Kolumna o NK Olimpija in o tem, zakaj bi se lahko ljubljanska nogometna zgodba o uspehu kmalu obrnila v drugo smer. Rezultatsko je delo zdajšnjega vodstva v Stožicah videti brezhibno, a se v ozadju dogaja marsikaj, kar navijačem, sploh glede na transparentnost ljudi v vrhu kluba in na izkušnje iz preteklosti, ne more vlivati zaupanja. Prej nasprotno.

Olimpija je hit začetka prvenstvene sezone 2022/23 in podira rekorde. Šest tekem, šest zmag, deset doseženih zadetkov in nobenega prejetega. Da je ljubljanska nogometna pravljica še lepša, na severovzhodu države Maribor preživlja eno največjih rezultatskih kriz v zgodovini kluba. Večni tekmec po šestih prvenstvenih tekmah zaostaja že za 14 točk.

Olimpijino zgodbo olepšuje tudi podoba očitno dobro selekcionirane ekipe, ki ne ponuja samo najbolj kolektivnega moštva v Sloveniji v praksi, ampak marsikaj tudi v teoriji. Srčne nogometaše, s katerimi se poistovetijo navijači (Timi Max Elšnik, Mustafa Nukić …), mlade Slovence, ki predstavljajo velik prodajni potencial (Svit Sešlar, Marcel Ratnik …), in tudi zelo kakovostne tujce (Mario Kvesić, Agustin Doffo …).

Toda za brezhibno karoserijo sijajnega ferrarija, o katerem že od prihoda v Ljubljano govori trener Albert Riera – seveda, tudi on je zadetek v polno –, se še vedno skriva zelo skrivnosten in vprašljiv motor. Zanj skrbijo predsednik Adam Delius, podpredsednik Christian Dollinger in direktor Igor Barišić. O težavah, ki se dogajajo za platnicami lepe Olimpijine zgodbe, se ob sijajnem rezultatskem nizu članske ekipe govori bolj malo, toda to ne pomeni, da ne obstajajo. Nasprotno. Naštejmo jih samo nekaj, ki bodejo v oči.

Dolgovi se kopičijo. Najbolj na račun obveznosti do nekdanjih trenerjev. Savo Milošević je pravico že našel na Fifi. Prej ali slej bo moral dobiti več kot pol milijona evrov. Dino Skender se pravda za četrt milijona. Okrog 200 tisoč evrov, ki so jih dolžni njemu in njegovim pomočnikom, pričakuje tudi Robert Prosinečki. Olimpija je dolžna še nekaterim drugim nekdanjim članom strokovnega štaba in številnim manjšim dobaviteljem. Za milijon, ki naj bi mu ga dolgovali, se bo z zdajšnjim vodstvom na sodišču pravdal tudi prejšnji predsednik Milan Mandarić.

Sodelovanje z zunanjo agencijo za komuniciranje v športu je sicer precej izboljšalo komuniciranje z javnostjo, blamaž z začetka sezone ni več, izpraznjene pisarne se počasi polnijo, toda vprašanje je, kako dolgo bo trajalo. Denarja kljub manjšanju proračuna namreč kmalu ne bo dovolj. Dobrega pol milijona evrov, ki ga je pomagal napraskati ljubljanski župan Zoran Janković (malo za tem pa je prvo profesionalno pogodbo v Olimpiji dočakal njegov vnuk), morda zadostuje za zasilno poplačilo igralcev članske ekipe, toda zelo kmalu bodo na vrsto prišle številne druge finančne obveznosti iz preteklosti in sedanjosti. Scenarij je lahko tudi najbolj črn. Izguba tekmovalne licence in pozneje najverjetneje poguba.

Tudi med igralskim kadrom in vodstvom kluba ustrezne simbioze ni. Za štirimi stenami se dogaja marsikaj. Matevž Vidovšek, eden od glavnih obrazov zdajšnje Olimpije, se je na udaru znašel prejšnji teden, ker je javno pohvalil člane nekdanjega strokovnega štaba in dodal, da je z njimi še vedno v stikih. Barišić, glavni operativec kluba, je nepremagljivemu vratarju ob tem zagrozil, da bo, če se bo kaj takega ponovilo, “podobno hitro, kot je v ekipo prišel, iz nje tudi odletel”. Naključje je hotelo, da je mladi vratar, ki je čez noč postal ljubljenec navijačev, iz ekipe že po naslednji tekmi res odšel. Ne zaradi kazni, pač pa zaradi poškodbe.

Olimpija je pred nadaljevanjem prvenstva kar naenkrat ostala zgolj pri dveh neizkušenih vratarjih, ki še čakata na prvoligaški debi, Denisu Pintolu, ki bo najverjetneje dočakal priložnost, in 17-letnem Žanu Mauriciu. V teoriji je sicer na voljo tudi nekdanji kapetan Nejc Vidmar, ki ima z Olimpijo še enoletno pogodbo, toda v praksi svojega ljubljenca ljubljanski navijači v zelenem dresu ne bodo več videli. Z zdajšnjim vodstvom je namreč sprt, potem ko mu pred časom, podobno kot njegovemu soigralcu Maticu Finku, niso pustili trenirati z ekipo in so se ga želeli na silo znebiti. Mobing je v Olimpiji v zadnjem letu stalnica.

Ukrepov so bili deležni tudi člani navijaške skupine Green Dragons. Po novem na severno tribuno ne smejo več prinašati transparentov z žaljivkami na račun zdajšnjega vodstva. To lahko razumemo. Navijači na preostalih delih tribun? Jih ni. Vsega 1.500 gledalcev v mestu s 300 tisoč prebivalci za klub z bogato tradicijo, ob odlični igri in fantastičnih rezultatih, je – če si to nekateri priznajo ali ne – pač sramota. Zdajšnja uprava še zdaleč ni edini krivec za njo.

Stanje je slabo tudi v nogometni šoli, ki so jo iz takšnih ali drugačnih razlogov zapustili številni trenerji. Še huje je, da so iz Stožic odšli tudi veliki talenti. Miha Kompan Breznik, čigar odhod v Muro je dvignil veliko prahu, je le najbolj odmeven od njih. Olimpija je v vseh selekcijah izgubila še mnoge druge mlade nogometaše, ki še čakajo na preboj na člansko raven.

Olimpija je trenutno navzven res videti kot ferrari, a glede na vse, kar se okoli nje dogaja in glede na transparentnost zdajšnjega vodstva, očitno z zelo vprašljivim motorjem. Zdi se, da le čakamo, kdaj bo odpovedal. Presenečeni ob tem zagotovo ne boste mogli biti. V Olimpiji je že več kot 20 let zelo podobno.