Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kolesarstvo je v zadnjih letih v slovenskem okolju poskrbelo za ogromno evforije, veselja in nepozabnih dosežkov. A šport na dveh kolesih, ki mu na svetovni lestvici že skoraj dve leti kraljuje Tadej Pogačar, ima tudi svoje temne plati. Zaradi težav s srcem je bil pred začetkom letošnje sezone športno pot primoran končati Jan Polanc, tragični padec je sredi junija vzel življenje mladega Švicarja Gina Mäderja.
Kolesarski svet se je v tednu po koncu dirke po Španiji soočil z dvema žalostnima novicama. Nathan van Hooydonck, nizozemski moštveni kolega Primoža Rogliča pri Jumbo Vismi, je moral zaradi aritmije pri 27 letih končati športno kariero. S tem je Nizozemec podoživel usodo Jana Polanca, ki se je od profesionalnega poganjanja pedal poslovil pred začetkom letošnje sezone.
Druga slaba vest pa je prav tako v sredo prav tako prišla z Nizozemske. Stefan Küng, nekdanji dvakratni evropski prvak v kronometru, je prav na prvenstvu stare celine v vožnji na čas grdo padel in ob grozljivih prizorih z raztreščeno čelado ter dresom, prepojenim s krvjo, pripeljal do cilja. Švicar je imel veliko sreče v nesreči, saj je ob trku utrpel ’samo’ pretres možganov, počeno ličnico in dve zlomljeni kosti v rokah ob številnih praskah in urezninah.
Kolesarjev pogled
Da so bolezni, nesreče in padci sestavni del vsakega športa, se tekmovalci zavedajo. A vpogled v to, kako se s preventivo pred vsem naštetim ukvarjajo v pelotonu, je za Sportklub ponudil eden od sedmih slovenskih kolesarjev v svetovni seriji Luka Mezgec.
Tudi 35-letnik opaža, da se je število kolesarjev, ki imajo težave s srcem, povečale. “Pa ne samo kolesarjev, ampak v vseh športih. Pa tudi ne samo v športu, ampak nasploh po svetu. Po covidu se je ta številka drastično povečala na vseh koncih. Nekje sem zasledil statistiko, ki jo beleži ameriška vojska. Kako so se te številke po koronavirusu povečale v primerjavi s časom pred. Zelo verjetno je to zaradi cepljenja, saj je šlo za nepreverjena cepiva, posledično pa je teh problemov več.”
Pristop k celostnemu kolesarstvu drugačen
Kranjčan, ki na najvišjem nivoju kolesarstva neprekinjeno tekmuje že od leta 2013, zavrača možnosti, da bi se razlogi za nenaden skok teh številk skrivali v prevelikem obsegu treninga. “Dejstvo je, da se je število takšnih primerov dvignilo, pa smo kolesarji že pred tem trenirali na polno. Danes veliko bolj skrbimo za svoje zdravje kot včasih, sploh če se primerjamo z na primer devetdesetimi leti prejšnjega stoletja. Takrat so manj časa namenjali počitku, zdravi prehrani in vsem podrobnostim. To so bile druge generacije kolesarjev kot danes.”
Vseeno pa Mezgec dopušča možnost, da je vzpon nesrečnih primerov skladen tudi z napredkom znanosti in zdravstva. “Vsako leto imamo različna testiranja, ultrazvok srca. Vsi ti pregledi odkrijejo manjše napake kot včasih. In marsikdo neha dirkati zaradi manjših aritmij, ki jih mogoče v preteklosti sploh niso zaznali, posledično pa so se razvile večje težave in je kdo umrl tudi zaradi srčnega infarkta. Zagotovo je preventive več kot v preteklosti.”
Redni pregled vsako jesen
V svetovni seriji kolesarstva, torej na najvišjem nivoju profesionalizma, je uveljavljena praksa, da ekipe ob koncu ene sezone – torej konec oktobra, novembra ali na začetku decembra na prvih zimskih pripravah – opravijo fizična testiranja kolesarjev pred začetkom druge sezone.
“Gre za neke vrste zdravstveni karton, ob čemer nam pregledajo ultrazvok srca, EKG (posnetek delovanja srca, op. p.), EKG pod stresom, respiratorne raziskave. Mislim, da je enkrat na leto dovolj, saj se srce v enem letu ne spremeni preveč. Imamo pa zato veliko pogosteje krvne preiskave, približno enkrat na mesec. A predvsem zaradi potreb nutricionistov, ki nam pišejo jedilnike,” početje moštva Jayco AlUla, katerega član je že od leta 2016 (takrat pod imenom Orica GreenEdge), opiše Mezgec.
Razvoj opreme, a tudi varnosti
Druga pereča problematika kolesarstva pa so, kot že omenjeno, številni padci. Naš sogovornik razloge za njihovo povečanje pripisuje napredku v gumah, tehnologiji in aerodinamiki. “Res dosegamo precej večje hitrosti kot včasih, tudi ceste so na nekaterih delih na novo asfaltirane in zato hitrejše. Hitrosti so zagotovo večje, posledično pa je tudi manjša napaka lahko usodna.”
Kljub temu pa ni vse samo črno. “Zaščita je boljša, čelade so se v dvajsetih letih, odkar so del obvezne opreme, močno izboljšale. Seveda čelada pri 100 kilometrih na uro ni dovolj, česar se vsi zavedamo. Moramo pa vedeti, da je ob tako visokih hitrostih koncentracija na res visokem nivoju, zato se statistično gledano še vedno zgodi zelo malo nesreč. Torej koliko padcev se zgodi glede na število nevarnih situacij. Je pa vedno tragedija, ko nekdo naredi napako ali pa je napaka na materialu.”
Prav to zadnje je tisto, česar se Kranjčan tudi sam najbolj boji. Da bi doživel defekt pri visoki hitrosti pred ovinkom. Izkusil je že, kako je, če se to zgodi kolesarju pred njim. Takrat ni v težavah samo on, ampak vsi njegovi zasledovalci. Zavrača pa Mezgec besede kakšnih drugih kolesarskih strokovnjakov, češ da so mladi na kolesih preveč zaletavi. “Na spustih tega zagotovo ni. Tisti, ki ima občutek, gre hitro. Tisti, ki ga nima, pa ne gre.”
Odstranitev nevarnih ograj zadetek v polno
Ker je sam specialist za hitre zaključke (kot lead-out, torej zadnji pred kapetanom v sprinterskem vlaku), nas opomni, da so v sprintih zadeve nekoliko drugačne. “Odvisno je, kako agresivno nekdo vozi. Vemo, koliko morajo nekateri tvegati. In ker nimajo nog, da bi šli večkrat ’na veter’, ostajajo v zavetrju. Takrat pa se hitro zgodi zaplet in pademo. V sprintih je glede na to, kako visoke so hitrosti in kako malo zaščitne opreme imamo, presenetljivo, da ni več hudih poškodb.”
Zadovoljen je, da vsaj na najvišji ravni – zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ostajajo problematične manjše dirke – ni več ograj z nogicami na progi. To označuje kot velik napredek, saj iz lastnih izkušenj ve, kako srhljivo je sprintati le centimetre stran od njih. “Spomnim se, kako sem s pedalom ali čevljem podrgnil po njih. Če bi zapeljal le centimeter bolj proti ograji, bi končal na tleh skupaj s pol skupine.”
Sodelovanje je ključnega pomena
Mezgec je sicer prepričan, da gre kolesarstvo na dolgi rok v pravo smer. Organizatorji namreč vsaj v večini primerov zgledno napredujejo in sodelujejo s tekmovalci, razvoju opreme in načinu dirkanja pa sledijo tudi spremembe v pravilih in varnosti. Odkar imajo svojega predstavnika, nekdanjega kolesarja Adama Hansena, so se stvari močno popravile. Za dober primer sodelovanja predstavi razplet letošnje zadnje etape na dirki po Madžarski.
“Na zadnji etapi je ulice Budimpešte zmočil dež. Ker tam prej že nekaj časa ni deževalo, je bila proga prava drsalnica. Zaradi zelo tehničnega kroga in veliko sprinterjev bi gledali veliko borbo za položaje v glavnini, kar bi možnosti za padce le še povečalo. Organizator se je strinjal z nami, da je situacija prenevarna in etapo nevtraliziral, mi pa smo mu šli naproti in netekmovalno odpeljali nekaj krogov v času televizijskega prenosa. To je način sodelovanja, ki ga je treba še naprej gojiti,” je prepričan aktualni slovenski podprvak na cestni dirki – konec junija ga je v Radovljici premagal samo Tadej Pogačar.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!