Medtem ko v Sarajevu potekajo številne slovesnosti ob štirideseti obletnici zimskih olimpijskih iger, pa velja spomniti, da je prav na današnji dan pred desetimi leti (12. 2. 2014) Tina Maze Sloveniji na Rdeči poljani nad Sočijem priborila zgodovinsko prvo zlato kolajno na ZOI.
Že kmalu po vselitvi v svojo sobo ločene hiše, ki jo je logistično vodstvo slovenske reprezentance v gorski olimpijski vasi namenilo ekipi Tine Maze, je prva zvezdnica slovenskega smučanja na steno nalepila svojo skico smukaške proge v smučarskem središču Rosa Khutor. V kotni del je narisala olimpijske kroge in veliko številko 1. Kot predhodna nosilka dveh srebrnih olimpijskih kolajn iz Vancouvra, tedaj že dvakratna svetovna prvakinja, lastnica velikega kristalnega globusa, ki ga je ozaljšala s še vedno nedotaknjenim svetovnim rekordom, je pač dobro vedela, kaj je zanjo na igrah ob Črnem morju pravi tekmovalni presežek in pravzaprav edini še neuresničeni veliki cilj, ki pripada tako bleščeči karieri.
Minuli mesec sta se z Andreo Massijem, ideologom njene samostojne poti in nato neusmiljeno gonilno silo projekta team to aMaze, zbadala na račun njegovih izjav o tem, da kot smučarka in partnerka ni zares razumela metode dela. ”Metodo sem razumela, sprejela pa je nisem,” se je nasmehnila danes 40-letna Črnjanka, ki pa vendarle priznava, da jo je Massi znal premakniti iz cone udobja, jo pripraviti do maksimalnih delovnih naporov in posledično približevanja tekmovalni popolnosti.
Predvsem pa sta skupaj, kar je za zimske olimpijske igre 2014 nemara kar ključnega pomena, znala tudi z veliko mero drznosti premakniti logiko pričakovanj in končnega zadovoljstva. Srebru kajpak nista gledala v zobe, a če je bilo dosegljivo tudi zlato, se s prvim nista zadovoljila. Prav sprememba te miselnosti, ki je bila skozi sistem dodobra zakoreninjena, je naposled privedla do niza uspehov, katerih sijaj ni bil le bronast ali srebrn. In prav na današnji dan je Tina Maze, dobrih 90 let po prvih olimpijskih igrah in 30 let po prvi slovenski kolajni, osvojila prvo zlato odličje na zimskih igrah.
Bila je sreda, šesti tekmovalni dan iger, ki jih je sicer odprl Vladimir Putin, vsega dva dni po kombinacijski tekmi, na kateri je Tino od odličja ločila pičla desetinka. Sončen dan, kot velika večina na tistih igrah, kar je vzbujalo močne dvome o ruskih posegih v naravo. Na 2.713 metrov dolgo progo se je podala kot enaindvajseta. Potem ko je na predhodnih treningih dodobra spoznala teren in bila iz nastopa v nastop hitrejša, je v svoj zadnji spust po smukaški progi vložila vse – znanje, instinkt, moč, občutek, željo.
Čas, ki ga je napadala, je znašal 1:41,57. In ko je po vihravi predstavi prečkala ciljno črto, so se na velikem semaforju izpisale prav te številke. V ciljni areni sta se prepletla dva glasna zmagoslavna krika. Lastnici obeh sta si kmalu zatem v enem najbolj čustvenih trenutkov iger podali roke – Tina Maze in Dominique Gisin. Prvič v zgodovini olimpijskih iger sta si namreč smukaško zmago razdelili dve smučarki. Slovenki in Švicarki se je na odru za zmagovalke kot tretja pridružila še Lara Gut, danes kot Lara Gut Behrami tudi vodilna smučarka svetovnega pokala. Številka ena na prej omenjeni skici je bila v trenutku osmišljena, Tina je poljubila sneg, zlati smukaški kolajni pa je šest dni zatem sledilo še veleslalomsko zlato.
Ob tem velja spomniti, da se dotedanji del sezone ni odvijala po Tininih načrtih. V svetovnem pokalu rezultati niso ugajali šampionskemu apetitu. Vodja ekipe Massi je zato januarja potegnil aduta iz rokava, se odločil za trenersko zamenjavo in angažiral Maura Pinija. Ena od ključnih prelomnic je bila nato Tinina zmaga v Cortini d’Ampezzo, vsega 18 dni pred olimpijskim smukom. Črnjanka je namreč prav na smučišču, ki ima močno čustveno vrednost v Massijevem življenju, v sebi znova prebudila neustrašno smukaško napadalko. Tisto, ki je kmalu zatem v Rusiji spremenila slovensko športno zgodovino.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!