Foto: osebni arhiv Mitje Drinovca

Pot Primoža Rogliča od smučarskih skokov do kolesarstva je dobro poznana vsem ljubiteljem športa v Sloveniji, veliko zanimanja pa je pritegnila tudi v tujini. A na letošnji dirki po Italiji, ki jo je Zasavec osvojil, je bil v nekoliko drugačni vlogi prisoten še en Slovenec, nekdanji udeleženec zimskih olimpijskih iger. V kolesarstvo se je preselil iz biatlona.

Leta 2018 je kot del biatlonske reprezentance tekmoval na zimskih olimpijskih igrah in v Pjongčangu dobil priložnost na treh preizkušnjah. Posamično je najvišje končal v sprintu, ko je bil 72., v moški štafeti pa je v družbi Mihe Dovžana, Klemna Bauerja in Lenarta Oblaka osvojil deseto mesto. Mitja Drinovec je bil tisto in še eno sezono pozneje standarden član A ekipe Slovenije, nato pa se je leta 2019 odločil, da ima smučk in puške dovolj.

Po letu dni, v katerem je pomagal očetu v delavnici, vodil skupine po hribih in kot licencirani učitelj poučeval otroke smučati, mu je nova karierna vrata odprl brat Matej Drinovec. Kot kolesar kluba iz Kranja ga je pred večdnevno dirko v Italiji vprašal, če bi lahko tam pomagal moštvu, Mitja pa je nalogo sprejel. Pri zahodnih sosedih je bil v dvojni vlogi – pomagal je mehaniku in masiral tekmovalce.

“Začel sem razmišljati, da me to zanima, zelo všeč mi je bilo vzdušje. Tudi v klubu so bili zadovoljni z mano, nato pa so rekli, če imam željo, da se jim bolj resno pridružim. V Kranju sem preživel eno polno leto, ko sem počel raznorazne stvari. Na pripravah sem kuhal in pral perilo, popravljal kolesa in masiral,” nam začetke med kolesarji razloži 27-letnik.

Matej Drinovec — Brat Mitje Drinovca, Matej, je leta 2016 vozil za Adrio Mobil (prvi z leve). Foto: Aleš Fevžer

Od vožnje bivalnika do polnega delovnega časa

Pri ekipi iz gorenjske prestolnice je vztrajal, prvi stik z vrhunskim kolesarstvom pa je občutil leta 2021, ko so ga poklicali iz ekipe Israel Premier-Tech. In sicer z nalogo, da njihov bivalnik pripelje na start dirke po Franciji. “Takrat smo bili prvič v kontaktu. Ob koncu sezone pa sem dobil letalsko karto v Belgijo, češ da me vabijo na 14-dnevno preizkušnjo kot mehanika. Očitno sem dobro opravil nalogo, saj sem tri dni po vrnitvi domov dobil še eno karto za nova dva tedna v Belgiji,” še pravi Kranjčan.

Z lanskim letom se je z izraelskim moštvom, takrat še članom svetovne serije (ob koncu sezone 2022 so iz nje izpadli), dogovoril za nepolni delovni čas, saj je pomagal še v Kranju. “Res sem se želel dokazati. Z Izraelci sem naredil okrog 200 dni, še okrog 60 pa v kranjskem klubu. Letos pa imam pogodbo za polni delovni čas, ki se mi izteče ob koncu leta 2024. Čeprav sem v ekipi na novo, pa čutim, da so z mano zadovoljni, zato ne pričakujem težav za podaljšanje.”

“Obožujem zimo, če sem v zimskih mesecih doma, si z veseljem privoščim turno smuko. A kar se tiče dela, imam veliko raje poletje in visoke temperature. To je tudi eden glavnih razlogov, zakaj sem se odločil za to delo,” preklopu iz zimskega na poletni delovni čas pojasni dobitnik dveh točk v biatlonskem svetovnem pokalu.

Mitja Drinovec na ZOI 2018 v Pjongčangu. Foto: Aleš Fevžer

Kljub slabemu vremenu super vzdušje

Drinovec sicer ni edini Slovenec v moštvu. Glavni šef osebja, ki skrbi za material mehanikov, kolesa, sponzorje … je Jošt Zevnik, zraven pa je še en mehanik Vid Jejčič, s katerim sta bila letos skupaj na dirki po Italiji. “Z njim se super ujameva tako pri razmišljanju kot pri delu. Oba sva pikolovska, želiva, da so kolesa pripravljena stoodstotno. To se pozna tudi pri rezultatih. Skupaj sva bila tudi na Giru, ki je bil res poseben. Tekmovalci so doživeli pomlad, bilo je vrhunsko vzdušje. Upam, da dobimo še kakšnega Slovenca, pa čeprav smo ekipa z zelo mešanim spektrom kolesarjev in osebja, v kateri se srečujejo različne kulture,” pravi nekdanji biatlonec.

Na omenjeni dirki po Italiji je prvič kot mehanik sodeloval vse tri tedne. Lani je bil na uvodu Gira na Madžarskem in na prvi polovici dirke po Franciji. Kako je bilo letos na italijanski pentlji?

“Zelo pestro, sploh prvih 14 dni zaradi dežja. Bilo je težko za kolesarje, tudi za osebje. Ves čas se moraš prilagajati vremenu, da je vse pod streho. Ekipa nam nudi velike tovornjake, ki se hidravlično odprejo, tako da lahko vsi mehaniki delamo pod streho, na temperaturi, kot nam ustreza. Vreme je bil velik dejavnik tudi na to, kako so se stvari odvijale. V dežju so tudi po petkrat prišli do avtomobila, da so menjali jakne. Kar dramatično.”

Energijo z Višarij doživel v živo

Na Apeninskem polotoku je ekipa Israel Premier-Techa nastopila s štirimi mehaniki. Eden je bil zadolžen zgolj za tovornjak, da ga je dnevno vozil od hotela do hotela. Ostali trije pa so menjavali. Drinovec je tako prvi teden preživel v drugem klubskem vozilu, drugi teden pa v prvem. Zadnji, odločilni teden pa je bil v hotelu v cilju, sodeloval je le na nepozabni vožnji na čas od Trbiža do Svetih Višarij.

“Na kronometrih vsi mehaniki delamo, ker so kolesarji zelo skupaj časovno, zato se ne bi izšlo le z enim ali dvema. Na 20. etapi sem bil dvakrat v avtu do menjave, nato pa še dvakrat na motorju do vrha Svetih Višarij. Bil sem na motorju za Derekom Geejem v zadnji skupini, ko je bila na hribu zbrana že vsa množica slovenskih navijačev. Energija je bila res neverjetna, kocine so mi šle pokonci,” dodaja sogovornik.

Tudi na zaupanje z motoristom

Zadnji od treh kronometrov letošnjega Gira je bil specifičen, saj na vzponu za kolesarji ni bilo spremljevalnega vozila, pač pa le motor, na njem pa mehanik s kolesom na rami. Kakšna je bila izkušnja? “Zelo dolgo smo čakali na informacije, kako bo vse skupaj potekalo predvsem iz logističnega vidika. Ampak na koncu so organizatorji v redu izpeljali. Izkušnja je bila zelo dobra, ne bom je pozabil, ne vem, kolikokrat v življenju bo še priložnost za kaj takega. Ob prvi vožnji je bil to izziv tudi za mehanike, saj tega nikoli nismo trenirali. Pa še s kolesom na rami, ob takšnih naklonih vzpona, ko motor malo zavira pa pospeši in se moraš držati. Drugič sem bil veliko bolj sproščen.”

“Vprašanje, kdaj bo spet priložnost doživeti kaj takega.” Na fotografiji sicer mehanik Movistarja. Foto: Uroš Skaza

“Je pa res, da na kolesu preživimo dovolj časa, da imamo malo občutka, saj sta si motor in kolo kar podobna. Vedel sem, da moram vozniku motorja slediti v gibanju. Ob menjavi kronometrskega kolesa za navadno smo tudi mehaniki imeli menjavo. Preden sem dal čelado na glavo in kolo na ramo, je bil kolesar že minuto spredaj. Zato sva se po ravnem delu z motoristom peljala tudi 120 km na ur s kolesom na rami. Zato sem vedel, da morava sodelovati, drugače bo tudi zanj težje,” še dodaja.

Pesti stiska tudi za Slovence

Čeprav s svojo zgodbo, ki ob selitvi iz zimskega športa v kolesarstvo spominja na Primoža Rogliča, pa primerjav z nekdanjim skakalcem ni deležen. “Dobimo pa Slovenci, ki delamo v različnih ekipah, veliko vprašanj, ali navijamo tudi za naše. Vedno pravim, da sem vesel za vsakega Slovenca, ki mu uspe takole zmagati. Kaj takega smo lahko še pred kratkim le sanjali. Jasno pa, čeprav imam dostop do naših kolesarjev, ne bom evforično skakal okrog njih. Skrbimo za kolesarjev v naši ekipi, seveda pa preverimo tudi, kako gre slovenskim tekmovalcem.”

Tudi če bo Slovenija tudi na dirki po Franciji dosegla velik uspeh, pa Drinovec tega ne bo spremljal v živo. Na Touru ga namreč ne bo, saj se bo poleti poročil. Prav tako ga, tako kot celotnega moštva Israel Premier-Tech, ne bo na Vuelti. “Pred mano sta dirki po Belgiji in po Nemčiji, načrt za naprej pa bomo še sestavili. Ob koncu avgusta bom že blizu kvote dni, ki jih moram narediti,” še zaključi.

V ekipi Israel Premier-Techa tretje leto zapored tekmuje tudi Chris Froome. Britanski veteran je v karieri zmagal na kar sedmih tritedenskih dirkah, samo v Franciji kar štirikrat. Kako je delati s takšnim šampionom? “Je človek kot človek. Kljub vsem zmagam ne daje občutka, da je nad ostalimi. Če ga želiš kaj vprašati ali pa on tebe, je pogovor povsem normalen. Glede njegovega kolesa pa lahko povem, da ima svojega mehanika, s katerim sodelujeta že od leta 2009, še iz ekipe Sky. Vemo, kaj uporablja, a zanj ne skrbim. Imamo dovolj drugih tekmovalcev.”