Na pravem mestu, a v napačnem trenutku

Foto: Aleš Fevžer

Komentar o tem, da je Zoran Zeljković izbral najbolj neprimeren trenutek za to, da postane trener ljubljanske Olimpije.

Ko vam nekdo ponudi sanjsko službo, takrat jo preprosto sprejmete.

A zagotovila, da bo vse tako lepo in prav, kot ste si predstavljali, seveda ni. Tako je tudi Zoran Zeljković lani jeseni, ko je prišel klic ljubljanske Olimpije, brez dodatnega razmisleka sprejel ponujeno službo. To je vendarle njegovo mesto, to je njegov klub.

Ob imenih kandidatov, ki so se pred ustoličenjem Zeljkovića pojavljala v povezavi s klopjo Olimpije, je bil Ljubljančan najprimernejša izbira. Miroslav Klose in Felix Magath sta seveda za slovenske razmere gigantski nogometni imeni, a prvi nima nikakršnih trenerskih izkušenj, drugi pa o slovenskem nogometu ve toliko kot slon o bobnanju. Že njegov pogoj, da bo trener Olimpije postal samo ob večmilijonskem proračunu, kaže na to, da nima stika z nogometno realnostjo, v kateri živimo v naši deželi.

zoran zeljkovic — Zoran Zeljković na svojem prvem treningu v opremi trenerja Olimpije. Foto: NK Olimpija Ljubljana

Kje je ljubljanska nogometna pripadnost?

Klubska uprava je sicer trenerja Joaa Henriquesa po njihovih trditvah odstavila zaradi slabih odnosov s slačilnico. Šok terapija je uspela do te mere, da je Zeljković na klopi zmajev vknjižil dve evropski zmagi, krona njegovega obdobja pa je slavje proti Slovanu iz Bratislave, kar je najbrž kar največji skalp zeleno-belih v novejši zgodovini kluba.

Toda nogometna pomlad ni prinesla želenega stopnjevanja in nadgradnje moštva. Olimpija je serijsko zapravljala priložnosti, da se približa to pomlad ne preveč suverenim Celjanom, ekipa pa vse bolj deluje kot skupina posameznikov, ki bolj kot moštvene cilje zasledujejo lastne interese in iščejo način, kako čim prej zapustiti nogometno Ljubljano.

Zoran Zeljković je v vse težji situaciji. Foto: Aleš Fevžer

V senci Alberta Riere

Krivec za to ni samo Zeljković, čeprav je kot trener odgovoren za podobo ekipe na igrišču. A ne bi se radi ponavljali glede tega, kaj vse so v tej sezoni že zakuhale klubske pisarne, ki bodo morale prevzeti svoj del krivde za nastalo situacijo.

Oziroma bi ga morale, nihče ne bi bil presenečen, če bo ceno trenutnega neuspeha plačal trener. Panika v upravi je vse večja, vodstvo se zaveda, da so kljub nenehnim takšnim in drugačnim spornim potezam v miru živeli zgolj zaradi rezultatov. Ti so bili, tega jim nihče ne more vzeti, v zadnjih dveh letih fantastični. Ustoličenje Alberta Riere jim je ‘kupilo’ mir, lovorike in tudi zgodovinsko Evropo. Brez tega bi se nogometna Ljubljana (ki še kako živi, čeprav tega tribune Stožic ne kažejo) že zdavnaj dvignila na noge.

Energija, ki je iz igralcev žarela v času Alberta Riere, je že zdavnaj izginila. Če torej zdaj pridemo do tega, zakaj z Zeljkovićevega zornega kota časovnica prevzema Olimpije ni idealna, moramo v enačbo dodati ravno življenje v senci velikega uspeha genialnega Španca, ki je bil v času svojega bivanja v Sloveniji tako ali tako Zeljkovićev trn v peti.

Navijači zmajev se hitro razvadijo presežkov in zmag, te pa so v zmajevem gnezdu tako ali tako vedno imperativ. In Riera je bil zagotovilo zanje.

Albert Riera — Ko so ustoličili Alberta Riero, so v Olimpiji naredili še veliko boljšo potezo, kot so takrat mislili. Foto: Aleš Fevžer

Celje raste na krilih vložkov, Maribor na ramenih Šimundže

Druga okoliščina, ki Zeljkoviću ne gre na roko, je dejstvo, da NK Celje živi na finančnih steroidih. Medtem ko Olimpija le s težavo napraska denar za nogometaše, ki v Ljubljani zaslužijo tudi do trikrat manj kot v knežjem mestu, grofje nimajo nikakršnih finančnih skrbi. Če morajo Ljubljančani v skladu s slovensko realnostjo prodajati najboljše nogometaše za kolikor toliko mirno življenje kluba, je v Celju prodaja nosilcev igre pravzaprav prepovedana tema. In to so ‘mokre sanje’ vsakega trenerja.

Kot da Zeljković ne bi imel dovolj zahtevne situacije, s katero se spopada v Olimpiji, pa se od nekod pojavi še Ante Šimundža. Slednji je kot vojsko postrojil ekipo največjega rivala zmajev in ljubljanski navijači z zavidanjem gledajo na nogometni stroj, ki se znova rojeva v Ljudskem vrtu. Ko gre Mariboru dobro, Olimpiji pa ne, je to v Ljubljani vselej znak za alarm.

Zdaj ni čas za drastične poteze

In kako naprej? V prvi vrsti bo treba počakati, kakšno potezo bodo povlekli odločevalci v zmajevem gnezdu. Prvi signali kažejo na to, da drastičnih odločitev vendarle ne gre pričakovati.

Do konca sezone Olimpijo čaka še kar nekaj pomembnih tekem, ne nazadnje tudi dva derbija in marsikaj se še lahko popravi. Zeljković je sam pri sebi zagotovo odločen, da še zdaleč ni rekel zadnje, niz zmag v zaključku sezone pa bi pred vročim ljubljanskim nogometnim poletjem, tako na kot ob igrišču, v prestolnico znova vrnil nekaj več pozitive.

Realno stanje pa je takšno, da je prav veliko v tem trenutku ni. Naloga, ki je pred trenerjem zmajev, ni preprosta. Olimpija na trenutke še zdaleč ne igra slabo, a harmonija v ekipi je porušena. Vračanje moštva na zmagovite tirnice pa je zdaj izziv, ki bo pokazal, iz kakšnega trenerskega testa je Zoran Zeljković.