Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalKo se je 1. aprila z zadnjim poletom v Planici poslovil od skakalne kariere, je po izjavi za medije novinarje pozdravil z besedami "Mogoče še kdaj v prihodnje." In res, v tem prazničnem času smo se spomnili nanj. Prijeten pogovor je gostil v svojem novem drugem domu, kavarni in slaščičarni Homan v Škofji Loki.
Obiskovalci tretjega najstarejšega mesta v Sloveniji zagotovo dobro poznajo znamenito kavarno in slaščičarno pod Homanovo lipo. Od junija naprej pa zanjo ve še kakšen ljubitelj smučarskih skokov več, saj je eden od najemojemalcev postal nekdanji smučarski skakalec Cene Prevc.
27-letnik, srednji od treh bratov smučarsko-skakalne družine iz Dolenje vasi v Selški dolini, je po sezoni 2021/22, v kateri je v Willingenu edinkrat stopil na posamične stopničke svetovnega pokala (bil je tretji), presenetil z novico, da se od tega v Sloveniji zelo priljubljenega športa poslavlja. V nasprotno smer ga ni prepričala niti srebrna kolajna na olimpijskih igrah v Pekingu niti najuspešnejše tekmovalno leto v karieri. Svoj skakalni status je sicer za eno leto zamrznil, letos spomladi pa je na najljubšem prizorišču – v Planici – profesionalnim skokom dokončno pomahal v slovo.
Predvsem z željo, da bi končal svoje šolske obveznosti: fakulteto za elektrotehniko in visoko šolo za upravljanje podeželja in krajine. Toda načrti, kot boste lahko prebrali v spodnjem pogovoru, so se spremenili zelo hitro. Skupaj s poslovnim partnerjem sta se namreč podala v gostinstvo, to pa po besedah Ceneta terja preveč časa za druge velike obveznosti.
Kaj ga pri novi vlogi najbolj privlači in kaj mu predstavlja poseben izziv? Kako je izvedel za krstno zmago sestre Nike? Kaj odgovarja vsem, ki so ga pozvali, naj se pripravi zgolj za tekme v Engelbergu in v Švici dopolni družinsko pravljico (pod goro Titlis so slavili sorojenci Peter, Domen in Nika)? Kaj pričakuje na prihajajočih novoletnih turnejah? In na kakšen način bi spremenil sistemsko ureditev v skokih, da bi ta šport postal še bolj globalno razširjen?
V zadnje pol leta vas v Škofji Loki srečujemo v novi vlogi. Kako se je ponudila priložnost za najem kavarne Homan, kako je vse skupaj potekalo z vašim partnerjem?
Ja, ravno ta partner je ’kriv’, da sva danes sploh tukaj. Prvega aprila, ko sem se poslovil od profesionalne skakalne poti, sem imel glavo stoodstotno nastavljeno, da je končno na vrsti šola. 15 dni po tem pa sva se srečala z Matejem Kavčičem, zdaj solastnikom kavarne. Iskal je informacije in nasvete, saj sem imel nekaj izkušenj iz gostinstva.
Po nekaj vprašanjih ’okoli ovinka’ sem mu rekel, naj mi pove, za kaj se gre. Situacija je zelo preprosta: za katerikoli drug lokal bi mi takrat rekel, bi mu podal nasvete. Ko pa je omenil, da razmišlja o najemu Homanove hiše … Lokalni prebivalci in številni v okolici znajo povedati, da ima ta prostor svojo zgodovino. Zato sem mu odgovoril, da lahko greva skupaj v to zgodbo.
V petih dneh se je načrt povsem obrnil na glavo, za pet let sem se bil primoran posloviti od vsega, če sem realen – sploh glede na to, kaj gostinstvo prinese. In od takrat smo se pripravljali, da smo 1. junija ponovno odprli lokal.
In kako drugače je biti (so)lastnik kot pa zgolj streči kot natakar, s čimer ste imeli izkušnje že prej?
Prva takšna ugotovitev je, če rečem v šali, imaš kot natakar odprto eno ’fronto’. Tisto s strankami, ki pridejo s svojimi križi in tegobami. Kot lastnik obrata pa imaš tri ’fronte’. Stranke, zaposleni natakarji in še dobavitelji. Da omilim to besedo fronta, z nekaterimi je pravo veselje delati in mi močno priskočijo na pomoč. Še vedno pa vse skupaj vzame kar nekaj časa in truda.
Kaj vas pri tem poklicu najbolj privlači? Stik z ljudmi in njihovo zadovoljstvo?
Ja, priznam, da ja. Notranje veselje se v meni gradi, ko ugodim nekomu drugemu. V gostinstvu in nasploh turizmu je to hitra povratna zanka. Zelo hitro mu ugodiš s tistim, česar si želi. Dolgoročno pa si želim, da bi bil to zame bolj ’hobi program’. Torej, da sem zraven, ni pa to moja primarna dejavnost. A glede na celoten obseg dela, ki ga Homan zahteva od mene, se zavedam, da bo trajalo nekaj časa, preden se bom lahko lotil še česa drugega.
Kaj je najtežje pri tem delu?
Lahko rečem, da prav delo z ljudmi. Vsak človek je svojevrsten in poseben. Vsi imamo svoje muhe, vsak želi kaj zase. Pričakujem, da mi bo tudi v prihodnosti največ časa vzelo posvečanje pozornosti tako strankam kot zaposlenim. Da so v delovnem okolju, v katerem radi delajo. In da ko dobijo plačo, da ne zaškrtajo z zobmi.
Največ dela imate verjetno ob koncih tedna, kar je primerljivo s smučarskimi skoki. Za vikend so na sporedu tekme.
Kolikor smo v teh mesecih spoznali značilnosti lokacije, lahko govorimo o ekstremnih ’rukerjih’. Ali je povsem prazno, mogoče ena miza. Ali pa imamo naenkrat polnih vseh deset miz, ki jih imamo na voljo znotraj. To predstavlja tudi izziv pri tem, koliko zaposlenih postaviti na delovno mesto ob določenem času. Nasploh pa mi je zelo lepo videti, da se kar nekaj lokalnih ljudi, pa tudi tistih, ki živijo dlje, odloči za kakšne nedeljske izlete v Škofjo Loko. Že tekom tedna je mogoče opaziti veliko ljudi na dopoldanskem ali popoldanskem sprehodu skozi mesto. V nedeljah, ko je lepo vreme, včasih pri nas ni nikogar. Ko začne sonce zahajati, pa se ljudje začnejo nabirati. Torej so bili nekje na izletu. Takrat moramo biti pripravljeni, da bo ’kriza’ pri delu.
Očitno Škofja Loka privlači športnike v turistični dejavnosti. Pri na novo odprtem hotelu je v solastniški vlogi kolesar Luka Mezgec. Morda ljudi privabljate tudi s svojim imenom?
Bilo je nekaj posameznikov, ki so prišli kavarno pogledat zaradi mene, a tega ni bilo veliko. Da se je skoraj istočasno odprl še hotel, je bilo samo naključje. A sem vesel, da se take stvari dogajajo. Hotel je bil za ta prostor nujen. Dolgoročno si želimo peljati kakšno skupno zgodbo in sodelovanje.
Omenjali ste obveznosti na fakulteti, kje ste trenutno?
Še povsem isto kot prvega aprila. Namenoma se vpišem vsaj v evidenco na obeh fakultetah, da imam v ozadju sam pri sebi še vedno zavedanje, da me to še čaka. In da me malo udari po žepu in me še dodatno spomni.
Že med skakalno kariero, pa v zadnjem letu, ko ste čakali le še na slovo, ste bili del številnih projektov. Koliko imate zdaj še časa za to, če sploh?
Skoraj nič. Določenih stvari, ki sem jih obljubil, mi ni uspelo izpeljati tako, kot sem želel. Eno stvar bi moral izpeljati vsaj do konec maja sem dokončal šele oktobra. Gostinstvo res zahteva in terja ogromno časa in truda. Še vedno se z veseljem odzovem na vabila kot gost za kakšne debate. Trudimo se vzpostaviti pogovore s profesionalnimi športniki, da bi izkušnje prenašali na najstnike, srednješolce, zaposlene v podjetjih. Če je čas, skušam kakšnemu potencialnemu šampionu v skokih priskrbeti osebnega sponzorja. Odvija se tudi še kakšna osebna marketinška zgodba.
Glavni razlog za tale intervju je zmaga sestre Nike Prevc v Engelbergu na zadnji tekmi pred novoletno turnejo. Kako ste videli to slavje, kje ste vse skupaj doživeli?
Prav zaradi intervjuja sem odprl sploh prvi medijski prispevek v povezavi z njeno zmago. V soboto smo imeli kar noro, saj je bilo v Homanu dela na kvadrat. Za Nikino zmago sem tako izvedel prek ljudi. Najprej eden, pa drugi … Nisem niti vedel, kdaj točno je bila tekma. Ljudje so mi povedali, da je zmagala. S punco sva ji nato hitro poslala voščilo. To pa je bilo vse, kar mi je uspelo.
Torej se do danes nista še nič slišala ali videla (pogovarjali smo v sredini minulega tedna, op. p.)?
Tisto voščilo je bilo edino.
Že celo poletje odlično skače na treningih, tam je dva vrhunska skoka sestavila še na tekmi. Verjetno vas veseli, da ji je to uspelo že pri tako mladih, 18 letih?
Ja, veselje je prava beseda, s katero lahko vse to opišemo. Še bolj pa se veselim, kaj še prihaja. Bomo videli, kaj vse ji še uspe v prihodnjih letih.
V družini sta že prej zmagala tudi brata Peter in Domen. Je bilo za vas tokrat kaj drugače, ko ste preverili rezultate in videli, da je uspela?
Nisem niti preverjal, saj so mi sporočili ljudje, ki jim zaupam. Dobil sem nekaj čestitk, namenjenih tudi meni, čeprav nisem nič zaslužen za to. Zgodilo se je nekaj, kar sem potiho vedel že prejšnje leto. In sicer, ko je bila Nika prvič na stopničkah, je bilo veliko govora o tem, da smo bili vsi štirje Prevci med najboljšimi tremi. Že takrat sem si rekel, da je le vprašanje časa, kdaj bom edini Prevc, ki ni zmagal v svetovnem pokalu.
Vas zaradi tega kaj zasrbijo pete? Celo na uradnih družbenih omrežjih smučarskih skokov je bilo mogoče prebrati, naj še Cene pride po zmago v Engelberg.
To je bilo prav zabavno gledati. Nekateri so celo predlagali, da naj se vrnem samo v Engelberg, sploh ne še na ostale tekme. Priznam, da mi je Nikina zmaga obudila lepe spomine iz moje kariere. Ampak tudi za samo eno tekmo ne bi šlo … Kot je rekel Julij Cezar: veni, vidi, vici. Tega v športu praktično ni.
Sploh v skokih ne.
Pa tudi v drugih športih. Enostavno terja od tebe leta in leta, da prideš na tisti nivo, da imaš sploh možnost tekmovati z ostalimi in se potegovati na potencialno zmago.
Zakaj pa ravno Engelberg? Je na tem tradicionalnem prizorišču kaj specifičnega, da so vsi vaši sorojenci zmagali tam?
Vsaka skakalnica je specifična. Na vsaki so drugačni občutki. Je bilo pa tudi meni vedno zelo prijetno skakati tam. Do zmage sicer nisem nikoli prišel, do lepih rezultatov pa (Cene je tam najvišje končal leta 2020 na 10. mestu, op. p.).
Se strinjate z izjavo Jelka Grosa, da ste fizično še vedno dovolj dobro pripravljeni, da se takoj vrnete v svetovni pokal?
Še vedno sem v takšnem stanju, da bi se lahko takoj po tem intervjuju usedla v avto in se odpeljala do skakalnic v Planici. Samo priti do svetovnega pokala … To bi pa rabil nekaj časa, saj je raven skakanja tako visoka, da ne gre s kavča direktno v zaletno smučino.
Težava bi bila tudi zmanjšana kvota, po kateri imajo Slovenci na voljo pet mest. Kako gledate na to spremembo?
Želja in cilj, kaj želijo s tem doseči, se mi zdita pravilna. Skoke je treba razširiti in vanje privabiti še več držav, več tekmovalcev. Gre za zelo centraliziran šport, razširjen na Srednjo Evropo, Skandinavijo, zraven pa še male Japonske in Amerike, nato pa se vse konča. Ali je pristop z drugačnimi kvotami pravi? Ne morem reči ja ali ne, nisem niti sodnik za to. Poznam druge ideje, o katerih sem tudi sam že naglas razmišljal. A dokler ni osebe, s katero bi se bilo to smiselno pogovarjati ali pa bi imel sam vpliv na spremembe, nima smisla govoriti.
Kakšne ideje imate?
Šport ima zlato žilo – torej, da so tam ljudje, ki so tam zato, da se razvijajo v najboljše. To je iskrica, ki šport dela zanimiv. V svetu, v katerem živimo, pa je vse, kar se okoli športnikov dogaja, en velik posel. V ozadju je treba imeti dober marketing. Ko pride do promocije športa, bi bilo vse veliko lažje, če ne bi imeli tekmovanja nacij, ampak klubov. Da bi Slovenec lahko tekmoval za nemški klub. Imel bi navijače tudi tam. S tem bi dosegel isto, ko je krovna zveza želela doseči zdaj – imeli bi več nacij v najboljši trideseterici.
Posamezniki, ki so uspešni, a doma nimajo ustreznih pogojev, bi skakali za določen klub in dobili veliko boljše možnosti za uspeh. Še vedno pa bi ga spremljali navijači iz njegove domovine. Tudi marketing bi pri Fis-u morali izpeljati bolj načrtno, za vse države skupaj. Kar letos spremljam, sem z določenimi dodatki zelo zadovoljen, kot še nikoli. Komaj čakam, da vidim, kaj še pripravljajo.
Če vas prav razumem, bi v skoke vpeljali kolesarski model?
Ko pride do razširjenosti športa in možnosti, da vsak posameznik uspe v njem, se mi zdi takšen način boljši. Na primer: nekaj Slovencev bi tekmovalo za slovenski klub, če bi obstajal. Tisti, ki ne bi prišel zraven, bi pa z drugim klubom prišel v svetovni pokal, če bi bil dovolj dober. Tako pa je pet naših fantov na tekmi … V ozadju je vsaj še eden, ali pa dva in trije, ki so sposobni priti med trideseterico. Ne bi se več omejevali na države.
Rekli ste ’kolikor spremljam’. Koliko pa spremljate novo sezono?
Niti ene tekme nisem uspel pogledati v celoti. A z veseljem vabim ljudi, da si jih ogledajo v našem lokalu. Tako da, ko sem v tistem času tukaj, spremljam na televiziji. Ampak v praksi od 80 skokov na eni tekmi – če jih vidim 10, je super.
Rezultate pa poznate?
Ja.
Kako gledate na prevlado Avstrijcev in Nemcev sploh na začetku?
Pravo črto glede razmerja moči bomo zares lahko potegnili šele po polovici sezone. Že prevlada, kot je bila prva dva vikenda, se je že v tretjem izkazala, da ni tako ekstremna. Zelo lepo je videti skoke naših fantov, potrebujejo le še piko na i, da bodo tam, kjer želijo biti.
Kakšen pa je vaš pogled na brata Petra in njegovo vrnitev med najboljše po grdem padcu na SP v Planici?
Peter se ni vrnil med najboljše, saj je vedno bil med njimi. Pogled javnosti me malo jezi, ampak njega tepe to, da smo ga še vedno navajeni iz sezone 2016, ko mu je uspelo nekaj, kar pred njim ni še nikomur v zgodovini. Karkoli je manj od zmage, se zanj šteje kot nekaj manj. Tudi sam pri sebi je po tisti sezoni potreboval čas, da je dojel. Da tudi če je 15., da je še vedno vrhunsko. Da si med najboljšimi petnajstimi na svetu. Javnost pa tega še ni sprejela. Ker je bil prva dva vikenda zdaj najboljši Slovenec, spet govorimo o njegovem povratku. Ampak zelo rad poudarim: poudarka ne more biti, če ni odšel. Zame je bil vedno med najboljšimi in še vedno je.
Kaj pa Anže Lanišek? Nakazal je dvig forme v pravem trenutku.
Ker sva z Anžetom isti letnik, sva nekako skupaj odraščala na teh tekmovanjih. On kot oseba in športnik dozoreva praktično vsako leto. Še nadgradi vse, kar je. Zaradi tega do njega gojim veliko spoštovanja in res me zanima, kaj vse bo prikazal v letošnji sezoni. S to rastjo je postal eden resnih kandidatov za zmago na novoletni turneji. Tam so še dodatni pritiski, ampak on je postal oseba, ki ne pusti, da ga vržejo s tira.
Prav ta pritisk nemške in avstrijske javnosti je velikokrat razlog, da domačini na turneji klonejo. Kaj napovedujete za tokratno izvedbo?
Favoritov je ogromno, skakalni svet je postal tako natrpan, da ni realno, da govorimo samo o nekaj imenih. Glede na zadnje vikende je Stefan Kraft malce pred ostalimi. Da je največji favorit za vseh osem skokov. Ko pa pridemo do ostalih imen, pa je več kot deset potencialnih kandidatov, ki lahko posežejo po zlatem orlu. Dejstvo pa je, da Nemci in Avstrijci zagotovo veliko pričakujejo od svojih skakalcev.
Prva novoletna turneja čaka tudi ženske, sicer le z nemškim delom. Je to pravi korak k enakopravnosti, Ljubno je ostalo brez silvestrske turneje?
Pri ženskih skokih ves čas poudarjajo enakopravnost in da želijo isto kot moški. Ampak imele so vzpostavljene že svojo turnejo, kar je bilo skozi moje oči več kot zdaj, ko bodo samo zraven. Tam bodo samo poleg moških. Verjetno bo zanimivost v prihodnjih letih rasla, toda na istih lokacijah bodo tekme res samo ’za zraven’. Kar so razvili na Ljubnem in želeli nadaljevati z lokacijami po Avstriji … tam bi pa ljudje prišli pogledat samo njih. Z vidika razvoja ženskih skokov po mojem subjektivnem mnenju ni bil storjen pravi korak. Zelo me zanima, kam bo prišel ta razvoj. So še v začetni fazi, delajo tudi začetne napake. Takšne stvari rabijo čas, da postane zanimiva in se razvije do konca.
Za konec: kakšne so vaše novoletne želje?
V novem letu predvsem uspešno. Uspešno na stvareh, ki nam ljudem veliko pomenijo. Zdravje je vključeno tako ali tako, potem pa še zadeve, ki jim namenjamo čas. Glede Homana pa si želim do novega leta vsaj en malo bolj prost dan, ki ga bom namenil svojim bližnjim in punci. Pa da se mi gora računovodskega papirja vsaj malo zmanjša.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!