Grk, ki bi lahko spremenil slovensko košarkarsko zgodovino

Georgios Dikaioulakos. Foto: Aleš Fevžer

Selektor slovenske ženske košarkarske reprezentance Georgios Dikaioulakos v nedeljskem intervjuju za Sportklub o pripravah na domači EuroBasket, življenju v nekdanji Jugoslaviji, vojnih travmah po pobegu iz Sarajeva, prijateljstvu s Slobodanom Subotićem, patriotizmu v grški in slovenski reprezentanci ter še marsičem.

Slovenke v zaključku niso zmogle preobrata

Košarka

12. Feb 2023 0

Košarka

12. Feb 2023 0

Vrnitev ljubljanskega Američana in Jordanove pošasti

Košarka

5. Feb 2023 9

Košarka

5. Feb 2023 9

Če se je Slovenkam do leta 2017 vselej zataknilo že v kvalifikacijah, so nato nanizale tri zaporedne nastope na evropskih prvenstvih, a vselej ostale brez četrtfinala. Poleti bo v Stožicah apetit nedvomno večji. In ko so vodilni možje Košarkarske zveze Slovenije v luči nastopa na četrtem EuroBasketu, ki ga bosta junija skupaj gostila Ljubljana in Tel Aviv (15. – 25. junij 2023), iskali selektorja za kakovostni preskok ter dodatno tekmovalno iskro, jih je pot vodila v Schio. V manjšem italijanskem kraju med Benetkami in Dolomiti že drugo sezono službuje 54-letni grški strokovnjak Georgios Dikaioulakos.

Že skoraj desetletje in pol je vpet v žensko košarko. Zdaj vodi italijanskega prvaka, pred tem je poveljeval latvijski in grški reprezentanci ter več klubom, med katerimi je bil tudi Fenerbahče. Prva poglavja trenerske kariere je sicer pisal v moški košarki, med drugim tudi pri pirejskem Olympiacosu, kjer je bil pomočnik glavnega trenerja Slobodana Subotića, in Dafnisu. Tam je lahko nanj računal znameniti nemški trener Dirk Bauermann.

Dikaoulakos, ki je igralsko kariero med drugim gradil tudi v Sarajevu in Prištini, sicer štiri mesece pred domačim evropskim prvenstvom ne obljublja kolajne, ki bi spremenila slovensko košarkarsko zgodovino. Verjame pa, da lahko z znanjem, avtoriteto in izkušnjami združi delce slovenske reprezentančne sestavljanke v unikatno celoto.

“Nihče ne podpiše pogodbe, ki vključuje uspeh. Vsi pa v sebi podpišemo pogodbo, da bomo storili vse, kar je v naših močeh. Zato verjamem, da bomo na evropskem prvenstvu videli ekipo, ki bo ‘umrla’ za vsako žogo, obenem pa bo strastno branila barve svoje države.”

Pred kamero raje govorite angleško, v intervjuju ob kavi srbsko. Igralke so vas bojda prosile, da z njimi govorite angleško.

To sem pravzaprav pričakoval. Opravka imam z novo generacijo, ki nima prav veliko skupnega z nekdanjo Jugoslavijo. Na nekaj podobnega sem naletel že v Latviji. Tam starejši rodovi še vedno tekoče govorijo rusko. Mladim generacijam je to tuje. Nagibajo se proti zahodnim jezikom. Ne le k angleščini, temveč tudi francoščini ali španščini. Pomembno je, da smo našli skupni jezik. Moja srbščina? Ko pridem v Slovenijo potrebujem dan ali dva, da ogrejem ta jezikovni motor.

Kakšna je pravzaprav vaša povezava s področjem nekdanje Jugoslavije?

Bil sem grški kadetski reprezentant. Soigralec se je odločil za študij medicine v Prištini. Tudi mene je vleklo v študijske vode. Malce celo v Ameriko. A ker sem bil zaljubljen v Grkinjo, sem raje ostal na Balkanu. Tudi mene je tako pot vodila na Kosovo, kjer sem se vpisal na fakulteto za šport. Zaigral sem za Kosovo polje. Ljudje so me hitro sprejeli. Se pa spominjam, da je bil položaj tam že takrat malce naelektren. Po treh letih sem se preselil v Sarajevo. Mesto me je navdušilo, prav tako ljudje. Žal je mojo zgodbo tam prekinila vojna. Zanimivo, v Grčiji so me opozarjali, jaz pa sem se pogovarjal s Sarajevčani, ki so zgolj zamahovali z roko, misleč, da do tega ne more priti.

A je prišlo. Kakšne so vaše vojne brazgotine?

Spominjam se znamenitih demonstracij za mir v bližini hotela Holiday Inn. Tisti streli ostrostrelcev so naznanili vsesplošni kaos. Tudi sam sem za dobra dva tedna ostal ujet v mestu. Nisem mogel pobegniti. Nato sem le odšel. Moja zgodba je v primerjavi s tistimi, ki so tam preživeli mesece ali celo leta, zanemarljiva. Vtise sem nekako potlačil. Ni me bilo strah. Vse skupaj je za menoj prišlo z zamudo. Ko sem nato živel v Atenah, je bil dovolj manjši tlesk, da sem se v strahu zdrznil in negotovo pogledal okrog sebe.

Slovensko žensko košarkarsko reprezentanco junija (15. – 25. 6.) čaka domači EuroBasket. Foto: Aleš Fevžer

Kako pa ste kot Grk tedaj gledali na Jugoslavijo in različne narode, še bolj konkretno – na Slovence?

Vedno sem se rad poglabljal v zgodovino in politiko okolja, v katerem sem živel. Zato sem dobro vedel, da Jugoslavijo tvorijo različne narodnosti. Hitro sem tudi doumel, da je Slovenija kot najbolj severna republika drugačna. Lahko bi celo dejal, da je bila že takrat bolj evropsko usmerjena.

Kaj pa na košarkarski ravni?

Ljubljana je imela z Olimpijo dobro ekipo, ki pa je takrat zaostajala za najboljšimi v državi. Zato na Slovenijo nisem gledal kot na izrazito košarkarsko republiko.

30 let pozneje ste selektor slovenske ženske košarkarske reprezentance.

Kdo bi to pričakoval … Iskreno, ne glede na vse, kar se je dogajalo v moji karieri, nisem razmišljal ali pričakoval, da bom nekega dne slovenski selektor. Sem se pa vedno zgledoval po trenerjih s področja nekdanje Jugoslavije. Ko sem bil nato tekmec tem strokovnjakom, nisem bil povsem ravnodušen. Nato je po dolgih letih prišel klic iz Slovenije. Poglejte, živim v prepričanju, da je moja trenerska pot uspešna. Še vedno pa se počutim kot mladenič, ki je diplomiral, a se želi še naprej učiti. Čutim, da še marsičesa ne vem in ne znam. Zato se želim učiti iz dneva v dan.

Kako je prišlo do stiska roke s Slovenci?

Začelo se je postopoma. Najprej klic mojega agenta, nato srečanje z vodstvom KZS v Italiji in več pogovorov, v katerih so tudi Slovenci želeli spoznati, kdo pravzaprav sem. Tudi jaz sem želel prevzeti ekipo, s katero lahko nekaj naredim. Poznal sem kar nekaj igralk. Niko Barič, Tejo Oblak, Annamarijo Prezelj, Evo Lisec … Na koncu je bila odločitev lahka. Ko govorimo o reprezentančni košarki, denar nikoli ni na prvem mestu. Gre za čast. In želim, da to razumejo tudi vse igralke. Pa ne le one. Tudi celotno osebje okrog ekipe.

Ste lahko konkretni? Je kolajna na domačem EuroBasketu uradni cilji?

Nikoli nimam takšnih ciljev. Tudi v klubski košarki nikoli ne merim na naslov prvaka. Edini cilj je, da sem boljši kot dan pred tem.

Pa se izziva lotimo z druge strani. Lahko kot velik strokovnjak za žensko košarko javnosti odgovorite na vprašanje, ali je kolajna realno dosegljiva? Z drugimi besedami – ima Slovenija dovolj kakovosti za stegovanje rok proti vrhu?

Na klubski ravni pogosto lahko napovemo najožji krog favoritov. V reprezentančni košarki je to precej težje. To ni proces, ki bi trajal šest ali sedem mesecev. Vse skupaj se zgodi v dveh tednih. Moje izkušnje kažejo, da na velikih tekmovanjih vedno tri ekipe igrajo nad ravnjo realnih zmožnosti, dve do tri pa pod to mejo objektivnih pričakovanj. Prav zaradi tega vam težko odgovorim na vaše vprašanje. Bom pa vseeno zahteven. Želim, da ta reprezentanca pokaže največ, kar zmore. In igra – za Slovenijo.

Nakazujete na zdrav športni patriotizem, ki naj bi ga prevzele košarice. Vaš položaj je tukaj drugačen. Ste profesionalec in za nameček še tujec. Kako se kot takšen lotevate prepričevanja?

Zelo dobro vem, kaj pomeni braniti bare svoje države. Zelo dobro. Da sem tujec, je tukaj drugotnega pomena. Resnično, če bomo igrali proti Grčiji, bom v mislih Slovenec. To je zdaj moja ekipa. Te igralke so v času tekem moje sestre, hčerke … Res pa je, da se Grk. Moja država ima izjemno košarkarsko tradicijo. Na takšno reprezentančno predanost še nisem naletel.

Kakšne so na tej ravni Slovenke?

Še vedno v preskromni meri poznam dekleta in reprezentanco, da bi podal končno sodbo. Jasno, to ni Grčija. Vidim pa, da je dekletom mar za Slovenijo. Z veseljem prihajajo na reprezentančne akcije. To je vsekakor dobra osnova za delo. Nerad tudi ločujem moško in žensko košarko. A dejstvo je, da lahko pri ženskah že droben detajl spremeni mentaliteto. Vsaj za kakšen teden. Če se to zgodi tik pred tekmo, je lahko to pogumno.

Prav zaradi navedenega je torej vprašanje naturalizirane košarkarice iz ZDA, ki bo okrepila reprezentanco, še toliko bolj tankočutno.

Se povsem strinjam. Prav zaradi tega sem s sodelavci sprva opravil obsežno raziskavo, vse v želji, da bi našli pravo Američanko, ki bo hvaležna za priložnost, mi pa bomo hvaležni njej. Novinka se mora počutiti kot enakopraven del ekipe in države. To pač ne sme biti le vprašanje potnega lista.

Predpogoj je bila kajpak višina …

Vsekakor. Slovenija je na položaju centra podhranjena. Vedeli smo, kaj iščemo. Našli smo jo! Počakajmo, da uredimo vse potrebne papirje.

Kaj vas čaka poleti, v pripravah na EuroBasket?

Slovenija ima tri ravni. Na najvišji stopnički so košarkarice iz klubov v stiku z evropskim vrhom. Na drugi dekleta, ki igrajo v tujini, a ne v najmočnejših klubih. Na tretji pa košarkarice iz domače lige. Vse tri kategorije zdaj želim združiti na skupni imenovalec. Vse morajo razumeti, kaj zahtevam. Trenutno čutim, da me povsem razume le prva skupina. No, poleti moramo doseči, da bomo dihali kot eno. Napredujemo. Prva moja tekma je bila porazna. Zadnji dve akciji sta bili že krepko boljši.

Omenili ste slovensko prvenstvo. Le osem članskih ekip, en izstopajoč klub, prevladujoči amaterizem …

Vem, kam merite. Liga je res slaba. To ni dober znak za prihodnost slovenske ženske košarke. Na tem področju bo treba delati. Upam, da bo dal domači EuroBasket močan zagon. Na koncu pa je vse skupaj stvar marketinga.

V enem od predhodnih odgovorov ste oplazili vodenja moških in ženskih kolektivov. Vi ste najprej delovali v moški košarki. Kaj vas je nato vodili v žensko konkurenco?

Naključje. Po delu v moški košarki me je poklical lastnik ženskega grškega prvoligaša Athinaikos. Nekako sva se našla. V enem letu nam je uspel izjemen preboj. V eni sezoni je bila to osma ekipa lige, naslednje leto prvak brez poraza. Sledila je še prva evropska lovorika. Tako sem se nekako postavil tudi na ta zemljevid. Vodenje reprezentance so mi najprej ponudili Latvijci, nato je na moj naslov prišla ponudba Fenerbahčeja … In tako sem ostal.

Ali kdaj razmišljate o prehod nazaj?

Vseeno mi je, ali vodim moško ali žensko ekipo.

Bi se strinjali s tistimi, ki pravijo, da se komunikaciji do spolov v košarki močno razlikujeta?

Če bom vodil Ljubljano, se bom obnašal drugače, kot če bom vodil Maribor. Nikoli ni isto. Drugačna ekipa, drugačni ljudje … Pomembno je, da razumeš svoje igralce ali igralke. Vedeti moraš, kaj nekdo potrebuje, za kakšno osebnost gre, ali se sooča s težavami … Trener mora brati svojega igralca. Nato je treba to storiti za vseh dvanajst. To je ključna trenerska umetnost. Ko to osvojiš, moraš postaviti pravila in se gibati znotraj njih.

S strani športnic v kolektivnih športih pogosto slišimo pripombe na račun skromnejših zaslužkov, manjše medijske podpore in druge očitke, ki segajo tudi do spolne diskriminacije. Kakšno je vaše mnenje? Bi ta vprašanja prepustili trgu?

Se povsem strinjam z vami. Odloča trg. Zdaj govoriva o primerjavi med košarkarji in košarkaricami. Tudi košarkar bi se lahko na podobni ravni želel primerjati z nogometašem. Ali pa rokometaš s košarkarjem. Vedno bodo razlike. Med spoloma in med športi. To je zgodba brez konca. Zato me nikoli ne boste slišali negodovati, da v ženski košarki ni denarja, medijske pozornosti, občinstva … Jaz le delam.

Kakšni pogoji za delo pa so vas pričakali v slovenski reprezentanci?

Dobil sem več od pričakovanj in zahtevanega. To je zame zgolj dokaz velike želje vodstva Košarkarske zveze Slovenije. Resnično bodo storili vse za uspeh na EuroBasketu.

Katere tekme se znajdejo na vašem sporedu v prostem času?

Spremljam skoraj vse moške evroligaške tekme. Liga NBA? Zdaj še ne. To me zanima šele v končnici. Zakaj? Zvezdniški sistem v ZDA je narejen za košarkarje in ne za trenerje. Posameznik je pomembnejši od ekipe in trenerje.

Ko govorimo o grški košarki, je v zadnjih letih prva asociacija Giannis Antetokounmpo. Kakšen je njegov vpliv?

Njegova zgodba je navdihujoča. Od fantiča, ki se je z družino težko preživljal in je stežka našel kaj za pod zob, se je razvil v enega najboljših košarkarjev na svetu. Bog mu je, več kot očitno, dal možnost. A to pogosto ni dovolj. Giannis to nadgrajuje s srcem in tekmovalnih duhom. On je zgled za vse. Ne le za Grke.

Se je vaša pot kdaj križala z njegovo?

Ne. Ko se je vključil v košarko, sem bil že v tujini.

Vsekakor pa se je vaša pot križala s potjo nekdanjega slovenskega selektorja Slobodana Subotića.

Še dandanes se pogosto slišiva. Ko ga pokličem, nikoli ne vem, kje bo zazvonil njegov telefon. Morda v Slonokoščeni obali. Ali v Libanonu, zdaj na Cipru. Rad ga imam. V prvi vrsti kot človeka. Obenem pa ne bom nikoli pozabil, da mi je dal možnost dela v enem od največjih evropskih klubov. Kdor ni delal v klubih, kot so Olympiacos, Patathinaikos, Real ali Barcelona, ne ve, o čem govorim. Morda najhitreje pojasnim s tem, da takrat, ko si član Olympiacosa, ne čakaš v vrsti za banko ali mesarja. Vse se da urediti mimo vrste. Ha, ha… Piksija sem seveda tudi prvega poklical, ko sem dobil ponudbo iz Slovenije. “Pojdi. Ne razmišljaj. Takoj,” mi je dejal. In sem šel.

Kdo je AJ Ginnis?

AJ Ginnis. Foto: Guliverimage

Ker te dni v Franciji ravno poteka svetovno prvenstvo v alpskem smučanju, smo Grka na slovenski klopi povprašali tudi, ali je morda že slišal za Alexandrosa Ioannisa Ginnisa. “Hm. Mislim, da ne,” je negotovo odvrnil naš sogovornik. Ko smo mu pojasnili, da gre za alpskega smučanja, ki je pred dnevi Grčiji v slalomu priboril prve stopničke na tekmah svetovnega pokala, se je le nasmehnil. “Pred dnevi je v Atenah snežilo. Ljudje so molili in se spraševali, kaj se dogaja. Grčija in smučanje res nista pojma, ki bi ju povezovali,” je dejal.