamenja nekdo od nas. Naše vloge pa so ves čas enake čez celotno dirko.
Torej znate tudi voziti tudi avtobus?
Ja, v Bori sem vozil tudi avtobus, masiral sem le ’za zraven’, ker nas ni bilo dovolj. Tam je bila vožnja moja glavna naloga. Po prihodu v Ineos pa smo se dogovorili, da sem raje maser. Za to delo potrebujem samo maserski izpit, nobene šole.
Na leto naj bi na dirkah preživeli okrog 180 dni. Kako ekipa določi, kdo od maserjev gre kam?
Pri nas imamo dva maserja, ki sledita kolesarjem. Egan (Bernal, op. p.) ima svojega maserja, enako Geraint Thomas, ki sodeluje z Markom (Džalom, op. p.). Onadva sodelujeta z njima, kolikor se le da. Najbolj jih poznata, fanta vesta, česa si kolesarja želita. Ostali pa … Če govoriš italijansko, greš na več dirk v Italijo. Če ti bolj ustreza Francija, greš tja. Na začetku leta poveš, česa približno si želiš. Glavni maser vse skupaj prerazporedi. Ne dobiš pa vedno tistega, kar si želiš.
Letos ste bili vi na vseh treh grandtourih. Verjetno ste s tem zadovoljni?
Ja (smeh). Jaz najraje delam na grandtourih. Manjkrat grem na pot za daljši čas, pozneje sem lahko dalj časa doma. Če bi moral več hoditi po tedenskih dirkah, se vračati domov in nato spet vse to ponavljati … To mi ne bi bilo najbolje.
Kako pa je na tritedenski dirki? Za vsako ste zdoma približno 40 dni. Mine hitro, čeprav je naporno?
Meni je najtežjih prvih 12 dni. Ne vem, zakaj. Najhuje je prve štiri dni, nato prideš v ritem, zelo počasi gre do 12. etape. Nato pa do zaključka in 21. etape vse skupaj kar ’pade’ mimo.
Ekipa po etapnih ali skupnih zmagah zna proslaviti uspeh? Je sploh čas za to?
Da bi imeli prave zabave, to ne. V hotel pridemo zelo pozno, nato sledi masaža. Ob zmagah zaokroži SMS sporočilo, da se zberemo pred kuhinjo. Kolesarji pojejo večerjo v tovornjaku, nato nazdravimo s šampanjcem, potem pa hitro nazaj delat.
Ne samo kolesarji, tudi Slovenci v ozadju najboljših kolesarskih ekip ste vse bolj cenjeni.
Kot narod smo bolj tihi, a smo zelo delavni. Belgijci in podobni veliko govorijo, a se dela včasih malce izogibajo. Mi pa znamo poprijeti za delo, smo resni. Na nas se lahko zanesejo. Vedno več šefov ekip nam daje glavne vloge. Delo je opravljeno zelo dobro. Zato nas je vedno več. Povežeš se, pripelješ kakšnega več. Okoli sebe imaš prijatelje, nanj se lahko stoodstotno zaneseš. Delo bo narejeno, ni treba trikrat preverjati, če je. Se pa ta številka povečuje v zadnjih petih letih, prej nas ni bilo toliko.
Je prijetno na tako dolgih službenih poteh spregovoriti slovensko?
Zame ni velike razlike. Kakšno besedo rečemo, večino časa pa moramo govoriti angleško. Če kdaj ostanemo trije, štirje Slovenci pa seveda govorimo slovensko. Če vidimo na startu kakšne ostale Slovence, daš roko, se hitro pogovoriš. Nato pa nazaj delat. Bolj domače se pa zagotovo počutiš.
Glavna kolesarska novica zadnjega časa, pa ne samo v Sloveniji, je prestop Primoža Rogliča k Bori-Hansgrohe. Dolgo ste delali v tej ekipi, kako vidite njegovo odločitev?
Menim, da se je odločil prav. Ni veliko drugih ekip, s katerimi bi lahko dosegel, kar si želi. V Jumbo-Vismi, kjer bi bila situacija na Touru zelo podobna situacija kot na letošnji Vuelti, so se nekomu morali odreči. Vedo, da Seppa Kussa lahko nadzirajo, tudi sam nima takšne želje. Primož pa ima željo, da z osvojitvijo Toura postavi piko na i svoji karieri.
V UAE Emirates je glavni Tadej Pogačar, Movistar po mojem mnenju nima ekipe, s katero bi lahko zmagal Tour. Potem ostanemo še mi (Ineos, op. p.). Veliko se je govorilo o tej možnosti, a na koncu ni bilo nič iz tega. Tudi sam sem mislil, da se nam bo pridružil. Veliko se je govorilo, malo pa storilo. Mogoče tudi zato, ker v zraku vseskozi visi morebiten prihod Remca Evenepoel, obenem pa je bilo odprto še vprašanje namigovane združitve Jumbo-Visme in Soudal Quick-Stepa.
Na koncu je Primož izbral Boro, močno ekipo z močnimi kolesarji. Z dobro opremo, saj za ekipo stoodstotno stoji Specialized. S takšnimi pogoji bo lahko konkuriral najboljšim ekipam. Moštvo Bore je zelo močno, z Aleksandrom Vlasovom, Jaiem Hindleyjem, ki je že dokazal, da zna zmagovati na velikih dirkah, Sergiem Higuito, našim Danijem Martinezom, ki bo drugo leto tekmoval za Boro … Zraven je še mladi Cijan Uijtedbroeks. Imajo močno zasedbo, vprašanje samo, če bodo znali vse izpeljati, kot je treba. Verjetno bo lahko dobiti rumeno majico, braniti pa jo bo umetnost.
Poznate delovno okolje. Kaj čaka Rogliča pri bavarski ekipi, tudi pregovorna nemška red in disciplina?
Kaj pa vem. Morda se od zunaj zdi, da je v ekipi veliko reda in discipline. A ni tako ostro. Morda je pri Ineosu reda celo več. Ko sem lani odšel iz Bore, se je tam zamenjalo pol ekipe. Trije direktorji so se zamenjali, veliko maserjev, nekaj mehanikov. Tudi menedžmenta. Kolikor opažam, so postali veliko bolj profesionalni, naredili so stopničko višje, kar je zelo lepo. Bolj postajajo ekipa za tritedenske dirke, kot pa včasih, ko smo s Petrom (Saganom, op. p.) in Pascalom Ackermannom ciljali na etapne zmage. Nismo imeli toliko pomočnikov za klance.
Kakšen je šef Bore-Hansgrohe Ralph Denk? V nastopih v javnosti deluje zelo ljudski. Izpolnila se mu je želja izpred osmih let.
Leta 2015 je že poskušal pripeljati Primoža v svoje vrste. Takrat ekipa še ni bila v svetovni seriji, Roglič pa se je odločil za boljšo plačo in ekipo višjega ranga (LottoNL-Jumbo, op. p.). Ralph je preprost gospod. Začel je z majhno kolesarsko trgovino, ki je sponzorirala moštvo Continental. Iz tega je nato nastalo moštvo Net-App, pa Endura, naprej pa v Boro-Argon in Boro-Hansgrohe, kot je zdaj. Ne vem, kako mu je to uspelo, zanj je to verjetno kar pravljica. Napisal je knjigo o svoji poti, kako je zrasel iz majhne delavnice v veliko kolesarsko ekipo.
Ralph ima zraven prijatelja Willija (Bruckbauerja, op. p.), glavnega moža Bore. On je ustanovil to podjetje, z Ralphom pa se dolgo poznata. Willi je velik navijač športa. Hitro sta se dogovorila. Enemu je v interesu, da se podjetje Bora oglašuje, drugi pa je dobil potrebne finance. In tako je nastala ekipa Bora-Argon. Ekipa gre po zamišljeni poti, Denk je zelo previden glede financ. Ne investira več, kot ima. Moštvo raste in raste.
Vi ste sicer delali s Petrom Saganom, a poznate ostale fante. Kako bodo sprejeli Primožev prihod, sploh Jai Hindley, ki je lani dobil Giro?
Tukaj ni veliko dvoma, ve se, kdo je glavni. Če podpišeš nekoga takšnega kova, kot je Primož, se ve. Tudi rezultati to kažejo. Če bo Hindley toliko odstopal in bo veliko boljši od Rogliča, se bo seveda obrnilo. A mislim, da bo Primož glavni. Obenem je toliko različnih programov in ekip, da je treba kolesarje prerazporediti. Ne morejo imeti vseh najboljših na Touru, na drugih dirkah pa ti program šepa. Njihovi trenerji bodo videli, kakšne želje ima kdo in bodo vse razporedili. Z mislijo, da ima Primož najboljše izhodišče na Touru. Njemu se čas počasi izteka, v naslednjih dveh letih mora pokazati, kar ima in upati, da bo dovolj za zmago.
Kaj pa oprema, prehrana, pogoji?
To me ne skrbi. Glede opreme je jasno, da je Specialized na res vrhunski ravni, ima svoje znanstvenike. Ekipa pa z njimi tesno sodeluje. Skupaj želijo narediti dober produkt, iščejo nove rešitve, še boljšo aerodinamičnost. Včasih je Specialized tisti, ki daje trend in narekuje spremembe na trgu. Posledično bo Primož prišel na visoko raven. Vemo, da je iz Jumba težko priti še na višjo, ampak to ne bo problem.
Kar se tiče prehrane, ima Jumbo-Visma zelo dobro urejeno. S Primoževim trenerjem (Marcom Lambertsom, op. p.), ki tudi odhaja k Bori, bodo Nemci dobili smernice nekdanjega dela. Kaj mu je odgovarjalo in kako narediti čim manj sprememb.
Torej bo sprememb za Rogliča zelo malo?
Ja, predvsem novi ljudje. Ampak trener bo naredil vse, da bo imel čim bolj enake pogoje kot zdaj. Ve, kaj potrebuje in kako se obnaša. Kolesarji se bodo čez prve dirke malce lovili, a se bodo spoznali in videli, česa si Primož želi. On pa bo videl, kaj lahko od njih pričakuje.
Omenjali ste Remca Evenepoela. Z Rogličem ne boste imeli priložnosti delati. Kaj pa z Belgijcem?
Mi iščemo nekoga, s katerim lahko gradimo ekipo. Geraint Thomas je že malce v letih, počasi se končuje njegova kariera, česar se vsi zavedajo. Carlos Rodriguez je začel dokazovati, da je lahko zraven najboljših. Potrebujemo pa kolesarja, ki je res povsem v vrhu. Ko je boj za prve tri na Touru, da je zraven. Ko so letos v Franciji ’pognali zares’, sta ostala samo Jonas Vingegaard in Tadej Pogačar. Potrebujemo nekoga, ki jima bo pariral. Da se vsaj vmešamo v igro za zmago. Drugo leto bo poleg omenjenih dveh tekmoval še Roglič. Če ima Remco željo biti zraven, nima druge možnosti, kot da se preseli k nam.
Pa je to trenutno realna možnost? Predvsem zdaj, ko je jasno, da združitve Jumbo-Visme in Soudal Quick-Stepa ne bo.
Kot sem slišal, je Remco po Vuelti sklical ekipni sestanek in zatrjeval, da ostaja v moštvu še v naslednjih letih. Ko so prišle informacije o združitvi, pa je bilo vse več vprašanj. Združitve zdaj ne bo. Če bi bila, bi Evenepoel zelo, zelo verjetno prišel k nam. Tako pa Quick-Step enostavno potrebuje nekoga, ki bo delal rezultate za njih. Oboji, tako mi kot oni, smo v položaju, ko ni še jasno. Sam ne vem nič, vse je še v čakanju.
Ko govorite o tej združitvi, kako vi gledate nanjo? Številni kolesarji in osebje bi ostali brez službe.
Ob vsem osebju bi se to zgodilo še 20 kolesarjem. V našo ekipo smo glede maserjev dobili nekaj klicev, saj ne vedo, kaj se bo zgodilo. Težko je ob omejenem številu ekip konec oktobra dobiti tisto, ki je za naslednje leto še prosta. Ne bi si želel biti v njihovi koži.
Pri Ineosu je trenutno na seznamu podpisanih kolesarjev precej malo, le 15.
Ne, nekaj je že podpisanih, ampak se čaka, preden gredo informacije v javnost. Morda tudi zaradi sage glede podpisa Remca. Ampak kmalu, že čez kakšen teden, bo več jasno. Kot sem že dejal, rabimo novega vodjo. Bernal gre po tistem padcu, ko je lahko vesel, da je sploh ostal živ, počasi nazaj. Pričakovali smo, da mu bo šlo bolje. Ampak marsikdo se sploh ne bi vrnil na kolo.
Ineos Grenadiers je kot nekdanji Sky še vedno najuspešnejša ekipa na grandtourih v zadnjih desetih letih. Je zdaj kaj pritiska, češ nismo na vrhu?
Ko si na vrhu, je vedno težko ostati tam. Enako bo za Jumbo-Vismo. Zmagati na Giru, Touru in Vuelti v isti sezoni … Vsi želijo biti tam, kot si ti – biti najboljši. Sploh po odhodu Primoža. To daje ekipo na preizkušnjo. Ineos je bil dolgo časa najboljši, zdaj pa se je zamenjala generacija. Kolesarji so postali starejši, nimajo več takšne svežine in zagona. Zato potrebujemo osvežitev, da dobimo ta zagon. Da pokažemo, da še vedno sodimo na vrh.
Odhodi Taa Geoghegana Harta, Danija Martineza in Pavla Sivakova nakazujejo, da je ekipa v obdobju prenove.
Pavel je bil dolgo časa tukaj, pa je potreboval menjavo okolja. Od Martineza smo pričakovali več, zdaj se seli k Bori. Tudi od Bena Tuletta smo pričakovali, da bo zmagovalec grandtourov, a tega ni pokazal. Zato se pač ekipa menja, dokler ne prideš do nekoga, ki bo pri 19 letih zmagoval. Imamo nekaj zelo mladih – Carlosa Rodrigueza, Magnusa Sheffielda, Bena Turnerja in Joshuo Tarlinga, ki je pri 19 letih že evropski prvak v kronometru. Zaledje je veliko, zdaj pa moramo počakati, da se vse pokaže. Malo je uspelo tako mladih, kot je Tadej Pogačar. Da je dve leti v svetovni seriji pa je na tritedenski dirki že na stopničkah.
Veliko ga omenjate. Kako Slovenci iz ozadja spremljate te uspehe slovenskega kolesarstva? Verjetno je lažje, če že vaša ekipa ne zmaga, da zmaga rojak?
Ja, vsekakor. Bolje je, da zmaga nekdo iz naše države kot iz tujine. Veseli smo. Če pa imaš v borbi kolesarja iz svoje ekipe in iz svoje države, pa si že v paniki (smeh). Vedno raje vidiš zmago lastne ekipe, ampak vsem Slovencem privoščimo. Ni nobene zavisti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!