Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ko je pred slabimi tremi leti na La Planche des Belles Filles pripeljal povsem izmučen in z obupnim izrazom na obrazu, ob tem pa je postalo jasno, da je rumeno majico izgubil proti rojaku, je Primož Roglič doživel verjetno največji športni udarec v karieri. A se je po njem magično pobral ter še v istem letu slavil na dirki po Španiji. Vzponov in padcev na kolesarski poti tudi od takrat ni manjkalo, enega glavnih vrhov pa je dosegel včeraj, ko je v rožnati majici in znamenitim spiralnim pokalom v Rimu poziral kot veliki zmagovalec Gira 2023.
Padec. Vzpon. Zagotovo besedi, s katerima bi najlažje opisali športno pot Primoža Rogliča. Predvsem tisti kolesarski del, pa čeprav sta omenjena pojma zaznamovala že prehod od smučarskega skakanja h kolesu. Tisti padec v Planici je pustil posledice in Zasavca spodbudil k spoznanju, da ni dovolj dober, da bi krojil svetovni skakalni vrh. Želel si je zmagovati in po eni najbolj neverjetnih športnih preobrazb v zgodovini je zmage dosegal na dveh kolesih. Oziroma zakaj bi pisali v pretekliku – zmage še vedno dosega na dveh kolesih.
Pot med enega najbolj mukotrpnih športov so mu odprli Nizozemci, s katerimi vztraja še danes. Takrat LottoNL Jumbo, današnja Jumbo Visma, mu je kot napol amaterju ponudila priložnost med kolesarji. In Primož, takrat še nadobudni mladenič, jo je zgrabil z obema rokama. In jo ’čebelam’ tudi bogato poplačal.
Leta 2016 je debi na tritedenskih dirkah zabeležil prav na dirki po Italiji, kjer je bil že na kronometru v uvodni etapi blizu velike senzacije – rožnate majice. To mu je za pičlo stotinko preprečil poznejši moštveni kolega Tom Dumoulin. Da je mož za velike dirke, pa je dokazal še na isti preizkušnji, ko je osvojil vožnjo na čas v 9. etapi.
Čeprav Roglič ni postal prvi Slovenec z etapno zmago na grandtourih (ta čast je leta 2009 na Vuelti pripadla Borutu Božiču), pa je v očeh in srcih slovenskih kolesarskih zanesenjakov zanetil iskrico. Ta je močneje vzplamtela že leto pozneje, ko je po nepozabnem napadu na vzponu Galibier osvojil kraljevsko etapo Tour de Francea 2017. Kot prvi mož s sončne strani Alp s skokom na zmagovalni oder največje kolesarske dirke na svetu.
Dosežek je na francoskih cestah ponovil tudi leta 2018, ko sicer še ni vozil na skupno razvrstitev, a je bil na koncu – stopničke je izgubil na kronometru predzadnji dan – četrti. V nizozemski ekipi so dokončno spoznali, kakšnega kolesarja imajo v svojih vrstah, zato so ga na Giro 2019 poslali kot kapetana. Več dni je imel na sebi tako želeno rožnato majico, a po zdravstvenih težavah, smoli in tudi neprepričljivem moštvenem nastopu se je moral zadovoljiti s tretjim mestom. Kot prvi Slovenec s končnimi stopničkami na katerikoli od treh najdaljših dirk v koledarju svetovne serije.
A da ga, kot smo že omenili, zanimajo zgolj in samo zmage, je Primož dokazal že jeseni tistega leta. Na Pirenejskem polotoku je z zmago na dirki po Španiji spisal novo poglavje slovenskega kolesarstva, tokrat z naslovom: zmagovalci tritedenskih dirk. Ob velikem navdušenju in osvojitvi rdeče majice pa je tam prvič zares spoznal tudi novega velika rivala, ki pa na srečo (včasih pa tudi smolo) slovenskega občinstva prav tako prihaja iz majhne Slovenije. Tadej Pogačar je ob profesionalnem debiju na grandtourih navdušil in osvojil tretje mesto.
Sledilo je leto 2020, ki ga je tudi v svetu športa zaznamovala pandemija koronavirusa. Spomladanski del je bil praktično v celoti odpovedan, dirka po Franciji pa je bila kot prva od tritedenskih preizkušenj na sporedu šele septembra. Tam je bil Roglič zelo blizu izpolnitve svojih sanj, skupaj z Jumbo-Vismo pa je storil vse prav. No, skoraj vse. Vse, razen tega, da je na Pogačarja gledal kot na svojega prijatelja, celo učenca, namesto da bi nanj gledal kot na rivala. Taktika se je za napačno izkazala na že omenjenem kronometru s ciljem na Planoti lepih deklet, ko je Pogačar z vesoljsko predstavo ’ukradel’ rumeno majico in razklal slovensko kolesarsko javnost. Ta razklanost žal vztraja še danes.
Kako neverjetno dober je pri pobiranju po padcih, včasih celo dobesedno, je Roglič pokazal že manj kot dva meseca pozneje. Na Vuelti je znova celil rane in jih uspešno zacelil, čeprav je v zadnji gorski etapi trpel in je prednost pred Ekvadorcem Richardom Carapazom, starim znancem z Gira 2019, hitro kopnela. Toda ostalo jo je dovolj (24 sekund) za novo rdeče slavje.
Vstop v leto 2021 je bil odločen. Cilj je bil po drugi priložnosti Jumbo Visme enak kot leto prej – zmagati na dirki po Franciji. A bolečine po padcu v tretji etapi so bile prehude, zato se je še pred koncem prvega tedna predčasno poslovil. Odgovor pa znova silovit – rehabilitacija in počitek sta bila uspešna, kar je rezultiralo v enem najboljših kronometrov v zgodovini kolesarstva. Na Primoževo srečo na uri resnice olimpijskih iger v Tokiu, kjer je z več kot minuto prednosti zasluženo postal olimpijski prvak. Da je znova pravi stari Primož, pa je še enkrat dokazal v Španiji, kjer je bil najboljši še tretje leto zapored.
A sanje so ostale nedosanjane. Ljubljenec slovenskih src je želel znova poizkusiti na Touru. V tretje gre rado, so si verjetno pregovorno mislili njegovi moštveni šefi. A z zavedanjem, kako se je končalo v prvih dveh poskusih, so imeli tudi rezervni načrt po imenu Jonas Vingegaard. Danec je izkoristil novo nesrečo in smolo Rogliča, tokrat ga je v peti etapi na tla spravila bala sena. Primož je vztrajal in tudi z njegovo pomočjo je Vingegaard zlomil tudi Tadeja Pogačarja ter izpolnil ekipni cilj – priti v rumenem v Pariz. Tam pa Rogliča ni bilo zraven, saj se je bil zaradi poškodb ob padcu – največ je pretrpela izpahnjena rama – znova prisiljen proti domu odpraviti predčasno.
Fizične rane so se znova zacelile, rezultatske in tudi mentalne pa je želel danes 33-letnik iz Strahovelj pri Kisovcu še enkrat več zakrpati na Vuelti. A takrat je imel nasproti sebe najmočnejšega tekmeca na Iberskem polotoku do zdaj, talentiranega in nadobudnega Remca Evenepoela. Aktualni svetovni prvak je večkrat pokazal svojo moč, s tem pa prisilil Rogliča, da je šel v lovu na vsako sekundo predaleč. Grd in krvav padec v zaključku 16. etape je vzel možnost četrte zaporedne zmage, končal pa se je tudi niz sezon z uvrstitvijo na stopničke grandtourov. Da se leto ni končalo po načrtih, pa je poskrbela še boleča rama, ki ga je oktobra lani prisilila v operacijo, zaradi katere je v primerjavi s tekmeci čez zimo izgubil vsaj dva, če ne tri mesece treninga.
Toda očitno je bil aktivni počitek tisto, kar je Roglič potreboval. Več časa v objemu družine na čelu s soprogo Loro in sinovoma Levom in Aleksom je spremenilo mentaliteto slovenskega šampiona. Da se obnaša in vozi drugače, veliko bolj sproščeno kot v minulih letih, so že ob predčasni vrnitvi na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja na glas poudarjali številni kolesarski strokovnjaki. Njihovo tezo pa je potrdil še na dirki po Kataloniji, ko je kljub razburljivemu dvoboju z Evenepoelom ohranil mirne živce in skoraj enajst let mlajšega tekmeca premagal za pičlih šest sekund.
Borbo z mladim Belgijcem si je vse do konca obetal tudi na dirki po Italiji, a jo je Remco po pozitivnem testu na koronavirus zapustil predčasno. Tegoba drugega desetletja 21. stoletja je sicer še pred začetkom pustošila pri Jumbo Vismi, ki je morala zaradi bolezni zamenjati kar štiri kolesarje. Kot da to ni bil dovolj velik udarec, pa je na dan pred začetkom po trku s kombiniranim vozilom Roglič ostal še brez Jana Tratnika – rojaka, pomočnika, predvsem pa velikega prijatelja.
Toda to Primoža ni zmotilo. Uspešno se je prebijal skozi dneve dirke po Italiji in taktično čakal na svoj trenutek. Po grdem padcu na kolk v 11. etapi je skrival bolečino, z Jumbo Vismo pa tkal strategijo za idealni čas za napad. Dnevi so tekli, rožnata majica pa je bila v lasti drugih kolesarjev, ob koncu na ramenih Gerainta Thomasa. Valižanski veteran se je izkazal za trd oreh, sploh v 16. etapi, v kateri se lahko za znosnih 25 sekund zaostanka Slovenec zahvali zgolj in samo ekipnemu kolegu Seppu Kussu. V naslednjih dneh je Roglič z boljšimi nogami poskušal, a Thomas je zdržal vse do predzadnjega dne. Takrat pa je Zasavec pičil kot kača.
Na enem najtežjih kronometrov v zgodovini grandtourov od Trbiža do Svetih Višarij, kjer ga je pričakalo planiško vzdušje, je tekmoval kot v transu. Ustavila ga ni niti sneta veriga, pri kateri mu je pomagal nekdanji skakalni kolega Mitja Mežnar. Enostavno je bil odločen, da je po številnih padcih čas za nov vrh njegove sinusne krivulje kariere. Verjetno je k temu pripomogla tudi odločitev, da se že pozimi odpravi na pot do samostana, kot je v pogovoru za Val 202 razkril nekdanji kolesar in Rogličev prijatelj, včasih pa tudi svetovalec Primož Čerin. Čudež na romarski poti, če smo malce poetični, je v popolnosti uspel.
“Ko sem se zbudil, sem premišljeval, da je popolnoma vseeno, ali zmagaš ali izgubiš, to je le ena številka. Pomembno je, da daš vse od sebe, da pokažeš borbo in zaupanje. Vse sem dal na cesto in je bilo dovolj. Kolesaril sem na energiji ljudi. Imel sem noge na pravi dan, da o podpori niti ne govorim. Resnično sem užival v vsakem metru, ki sem ga prevozil,” je omenjeno spremembo mišljenja potrdil po sobotni veliki zmagi.
V neverjetni atmosferi je iz spomina dokončno izbrisal zanj nesrečni La Planche des Belles Filles in ga nadomestil z veliko lepšimi in prijetnejšimi občutki z vrha Svetih Višarij. Od koder se je nato le še umirjeno pripeljal do ciljne črte v Rimu, kjer je bil kot prvi Slovenec okronan za najboljšega na dirki po Italiji. Grande Casino, kot je sam poimenoval Giro, pa je bila zanj tokrat dobitna igra.
Rožnato slavje v Rimu:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!