Selektor, nalijmo si čistega vina

Kolumna 13. Okt. 20217:0030 komentarjev
Delite:

Matjaž Kek je še drugič v nizu možnosti za nastop na velikem tekmovanju izgubil precej pred koncem kvalifikacij. Vse kaže, da bo edini slovenski selektor, ki bo "preživel" dva cikla v nizu brez nastopa na velikem tekmovanju. Zakaj je tako in kaj bi bilo treba za boljši nogometni jutri postoriti?

Srečko Katanec je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 brez uvrstitve na veliko tekmovanje ostal šele v dodatnih kvalifikacijah. Lov na svetovno prvenstvo 2018 je izgubil v 94. minuti predzadnje tekme na Wembleyju, potem pa je ob plazu kritik odšel. Slavišo Stojanovića s(m)o s klopi “odnesli” kar sredi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014, medtem ko Tomaž Kavčič kvalifikacij sploh ni dočakal.

Matjaž Kek je še v drugih kvalifikacijah zapovrstjo možnosti za nastop na velikem tekmovanju zapravil dve tekmi pred koncem, a ni niti približno tako na udaru, kot so bili njegovi predhodniki. Še več, računa lahko na novo, naslednjo bogato pogodbo. Pa čeprav razlogov za kaj takega ni veliko. Prej drugače. Protiargumentov je ogromno.

Kek govori, da imamo trenutno preveč mladih igralcev s premalo izkušnjami z mednarodnih tekem. Pogled na včerajšnji enajsterici obeh ekip pove, da so slovenski nogometaši v povprečju v reprezentanci odigrali 32,9, ruski pa 22,9 tekem.

Najmlajši reprezentant v prvi postavi je bil Adam Gnezda Čerin, edini selektorjev pravi “izum”, ki je začel redno za reprezentanco nastopati v zadnjem času. Star je 22 let. Toliko kot Luka Dončić.

Mednarodne izkušnje? Vrnimo se k včerajšnji začetni enajsterici. V njej je le pet nogometašev, ki še niso igrali v Ligi prvakov. Če bi bil zdrav Petar Stojanović, bi bili takšni samo štirje (za tri pa bi se povišalo tudi povprečje nastopov reprezentantov s tekme proti Rusiji). Vsaj v Ligi Europa jih je igralo kar deset. Veliko med njimi jih ima kar nekaj izkušenj z igranjem v eni od petih najmočnejših lig.

Mednarodnih nastopov na najvišji ravni nima le Jure Balkovec. Selektorjev as iz rokava, ki je v ospredje prišel, ko je iz reprezentance odletel Bojan Jokić. S stotimi nastopi drugi najdolgotrajnejši reprezentant v zgodovini je bržčas postal kolateralna žrtev želje Jana Oblaka, da si nadane kapetanski trak.

Mimogrede, Jokić medtem vseskozi redno igra v prvi ruski ligi, iz katere prihaja 14 od 16 nogometašev, ki so v ponedeljek zvečer v Ljudskem vrtu premagali Slovenijo.

Na podoben način kot Jokić, čez noč in brez besed, je ob zadnji akciji iz reprezentance izginil tudi Miha Zajc in pred njim še kdo.

Josip Iličić, najboljši slovenski reprezentant zadnjih let, se je po eni slabi tekmi, tudi s kritikami selektorja, znašel na udaru. Nekateri so šli septembra celo tako daleč, da bi ga kar prečrtali. Potem pa je prišel oktober in lahko so ugotovili, da je Iličić v tej reprezentanci še vedno Messi, Maradona, Ronaldo in Pele.

Mislite, da ob vsem tem in še marsičem, kar se dogaja v ozadju, v odnosu med selektorjem in igralci vlada idila? Premislite še enkrat.

Kek že od konca leta 2018, ko se je vrnil na v vrh strokovnega štaba slovenske reprezentance, gradi, a od takrat ob tavanju in nenehnih spremembah ni zgradil veliko. Reprezentanca nima identitete, svežih obrazov pa prav tako ne.

Sandi Lovrić, ki ga je NZS v preteklosti neuspešno že snubila, potem pa si je premislil in priskočil na pomoč, je Keku “padel z neba”. Tako kot bi vsakemu drugemu selektorju na njegovem mestu. Benjamin Šeško, največji talent v zgodovini slovenskega nogometa, prav tako.

Vsi preostali pomembnejši člani zdajšnje reprezentance so bili, nekateri tudi s precej izkušnjami, zraven že prej. Selekcija, pravilna ali ne, je bila narejena pred Kekovim prihodom, ko sta v času Kavčiča odšla tudi Boštjan Cesar in Valter Birsa.

Da je treba prevzeti odgovornost, prav tako pogosto slišimo iz selektorjevih in ust njegovih varovancev. Potem pa po ključnem porazu pred javnost kot edini v imenu nogometašev stopi najmlajši reprezentant.

Res je, da se poraz (v Splitu) od poraza (v Mariboru) razlikuje, ampak je še vedno poraz, ker, tudi to pogosto slišimo od selektorja in njegovih varovancev, na koncu šteje samo rezultat. Tega pa v kontinuiteti, po kateri vsi skupaj tako zelo hrepenimo, pod Kekovim vodstvom ni in ni.

Tekma z Rusijo je sicer prinesla iskrico, a takšnih je bilo v zadnjih treh letih že kar nekaj. Spomnimo se Poljske v prejšnjih kvalifikacijah ali pa Grčije ob koncu Lige narodov. Po kratkih evforijah je vedno prišel hud poraz.

FOTO: Guliverimages.

Potem pa so tu še (ne)srečni in (ne)zaželeni organizirani navijači. Selektor že nekaj časa govori, da bi jih rad imel, na NZS so tiho, tribune, s katerih so v preteklosti nogometaše nosili do največjih uspehov, pa samevajo.

Koliko naredi samo majhen navijaški impulz, smo se lahko prepričali prav v ponedeljek zvečer, ko so bili slovenski nogometaši na trenutke spet videti kot levi in ne mucki, kar so bili pred štirimi tedni. Pa vzdušje, ki je vladalo v Ljudskem vrtu, ni niti približek tistega, kar znajo pričarati Viole, če ostanemo v Mariboru, oziroma Green Dragons, če se vrnemo v Ljubljano.

Ne bi bilo treba narediti veliko. Le stopiti korak naprej. Ne gre za pivo in zastonj vstopnice, ampak predvsem za priznanje, da so na tribunah zaželeni. Hvaležnost za prepotovane kilometre in obrabljene glasilke.

Toda vodilnim ljudem slovenskega nogometa je bolj kot to pomembno, da na igrišče ne pade kakšna bakla, ki pa je ob dobrih odnosih na relaciji navijači-NZS tako ali tako ne ni bilo. Želijo si, da bi bili na tribunah le navijači s kokicami, ki si lažejo, da je vse lepo.

V Keku imajo za to najboljšega človeka, mojstra olepševanja dejstev in prikrivanj napak. Na račun njegove retorike je pogosto lepše videti tudi slovenska nogometna hiša.

Na tako želeni rezultatski presežek in impulz, ki ga nujno potrebuje slovenski nogomet na vseh ravneh, pa medtem čakamo že 12 let. Menjav selektorjev je bilo v zadnjih letih že (pre)več in ni nujno pametno, če se zgodi nova. Bodo pa morali na NZS začrtati smernice dela na vseh ravneh, na najvišji pa zastaviti jasne cilje, da se bo na koncu vedelo, kdo je koliko spil in kdo koliko plačal.

Narediti bo treba tudi tisto, o čemer Kek prav tako pogosto govori. Si naliti čistega vina in priznati, da je za tridesetkratnik povprečne plače v Sloveniji, ki jo vsak mesec prejema, nogometni selektor v zadnjih treh letih za Slovenijo naredil veliko premalo.

Prejšnje kolumne:

Po tekmi Slovenija – Rusija:

Komentari

Vaš komentar