Da je v senci Pogačarja in Rogliča, mu več kot ustreza

Delite:
Foto: Uroš Skaza

Za 15. kolesarjem sveta je dozdajšnji del sezone 2022 prelit z grenko-sladkimi občutki. Matej Mohorič je namreč konec marca postal zmagovalec najdaljšega spomenika, ko je tekmece in javnost osupnil z norim spustom do Sanrema. Visoke cilje je imel tudi na Dirki po Franciji, kjer pa mu je načrte prekrižala bolezen, katere posledice čuti še danes. Pred lahkotnim treningom si je v začetku tedna vzel čas za Sportklubov intervju.

Ko je kolesar iz Podblice pri Kranju v sezoni 2012 še kot najstnik postal mladinski svetovni prvak, isti uspeh pa je leto pozneje ponovil še v konkurenci do 23 let, so poznavalci Mateju Mohoriču napovedovali uspešno kariero tudi med člani. In čeprav je do njegovih največjih uspehov med elito preteklo nekaj časa, so imeli prav.

Danes ima 27-letnik ob svojem imenu zapisane etapne zmage z vseh treh tritedenskih dirk (Giro, Tour, Vuelta), dvakrat je v vse zahtevnejši konkurenci postal tudi slovenski državni prvak (2018, 2021). Rezultatsko krono pa je dosegel letos na dirki od Milana do Sanrema, ko je po tehnološki ukani s potopno sedežno oporo premagal vso konkurenco. Postal je prvi Slovenec z zmago na tem italijanskem spomeniku.

Foto: Guliverimage

Ko ga je zadnji dan letošnje Dirke po Sloveniji v ciljnem sprintu v Novem mestu premagal Tadej Pogačar, je priljubljeni Moho dejal: “Bom pa več zmagal v Franciji.” A nastop na Tour se mu za razliko od lanskega leta, ko je tam slavil na dveh etapah, ni izšel po načrtih. Kriva je bila bolezen, preiskave po koncu so pokazale, da je bil naenkrat okužen s koronavirusom in virusom Epstein-Barr. Kljub utrujenosti je zdržal do Pariza, posledice pa čuti še zdaj.

V sproščenem pogovoru, v katerem se je član moštva Bahrain Victorious znova izkazal za preprostega, a obenem zelo analitičnega sogovornika, nam je razkril, koliko, če sploh, v trenutnem stanju razmišlja o nadaljevanju kolesarskega leta, kako gleda na rivalstvo Pogačarja in Rogliča ter v čem je boljši od obeh. Pa tudi o svoji biografiji, ki je luč sveta, netipično že med uspešno kariero, ugledala takoj po letošnji slovenski pentlji.


Dober začetek pomagal pri zadnjem razočaranju

Minilo je že več kot mesec dni od zaključka Dirke po Franciji. Ta vam za razliko od lani ni prinesla veliko veselja, kot ste pozneje razkrili, predvsem zaradi zdravstvenih težav. Nas lahko popeljete v podrobnosti, kaj točno se je dogajalo?

Letos so bile priprave za Dirko po Franciji kot načrtovane, zelo dobre. Nastopa sem se iskreno veselil, saj sem bil pripravljen vrhunsko, bolje kot kadarkoli prej. To so pokazali že nastopi na Dirki po Sloveniji. Na Touru pa že na prvih etapah občutki niso bili pravi. Bil sem brez moči in brez prave energije, čeprav sem pred dirko počival več kot običajno. Vse skupaj se mi je zdelo čudno, saj sem vedel, da nisem ’pretreniran’. Počutil sem se ’skurjeno’.

Pričakoval sem, da bom skozi dirko prišel k sebi, a se to ni zgodilo. Tretji teden je bilo počutje malce boljše, ampak nisem bil na svojem nivoju. Bil sem razočaran, a v danih okoliščinah sem naredil vse, kar sem lahko. In vseeno sem prišel do cilja v Parizu, kar pa se po zdravniških preiskavah ni izkazalo za preveč pametno. Verjetno bi bilo bolje, če bi odnehal, saj je zdaj že en mesec od zaključka, pa še nisem prišel povsem na zeleno vejo.

Za vas je bil to sicer četrti nastop na Touru. Verjetno je bilo vse skupaj težje sprejeti tudi zaradi lanskih odličnih rezultatov v Franciji in letošnjega izvrstnega uvoda v sezono?

Za menoj je bil rezultatsko zelo uspešen začetek sezone, čeprav priprave niso bile tako vrhunske kot na samo Dirko po Franciji. Imel sem težave po padcu na dirki Strade Bianchi, kar mi je prekrižalo načrte pred nastopi na spomladanskih klasikah. Na dirki Milano-Sanremo mi je uspelo zmagati v neidealnih okoliščinah, na kar sem zelo ponosen.

Ta zmaga je rešila mojo sezono, tako da lahko že rečem, da ni bila slaba. Kljub temu da v Franciji nisem bil dovolj dobro fizično pripravljen, da bi lahko dosegel vidnejši rezultat. Zaradi uspehov v spomladi – še peto mesto na Pariz-Roubaix, kjer bi bil ob drugačnem razpletu lahko celo blizu zmagi – je bilo lažje sprejeti neuspehe na Dirki po Franciji. Pa čeprav je to daleč najpomembnejša dirka v kolesarstvu.

Na Touru iz objektivnih razlogov ni ponovil lanskih uspehov. Foto: Guliverimage

Kakšno je trenutno fizično stanje, koliko se pripravljate, kako opravljate treninge, kdaj načrtujete vrnitev?

Po Dirki po Franciji sem počival en teden, nato sem nastopal na klasiki San Sebastian. Vmes smo naredili zdravniške preiskave, a takšne izvide čakaš dlje časa. V Baskiji sem se počutil bolje, a zvečer po dirki sem dobil precej visoko vročino in sem zbolel. Naslednji dan sem dobil izvide, ki so pokazali, da sem med Tourom prebolel okužbi s koronavirusom in z virusom Epstein-Barr. To pojasnjuje nihanje imunskega sistema, ki pripelje do določenih simptomov. Predvsem je bila izrazita utrujenost, ki jo čutim še zdaj. Kakšen dan se zbudim bolj utrujen, kot bi se mogel glede na količino treninga. Ta ni optimalna za vrhunski nivo. Poudarek je na počitku, saj moram dati telesu čas, da si opomore.

Kako pa izgleda dan kolesarja, ko se vrne domov in nekoliko manj trenira? Več časa je za družino, je zato lažje?

Ja, najbrž je (premislek). Vseeno pa pogrešaš dirke in prave občutke s kolesa. Ko se vrneš domov in si predtem dobro dirkal, je lažje, kot pa ko se vrneš domov in ti ni šlo najbolje. To je ena od slabih strani te službe, a sam znam kar dobro odklopiti in uživati v času s svojimi otroki.

Foto: Uroš Skaza

Ve, da je nedolžen, o Avstraliji ne razmišlja

Koliko pa je na predstave vas in vaše ekipe v Franciji vplivala tudi policijska preiskava prostorov vašega moštva tik pred začetkom v Kobenhavnu?

Glede tega sem zelo miren. Nimam nič za skrivati, vem, da nisem naredil nič narobe. Močno sledim svojim vrednotam, zato me to ni zmotilo. Trdno v sebi namreč zaupam, da te po krivem ne bi obtožili. Čas in način preiskav dajeta misliti, da njihov namen ni, da bi nas zasačili pri početju česa nedovoljenega, ampak bolj medijska izpostavljenost. Morda niti ne nas kot ekipe, pač pa športa kot celote.

Vemo, kakšna je bila zgodovina kolesarstva in tega se bomo težko otresli. A to sprejmem kot del svoje službe. Žal mi je, a preteklosti in dejanj drugih ne morem spremeniti. Na to se poskušam čim manj ozirati. Je pa nekaj drugih članov ekipe to bolj prizadelo. Če si naredil vse v najboljši veri in te javno preiskujejo – nekatere celo na domu –, to ni najboljši občutek. Upam, da bo nekoč jasen epilog in da bodo pojasnili, zakaj je do teh preiskav prišlo.

Na prvem mestu je trenutno zdravje, velik tekmovalni cilj nadaljevanja sezone pa je verjetno predvsem svetovno prvenstvo. V Avstraliji vas v kapetanski vlogi poleg Tadeja Pogačarja zaradi dolžine proge vidi tudi selektor Uroš Murn. Kako vi pogledujete proti cestni dirki, ki bo čez dober mesec?

Glede nastopa se še nismo odločili. Na točki, kjer že en mesec nisem resno treniral in tudi po Franciji, kjer sem bolj kot ne životaril, se je težko pretvarjati, da bom na SP konkurenčen in se bom lahko boril za najvišja mesta. Na drugi strani bo Tadej po razočaranju na Touru vse svoje moči usmeril v to, da bo šel v Avstralijo v najboljši formi. Sam pa trenutno ne vem, če sem na pravi poti, da bi sploh nastopil. V trenutnih pogojih nimam tam kaj početi, bolje bi bilo, da sabo vzamejo nekoga, ki lahko pripomore k rezultatu. Moj nastop je tako še v zraku, toda za zdaj pokazatelji niso najboljši

Do kdaj pa boste še upali?

V zelo kratkem času bo jasno.

Foto: Uroš Skaza

Morda lahko vseeno kakšno besedo rečemo o reprezentančnih nastopih. Kako drugače je nastopati na velikih tekmovanjih, če država spada med velesile in ’mora’ imeti nadzor nad dirko? Kako drugače je to v primerjavi s tistimi ekipami, ki resnih možnosti za kolajno nimajo?

Kolesarstvo je neobičajno, kar se tiče prvenstev. Celo sezono namreč nastopaš za komercialno ekipo, ki je mednarodna in ima kolesarje z vseh strani. Za prvenstva in olimpijske igre pa stopiš ven iz tega sistema in zastopaš barve države skupaj z rojaki. Tega nihče ni vajen, saj se zgodi le nekajkrat na leto.

Značilnost Slovencev je, da smo majhen narod, zato se vsi kolesarji med sabo zelo dobro poznamo in smo prijatelji. Na teh tekmovanjih zato stopimo skupaj in dirkamo kot ekipa, medtem ko v nekaterih drugih reprezentancah ni tako. Imajo težave z ekipnim duhom in hitro pride do konflikta interesov. Pri nas se to ne dogaja, mi dirkamo za skupni cilj. Pa čeprav ti na koncu meseca položnice plačuje tvoja ekipa in ne reprezentanca.

V današnjem kolesarstvu odločajo podrobnosti

Omenjali ste zmago na spomeniku v Sanremu. Ob pogledu teh posnetkov gredo številnim še vedno kocine pokonci, ko ste s tehnično ukano – potopno sedežno oporo – premagali konkurenco na spustu s Poggia. Kako z nekaj časovne razdalje gledate na ta dosežek?

Uspel mi je veliki met. Morda ni bil ključen spust, ampak vzpon na Poggio. Moral sem priti med prvo peterico na vrh, kar je bil zame težji del. Noreti na spustih znam še iz otroštva (smeh), medtem ko priti na vrh med najboljšimi na svetu ni tako enostavno, kot se sliši. Imel sem nekaj težav s kolenom, ki sem si ga poškodoval na Strade Bianchi. Zato sem tudi izpustil dirko od Tirenskega do Jadranskega morja.

Moje koleno je zaradi številnih padcev v preteklosti zabrazgotinjeno. Ob rani je nemogoče zašiti kožo, zato traja več časa, da se zaceli. Tudi takrat je bila težava s tem, zato sem ujel zadnje treninge pred startom v Milanu. Da sem prišel tja v približno spodobni kondiciji, morda tudi bolj svež kot tekmeci.

Na spustu sem izkoristil prednost ’domačega terena’, saj živim v Monaku, ki je dobro uro vožnje s kolesom oddaljen od te ceste, zato res poznam vsak meter in luknjo na njej. S tehnično inovacijo sem prestrašil konkurente, saj niso bili prepričani, če je varno, da mi sledijo. Vse se mi je poklopilo in zmagati na spomeniku v kolesarstvu ni tako majhna reč. Kot sem že dejal, je bilo tudi zato lažje sprejeti razočaranje v Franciji.

Foto: Uroš Skaza

Morda še kakšna tehnološka novost v nadaljevanju sezone in prihodnjih letih? Vsaj kakšna ideja v glavi?

Kolesarstvo je v zadnjih letih postala igra iskanja detajlov, ki pripomorejo k hitrejši vožnji. V dobi vsesplošno dostopnih informacij in v času interneta vsaj 90 odstotkov profesionalnih kolesarjev dela na pravi način, vsaj kar se tiče prehrane, treningov in regeneracije. Vse to počnemo po najnovejših smernicah. Zato so detajli tisti, ki naredijo razlike. Znanje vožnje v skupini, znanje varčevanja z močmi med dirkami in podobne lastnosti tako pridejo veliko bolj do izraza. Dirkanje se je spremenilo, odkar se je kolesarstvo moderniziralo. Delamo v skladu s smernicami, ki jih določa športna znanost.

Ta je v zadnjih petih letih močno napredovala. In če vsi delajo res dobro, je nivo najboljših vrhunski in izenačen, razen če pride na sceno nekdo, ki je genetsko bolj nadarjen od ostalih – dober primer je Tadej Pogačar. Vsi ostali pa smo na zelo podobni ravni, zato smo vedno v iskanju nečesa, kar ti bo morda dalo minimalno prednost pred tekmeci.

Zaradi samorefleksije premaguje tudi bolj talentirane

Že v tem odgovoru lahko vidimo, zakaj v karavani veljate za zelo analitičnega športnika. Z rezultatskega vidika vam je odlične izide in talent iz mladih let uspelo ’pretopiti’ v velike uspehe tudi med najboljšimi kolesarji sveta. Morda pozneje kot bi si želeli. Zakaj?

Ko sem prestopil med elito, način treningov, prehrane in počitka še ni bil narejen po smernicah, ki so v zadnjih petih letih povsem spremenila šport. Ko sem prišel med profesionalce, je veljalo, da moraš biti čim lažji in čim več časa preživeti na kolesu, da boš močnejši in hitrejši. A ni tako. Danes znajo strokovnjaki skoraj do grama natančno izračunati, koliko ogljikovih hidratov mora pojesti športnik, da daje telesu energijo za napore.

V preteklosti pa je bilo veliko pozornosti namenjene, kot se je zdaj izkazalo, nepravim stvarem. Sam sem del generacije, ki se nikoli ni srečala z dopingom ali pa načinom dela izpred 15 ali več let. Prišli smo v čist šport s strogim nadzorom, zato so se metode dela spremenile. Včasih so kolesarji dobesedno ’hirali’, danes pa tako ne gre več. Znanost je napredovala, boljši so materiali, podpora športnikom je na vrhunskem nivoju. Zato je za mlade danes bistveno lažje priti med profesionalce in da so takoj uspešni. Pred desetimi leti pa ni bilo tako. Hitro si bil ’pretreniran’, delal si napake pri prehranjevanju, nisi si znal vzeti dovolj časa za počitek …

Foto: Uroš Skaza

Ta vaša analitika vas ves čas žene naprej. Od kje bi rekli, da ste dobili to samorefleksijo, je povezana z družino, otroštvom, morda zgolj karakterna lastnost?

To pa ne vem, od kje pride (smeh). Tak pač sem, to je del moje narave. Verjetno mi tudi to pomaga, da lahko nastopam na vrhunskem nivoju. Verjamem, da je bolje fizično nadarjenih kolesarjev od mene veliko več kot tistih, ki me lahko prehitijo na dirkah. In pri tem mi prav samorefleksija pomaga.

Knjiga ponuja drugačen, njegov pogled na šport

O sebi, svojem otroštvu in preskoku s kmetije na kolo je veliko zapisanega tudi v vaši knjigi Mohopedija, ki ste jo izdali takoj po Dirki po Sloveniji. Lahko za tiste, ki je niso prebrali, na kratko povzamete, o čem govori. O vaši zgodbi, pa vendar na kakšen način?

Moja zgodba je predstavljena skozi moje oči. Zbrane so zgodbe, ki lahko bralca navdihnejo, da tudi sam najde motivacijo za trdo delo, predanost in zaupanje v svoje sanje. Vključena je tudi kakšna anekdota iz dirk, predvsem pa gre za sproščeno branje, ki daje drugačen vpogled na kolesarstvo in dirkanje, kot si ga ustvariš, če kolesarjenje spremljaš zgolj po televiziji.

Katero poglavje je najzanimivejše?

Ne vem (smeh). Nimam preferenc, ampak vesel sem, da je knjiga lepo zaključena celota. So pa zgodbe do danes, upam, da se bo tudi v prihodnosti dalo kaj napisati.

Saj ravno to, kako da ste se knjigo o svojem življenju, tudi kolesarskem, odločili izdati še pred zaključkom kariere?

K temu me je nagovoril avtor Uroš Buh. V založbi so si zamislili, da bi knjigo izdali že zdaj, ko je kolesarstvo pri nas zelo priljubljeno. Želeli so si takšne knjige, saj nekateri radi berejo, tako kot jaz. Ocenili so, da bi lahko razveselila marsikaterega bralca, zato smo se odločili za ta korak.

Lahko pa torej pričakujemo nadaljevanje, ko bo čas za to?

Močno upam, da ja (smeh).

Foto: Uroš Skaza

Vrednote iz otroštva so ostale

Rezultatsko gledano v vaši karieri ne manjka uspehov. Svetovni prvak med mladinci, mlajšimi člani. Etapne zmage na vseh tritedenskih dirkah, spomenik Milano-Sanremo, dvakrat državni prvak … Kateri je najslajši?

Največji uspeh, na katerega sem tudi najbolj ponosen, je zmaga na dirki Milano-Sanremo. To ni bil plod zgolj mojega trdega dela, temveč celotne ekipe. Prvi, ki je verjel v uspeh potopnega sedeža, je bil Filip Tišma, glavni mehanik našega moštva. Bil je prepričan, da lahko s tem naredim tisto majhno razliko, ki jo bom potem obdržal do cilja. Že od leta 2018 sem bil zelo blizu stopničk in zmagi v Sanremu, zato je bila zmaga tam najbolj znotraj mojega dometa med vsemi spomeniki.

Kot otrok in mladinec sem bil eden najboljših, če ne najboljši, v svoji generaciji. Med profesionalci sem malce težje prišel do izraza, a v zadnjih letih sem nanizal veliko lepih rezultatov. Nisem pa prišel od nikoder, ves čas sem bil med zmagovalci in nadarjenimi. Pa čeprav nisem bil nikoli najbolj talentiran, bil pa sem zagotovo najbolj marljiv. Zdi se mi, da sem bil ves čas bolj vztrajen in predan kot kakšen od mojih vrstnikov. Nikoli nisem odnehal, po vsaki poškodbi sem se trmasto hitro vrnil. Upam, da v prihodnosti dosežem še kakšno veliko zmago.

Omenjate svoje vrline, vrednote … To so verjetno lastnosti, ki jih dobi fant, ki prihaja s kmetije?

Zna biti (smeh). Zagotovo mi to ni škodovalo. Že od malih nog sem se naučil, kaj pomeni biti za nekaj odgovoren. Živali moraš dati vsak dan hrano, tudi če se ti kakšen dan ne ljubi in bi raje ostal v postelji. Zagotovo to daje neke vrednote, ki potem ostanejo s tabo celo življenje.

Rekli ste, da si v prihodnosti želite še kakšne velike zmage. Kam ciljate? Nekoč ste dejali, da je mavrična majica med člani vrhunec.

Ja, če bi enkrat na svetovnem prvenstvu uspel zmagati še med elitno kategorijo, bi izpolnil sanje. Tega sem sposoben in se nadejam, da mi enkrat v prihodnosti tudi uspe.

Mavrično majico ima iz konkurence mladincev in do 23 let, želi si jo še med člani. Fotografija je iz SP 2013 v Italiji. Foto: Guliverimge

Veseli ga, da je drugo mesto na Touru poraz

Te dni je v teku zadnja tritedenska dirka v sezoni, španska Vuelta. Na njej se po padcu na Touru vrača Primož Roglič. Pogačar je bil drugi na Touru, v Španiji ga ni. Poznate svoje rojake, koliko spremljate njihove nastope?

Vsi smo med seboj prijatelji in veselim se vsakega uspeha Tadeja, Primoža ali kogarkoli drugega. Trenutno navijam za Primoža, upam, da bo čim bolje nastopal na Dirki po Španiji.

Kaj pa z vidika pogodb. Bahrain Victorious zapušča Domen Novak, ki se seli k Pogačarju. Veliko se govori, da bo Rogliču prihodnje leto pomagal Jan Tratnik. Ne boste pa osamljeni v svojem moštvu, junija se mu je pridružil obetavni Matevž Govekar. Koliko spremljate te selitve in kako gledate v prihodnost – pogodba z Bahrainom se vam izteče po prihodnji sezoni?

Tukaj se počutim kot doma in od leta 2018, ko sem se pridružil moštvu, smo skupaj zrasli. Postavili smo trdne temelje dobrega dela. Imamo vrhunsko podporno ekipo in strokovni štab, ki skrbi za vsak detajl, kar nam pomaga, da smo še boljši na dirkah. Vzdušje je super, v zadnjih dveh letih dosegamo tudi zelo dobre rezultate. Za njimi je veliko dela in garanja. Imamo vrhunski material in opremljevalce, kar je zelo pomembno, saj je težko biti konkurenčen z manj konkurenčno opremo. Upam, da tudi v prihodnosti ostanem pri Bahrain Victorious.

Foto: Uroš Skaza

Slovenska javnost šele z največjimi kolesarski uspehi v zadnjih letih spoznava, kako močno kolesarsko zaledje imamo pri nas. Kje vidite razloge, da je prišlo do tega preboja, ko se borite za zmage? S tem pa so postali zahtevni tudi navijači, ko drugo mesto na Touru ni več dovolj.

Primož in Tadej nizata res vrhunske uspehe, tudi sam sem dosegel nekaj odmevnih zmag. Jasno je, da se navijači navadijo in razvadijo. To je pričakovano, zdi se mi celo fino. Drugo mesto Pogačarja na Dirki po Franciji ima verjetno nekaj grenkega priokusa, saj menim, da bi z bolj zadržanim in drugačnim načinom dirkanja mogoče uspel celo zmagati, saj je bil v veliko zaključkih boljši od Jonasa Vingegaarda.

A s tem se je naučil, da tudi on ni vsemogočen in da mora paziti na vsak svoj korak. To ga bo izučilo in ga v prihodnosti naredilo še boljšega kolesarja. Primož pa je tako ali tako eden najbolj trmoglavih in vztrajnih posameznikov, kar jih jaz poznam. Verjamem, da še ni rekel zadnje, in se bo kljub novemu padcu in razočaranju v Franciji vrnil na vrh. Že zdaj v Španiji. Vesel sem, da smo razvadili slovenske navijače in da je drugo mesto pravzaprav poraz.

Na spustu nimata ’šans’

Težko oziroma nemogoče se je izogniti pogovoru o Rogliču in Pogačarju. S svojimi rezultati bi bili vi še pred leti slovenska kolesarska zvezda številka 1, zdaj ste malce v njuni senci. Kako je v takšnem položaju, bi si želeli več pozornosti?

Nisem preveč lačen pozornosti, zato mi njuna senca zelo ustreza. Na to se niti ne oziram preveč, peljem svojo pot naprej. Poskušam delati tisto, kar osrečuje mene in ljudi okoli mene. Hkrati pa sledim svojim vrednotam. Sem povsem miren in iskreno vesel za vsak uspeh Tadeja in Primoža. Ustreza mi, da sta onadva v soju žarometov.

Foto: Guliverimage

Na žalost je slovenska javnost glede njiju malce razdeljena na dva pola. Kako vi gledate na njuno rivalstvo, ki na dirkah morda ni takšno, kot se zdi od zunaj?

Zdi se mi, da je to naravni razplet dogodkov iz preteklosti. Rivalstvo ni tako ostro, kot deluje. Deli predvsem navijače, a se mi zdi, da se v zadnjem času umirja. Da vsi navijajo za Slovence, ne za Primoža in proti Tadeju ali obratno. A tudi zato je šport pester in zanimiv za spremljanje.

V čem pa ste boljši od obeh, poleg spusta?

(premislek) Mogoče sem hitrejši, čeprav je Tadej na Dirki po Sloveniji pokazal, da je lahko v zaključku tudi hitrejši. Težko ju je premagati. Če bi šli na gorsko kolo ali pa tudi na cestnem, pa v spuščanju nimata možnosti (smeh).

Želi se ustaliti in s kolesarstvom pomagati družbi

Morda za konec še nekaj bolj osebnostnih lastnosti Mateja Mohoriča. Lani ste ustanovili MM fundacijo, darovali ste sprintarice kolesarskemu klubu v Kranju, donirali za nakup defibrilatorja v Podblici, darovali prilagojena kolesa otrokom s celebralno paralizo … Od kje čutite to moralno dolžnost, da vračate skupnosti, iz katere prihajate?

Zdi se mi, da je to prav. Da lahko skupaj z bližnjimi normalno živim, trdo delam. Tisto, kar pa ob tem ostane, pa je prav, da vrnem v skupnost. Da tisti, ki nimajo takšne sreče ali pa se niso rodili s takšnim srcem ali pljuči, lahko postanejo profesionalni kolesarji. Da dobijo tisto, kar potrebujejo.

Prek fundacije vlagam v kolesarstvo za otroke in mladino, ne samo za tekmovanja in naslednje Primože, Mateje in Tadeje. Ampak tudi v kolesarjenje kot v obliko rekreacije in zdravega načina življenja. To je odličen način za skrb za zdravje in kvalitetno preživljanje prostega časa. V tem se vidim tudi po koncu športne kariere – da bi skušal izboljšati kvaliteto življenja posameznikov in družbe skozi kolesarski okvir.

Torej vas v vlogo športnega direktorja ali vodje kolesarskega moštva po koncu kariere ne vleče?

Zarečenega kruha se največ poje in nikoli ne reci nikoli. Ampak tista stvar, ki mi daje največ teže na ramena v mojem poklicu, so potovanja. In to da večino časa preživim zdoma in po svetu. Moje življenje je praktično v kovčku in po končani športni poti se ne vidim več, da bi 200 ali 220 dni na leto potoval in spal v hotelih.

Omenjali ste, da veliko časa preživite v Monaku. Kako se fant iz preprostega vaškega okolja na Gorenjskem znajde v prestižu in luksuzu ob Azurni obali?

Zdaj že zelo domače, saj sem tam že sedem let. Vseeno se je vedno lepo vrniti nazaj v Slovenijo in v domače kraje. Monako je moj prvi ali drugi dom, kakor se vzame.

Kaj pa na začetku, ko ste se preselili v kneževino?

Takrat pa ni bilo tako domače (smeh). Bilo je smešno. Bil sem star okoli 20 let, bila je zanimiva in zabavna izkušnja. Nisem se ravno prilegal v tisto okolje. A sčasoma sem si tam ustvaril življenje, spoznal prijatelje …

V takšnih pogovorih z novinarji se pogosto dogaja, da se vprašanja ponavljajo. Bi radi javnosti sporočili kaj, česar do zdaj niste?

Mislim, da sem se tudi zaradi tega odločil napisati knjigo, da enkrat za spremembo s svoje strani predstavim svojo zgodbo. Svetujem tistim, ki bi me želeli pobližje spoznati, da si preberejo Mohopedijo. Drugače pa sem zelo odprt tip človeka, tako da če me kje vidite, me pocukajte za rokav in bom z veseljem odgovoril, če vas kaj zanima.

Komentari

Vaš komentar