V vrtincu starševstva, preteče vojne in zanimivih ponudb

Nogomet 16. Feb 20227:36 > 11:072 komentarja
Delite:

Benjamin Verbič, slovenski nogometni reprezentant in nogometaš kijevskega Dinama, se je v pogovoru za Sportklub ozrl na (ne)uspešno leto 2021 in priznal, da je bil zelo blizu januarski menjavi klubskih barv. V zanimivem pogovoru smo z 28-letnikom med drugim debatirali o vračanju po zahrbtni poškodbi, očetovstvu, ambicijah v slovenski reprezentanci, novih priložnostih v karieri in "njegovem" Celju. Seveda pa nismo mogli niti mimo vse prej kot prijetne teme - pretečega konflikta med Ukrajino in Rusijo.

Čeprav je bilo leto 2021 za kijevski Dinamo izjemno uspešno, v tem obdobju na njegovem obrazu nismo prav pogosto opazili značilnega predrznega nasmeška. Ukrajinski velikan je po petih letih prekinil vladavino Šahtarja v domačem prvenstvu, v vitrine pospravil še pokalni naslov in “za nagrado” v Ligi prvakov dobil izjemno atraktivno skupino, v kateri se je pomeril z Barcelono, Bayernom in Benfico.

V prvem delu leta je bil Benjamin Verbič na stranskem tiru. Poškodba mišice se namreč ni in ni želela zaceliti. “Za mano je najtežje obdobje v karieri. Po poškodbi navadno veš, kdaj boš znova lahko zaigral, tokrat pa se je poškodba vlekla in vlekla,” je na oktobrskem zboru reprezentance, pred izjemno pomembnima tekmama z Malto in Rusijo, Vojničan razmišljal na virtualnem medijskem druženju.

Takrat se je po poškodbi šele vračal v tekmovalni pogon. “Na reprezentančne zbore sem prihajal brez tekem v nogah in čeprav sem želel pokazati več, enostavno ni šlo. Selektor je pokazal, da mi zaupa in to zelo cenim,” nam razkrije v telefonskem pogovoru, za katerega si vzame v čas med počitkom po enem izmed treningov kijevskega Dinama, ki se v Turčiji pripravlja na nadaljevanje sezone.

To je že tretji pripravljalni kamp ruskega velikana v tej zimi, za Verbiča in soigralce pa tudi priložnost, da se nekoliko umaknejo od vse prej kot idiličnih razmer, ki vladajo v Ukrajini. Če ne bi bilo družine in sina Maja, je prav mogoče, da bi Kijev zapustil že v januarju. Tudi zaradi zanimivega nogometnega izziva, ki se mu je ponujal.

Foto: Guliverimages

V vlogi starša resnično uživa

Na začetku, če se dotakneva malce bolj osebnih tem, pred približno pol leta ste postali očka, kako usklajujete življenje mladega očeta in profesionalnega nogometaša?

To je najlepši občutek v življenju. Nikoli si nisem mislil, da bo tako lepo, še posebej sedaj, ko je otrok nekoliko zrasel in se že odziva na stvari okoli sebe. Kar se tiče usklajevanja nogometa in starševstva pa tu partnerka res opravlja izjemno vlogo. Vemo, kako je pri nogometaših, nekaj dni pred tekmo moramo biti naspani, tako da partnerka spi z otrokom, da lahko imam nekaj prepotrebnega miru pred tekmami. Res mi je v veliko pomoč.

Minevajo štiri leta, odkar ste zamenjali København za Kijev. Je zdaj ukrajinska prestolnica že nekako vaš “drugi dom”?

Dejstvo je, da sem se v Københavnu dobro počutil. Podobno se zdaj počutim v Kijevu. Sicer se mi konec leta izteka pogodba, tako da vprašanje, kako bo v prihodnosti, ampak klub je odlično organiziran, mesto je lepo, tudi država je urejena in razen nad tem, kar se trenutno dogaja, se prav veliko ne morem pritoževati.

Drugo mesto je pokvarilo zimske počitnice

Lansko leto oziroma lanska sezona vam verjetno ne bo ostala v najlepšem spominu, poškodba mišice in rehabilitacija sta trajala dlje, kot ste načrtovali. V kakšnem stanju ste trenutno, ko se pripravljate na nadaljevanje sezone?

Vsekakor je vračanje nogometaša po poškodbi, še posebej med sezono, velik izziv. Praktično nemogoče je, da si takoj na nivoju, na kakršnem si bil pred poškodbo. To lahko razumejo samo športniki, ki so doživeli podobno izkušnjo.

S prvim delom sezone nikakor nisem bil zadovoljen, niti s formo niti s pripravljenostjo. Nekoliko bolje je bilo proti koncu leta. K sreči imamo zdaj precej dolge priprave. Odigrati moram še nekaj tekem in pripravljenost bo optimalna.

Januarja 2018 je Dinamo Kijev za Benjamina Verbiča Københavnu odštel 4 milijone evrov. Foto: Guliverimages

V prvem delu sezone vaša vloga v ekipi tudi zaradi poškodbe verjetno ni bila takšna, kot bi si želeli. Kaj pričakujete od drugega dela?

Moja pričakovanja so bila vedno visoka, želim si igrati v prvi postavi. Na pripravljalnih tekmah se želim znova dokazati trenerju Mircei Lucescuju, ki me sicer zelo dobro pozna in ve, kaj lahko pričakuje od mene. Upam, da znova dobim njegovo zaupanje. Trdo delam, na koncu pa je vse odvisno od njega.

Dinamova pot v Evropi je končana. Kar sledi, je boj za ukrajinski naslov. Lani ste uspeli prekiniti vladavino Šahtarja, ali po tem uspehu navijači nekako kar “zahtevajo” ponovno osvojitev naslova?

V Dinamu je pritisk vedno velik. Tudi takrat, ko smo bili na prvem mestu, a smo kakšno tekmo odigrali slabše, so nam navijači žvižgali s tribun. Ker smo jesen končali na drugem mestu, navijači niso zadovoljni, enako velja za trenerja Lucescuja. Dejal je, da ob gledanju na lestvico ni imel lepih počitnic. Te borbe s Šahtarjem smo zdaj že vajeni, ponavlja se vsako leto. Je pa jasno naša želja in cilj ubranitev naslova.

Bil je na pragu vrnitve tja, kjer se je uveljavil na evropskem nivoju

Vaša pogodba z Dinamom se izteka decembra 2022. Želite ostati v Kijevu ali razmišljate o novem poglavju kariere? Je že v januarju prišla morda kakšna ponudba?

Moram priznati, da sem je v januarju dobil zelo zanimivo ponudbo, o kateri sem razmišljal precej časa. Na koncu sem se odločil, da ostanem v Kijevu. Želim se še enkrat pokazati in dokazati trenerju. So pa tu precej veliko vlogo odigrali tudi osebni razlogi oziroma družina.

O tem, od kod je prišla ponudba, Benjamin Verbić ne želi govoriti, saj pravi, da je za te stvari odgovoren njegov agent. Ob našem klicu je Amir Ružnić jasen: “Benjamin je imel zelo konkretno ponudbo Københavna, ki je bil zanj pripravljen plačati tudi odškodnino. A ker je nedavno s partnerko dobil otroka, se je odločil, da za zdaj ostane v Kijevu.”

V januarju je bil Verbič blizu vrnitve v København. Foto: Guliverimages

Zaveda se, da reprezentanci ni dal vsega, kar lahko

Če se dotakneva reprezentance, vemo, da se jesen ni izšla tako, kot ste si želeli. A hitro bodo tu novi reprezentančni izzivi, najprej marčevski prijateljski turnir v Katarju. Že razmišljate o tem, koliko ste v kontaktu s selektorjem Matjažem Kekom?

Moja pripravljenost in forma v jeseni nista bila na želeni ravni. Na reprezentančne zbore sem prihajal brez tekem v nogah in čeprav sem želel pokazati več, enostavno ni šlo. Selektor je pokazal, da mi zaupa in to zelo cenim. Jeseni sva se res veliko pogovarjala, v tem obdobju pa sem več “na vezi” s kondicijskim trenerjem Luko, ki ga zanima, kako se počutim in kakšna je moja pripravljenost.

Veselim se novega zbora, čakajo nas zanimive prijateljske tekme v Katarju. Reprezentanca je vedno nekaj posebnega, nogometaši radi pridemo na zbor in res upam, da v naslednjem obdobju naredimo nekaj več.

V majici z državnim grbom je na 38 tekmah dosegel 5 zadetkov.

To naslednje obdobje prinaša najprej tekme Lige narodov, nato pa se nekako oziramo že proti evropskem prvenstvu v Nemčiji. To bo izjemen turnir, za slovensko nogometno javnost zanimiv tudi zaradi bližine prizorišč. Vam misli že uhajajo tako daleč? Zdi se, da bo to nekako priložnost vaše generacije?

Vsekakor. Takoj, ko se ena pot zaključi, se začne nova. Naš cilj je zagotovo uvrstitev na veliko tekmovanje, o tem se s soigralci v reprezentanci veliko pogovarjamo. Zgodbo z Matjažem Kekom zdaj gradimo že nekaj časa. Žal se nam rezultatsko za zdaj še ni izšlo, a bile so tekme, ko smo pokazali svoj karakter in kvaliteto.

To so tekme, ki morajo biti naše vodilo za naprej. Jedro reprezentance je zdaj že nekaj časa skupaj. Moramo narediti korak naprej in dokazati, da se lahko Slovenija uvrsti na veliko tekmovanje.

Ko govorite o odnosih znotraj reprezentance, se zdi, da ste si osebno zelo blizu z Andražem Šporarjem. Kako ste spremljali njegovo nogometno jesen in “Šporarmanijo”, ki jo je zanetil na Otoku?

S “Špokijem” sva zelo dobra prijatelja, slišiva se praktično vsak dan. Zares vesel sem zanj. Njegova pot zares ni bila enostavna, precej je menjal klube. Ko je začel dobro igrati v Sportingu, so zamenjali trenerja … Andraž je dokazal, da se v vsaki sredini dobro znajde in da gre za kakovostnega napadalca. Ta njegov uspeh v Middlesbroughju me ni presenetil in mu ga iskreno privoščim.

Z Andražem Šporarjem sta tudi zasebno velika prijatelja.

Njegovega zamujanja na treninge je bil najbolj vesel Sebastijan Gobec

Do leta 2015 ste se uveljavljali v domačem nogometnem prostoru, kjer trenutno poteka troboj Kopra, Olimpije in Maribora za državni naslov. Koliko spremljate, kaj se dogaja v domačem prvenstvu?

Spremljam rezultate, ogledam si zadetke. Žal mi je, da je Celje tako nizko na lestvici. Slišal sem se tudi z novim trenerjem Simonom Rožmanom, upam, da se bodo rezultati izboljšali.

Kar se tiče bitke za naslov, bo zelo zanimivo. Po mojem mnenju nas čaka zanimiv troboj, a verjetno gre prvaka iskati med Mariborom in Olimpijo. Nekako se mi zdi, da bo Koper popustil ob koncu sezone.

Simon Rožman je tudi v pogovoru za Sportklub v Turčiji razkril, da se je z vami pogovarjal o novincu Ibrahimu Kargbu, ki je prišel iz Dinama, a se zaradi poškodbe v Ukrajino tudi hitro vrnil. O čem vse sta se še pogovarjala?

S Simonom se večkrat slišiva in se pogovarjava o nogometnih temah – o igralcih, o sistemu treningov, nasploh o športu, ki ga imava oba zelo rada.

Drži anekdota, ki kroži v celjskem nogometnem okolju, da ste radi zamujali na treninge, a je Simon Rožman zaradi vašega talenta celo prestavljal uro v slačilnici ter na ta način “zagotovil”, da ste v očeh soigralcev na trening prišli pravočasno?

Tega se ne spomnim, ampak povsem mogoče, da drži (smeh). Včasih sem res zamujal na treninge in tega je bil najbolj vesel Sebastijan Gobec. Kapetan me je čakal pred vrati in mi dodelil ustrezno kazen.

Za Celje je na 126 tekmah dosegel 36 golov in prispeval 23 asistenc.

Kako sicer gledate na novo zgodbo celjskega prvoligaša, kluba, kjer ste začeli kariero?

Zelo sem vesel, da novo vodstvo Celja v klub vrača legende oziroma tiste, ki so NK Celje v preteklosti veliko dali. Simon Rožman je v Celju spisal lepo zgodbo, vračajo se tudi druga velika imena Celja in to je zagotovo pozitivno.

Tudi sam sem se pogovarjal s predsednikom in generalnim direktorjem kluba. Lepo je videti, da imajo jasno začrtano vizijo prihodnosti. Celje je eden od dveh klubov, ki sta ves čas v prvi ligi. Ima bogato tradicijo in vesel sem, da ga vodijo pravi ljudje.

Panika na internetu je precej večja kot v vsakdanjem življenju

Če se dotakneva še malce manj prijetnih tem, kot je bilo vaše obdobje v Celju – glede na to, da živite v Ukrajini, seveda ne moreva mimo aktualnega dogajanja in odnosov med Rusijo ter Ukrajino. Kako to doživljate vi, ki živite v Ukrajini in imate tam družino?

Občutki, ko gledaš televizijo in bereš novice, niso prijetni. Pravzaprav niti ne vem, kaj naj si mislim. To je nekaj, kar si ne bi predstavljal niti v najslabšem scenariju. Zdaj pa se po poročilih medijev zdi, da je vojna pred vrati. Še vedno si ne predstavljam, da bi se to v resnici zgodilo.

Nekako se mi zdi, da smo vsi v Ukrajini to že nekaj časa jemali “z levo roko”. Edino, kar lahko naredimo, je to, da upamo na diplomatski dogovor. Trenutno sem sicer v tujini, a družina je v Kijevu. Večina soigralcev razmišlja o tem, da za določen čas zapusti Ukrajino v primeru, da res pride do vojne.

Benjamin Verbič poudarja, da posebne panike na ulicah Kijeva še ni. Foto: Profimedia

Vas klub obvešča o dogajanju? Dobivate kakšna posebna navodila oziroma nasvete?

V resnici zaenkrat v klubu zaenkrat še ni posebne panike. Tudi v državi je še ni. Ne želim se preveč dotikati politike, ampak občutek imam, da je veliko večja panika na internetu kot v resničnem življenju. Ljudje so zaradi situacije nestrpni, a za zdaj je vendarle vse skupaj še precej mirno in upam, da bo tako tudi ostalo.

Kaj pravijo ukrajinski soigralci, ki so vendarle čustveno še nekoliko bolj vpleteni v celotno situacijo? 

Ta saga se vrti že nekaj časa. Od leta 2014 potekajo nemiri v regiji Donbas oziroma na Krimu in že prej smo se s soigralci pogovarjali o tem. Nekako so bili vsi prepričani, da se ta konflikt ne bo razširil. V zadnjih dneh pa so tudi oni nekoliko bolj nervozni in razmišljajo o tem, kaj bo, če pride do najhujšega.

Res se čuti neprijetna napetost, a vseeno se mi nekako zdi, da je več ljudi mnenja, da vendarle ne bo prišlo do vojne. Sam vsekakor upam, da se vse skupaj reši po mirni poti.

Komentari

Vaš komentar