Majhen korak za nogometaše, velik za Slovenijo

Kolumna 29. Mar 202312:00 > 12:04 2 komentarja
Slovenija
FOTO: Aleš Fevžer.

Pogled na začetek kvalifikacij za evropsko nogometno prvenstvo 2024, ki se je za Slovenijo izšel sanjsko. Kaj sta nam marčevski tekmi povedali o reprezentanci Matjaža Keka?

Slovenija je neporažena že osem tekem. Nanizala je štiri zmage in prvič v zgodovini, šele v 14. poskusu, v kvalifikacije za velika tekmovanja začela z dvema zmagama. Zdi se, da s(m)o se vsi tisti, ki s(m)o bili prepričani, da je bil čas za selektorsko menjavo – ta je bila dejansko blizu -, motili.

Matjaž Kek je v zadnjih desetih mesecih krivuljo rezultatov obrnil navzgor, na tej poti, na kateri ni manjkalo tudi dobrih reprezentanc, postavil nekaj mejnikov in spet daje vtis, da ima čisto vse pod kontrolo. Poteza, s katero je na tekmi proti San Marinu ob menjavi avtoritativno na klop posedel nezadovoljnega Benjamina Verbiča, nekaterim pove malo, marsikomu pa precej več.

Da je ekipa bolj kakovostna, kot so kazali rezultati, trobimo že nekaj časa. Po novem pa je, zdi se, tudi zgrajena. Naštejmo le nekaj njenih stebrov. O Janu Oblaku ne bomo izgubljali besed. Mogoče le to, da iz akcije v akcijo deluje vse bolj kapetansko. Jaka Bijol, slovenski Franz Beckenbauer, je postal vodja obrambe. Petar Stojanović, kot nekoč Džoni Novak, s preigravanji in asistencami kraljuje ob črti, ki označuje konec igrišča.

Ko smo že pri glavnih akterjih največjih slovenskih nogometnih uspehov, omenimo še Roberta Korena 2.0. Adama Gnezdo Čerina, ki je postal motor slovenske igre na sredini igrišča. Benjamin Šeško ima komaj 19 let, njegova statistika v slovenskem dresu pa v zadnjem času spominja na Zlatka Zahovića iz najboljših časov.

Potem pa je tu še kup drugih nogometašev z bogatimi izkušnjami iz reprezentančnega in klubskega nogometa, ki igrajo v zelo dobrih klubih. Miha Zajc, Sandi Lovrić, Jasmin Kurtić, Miha Blažič, Andraž Šporar, Benjamin Verbič … Je treba naštevati naprej?

Z vrnitvijo po junijskem polomu v Beogradu, preobratom v Kazahstanu in mirnim zaključkom tekme proti San Marinu, na kateri je pol ure pred koncem pretila svetovna senzacija, so fantje pokazali tudi v nogometu tako opevani značaj.

Vse je videti lepo in prav. “Se vidimo v Nemčiji!” si že govorijo nekateri. Super, evforija je v nogometu še kako dobrodošla. Toda le med navijači. Za nogometaše, dokler na brniškem letališču iz žepov ne bodo vlekli letalskih vozovnic za polet v Nemčijo, nikakor ne.

Na tekmah proti Kazahstanu in San Marinu Slovenija ni blestela, je pa, treba je priznati, zasluženo osvojila vseh šest točk. Ampak dodajmo tudi to, da bi bilo karkoli kot poln izkupiček s tekem proti 115. oziroma 211. reprezentanci na svetu razočaranje.

Narejen je bil le majhen prvi korak v pravo smer. Pot do Berlina, Münchna, Dortmunda in preostalih mest, ki bodo čez 14 mesecev središče nogometnega sveta, je še zelo, zelo dolga.

Kaj sta nam torej uvodni tekmi letošnjega leta povedali o prihodnosti slovenske reprezentance? Razen tega, da je selektor z Žanom Vipotnikom in še nekaterimi igralci dobil nove možnosti, skorajda nič.

Prave resnejše odgovore bomo dobili šele junija. Po tekmah proti Finski v Helsinkih in Danski v Stožicah. Če bodo slovenski nogometaši uspešni tudi na teh, njihov selektor ne bo le postavil nekaj novih mejnikov, ampak se bo lahko jasno in glasno skupaj z navijači zadrl: “Nemčija, prihajamo!”

Ob skromni konkurenci in dejstvu, da na evropsko prvenstvo potujeta prvouvrščeni v skupini petih reprezentanc (San Marina, za katerega bi bila že ena točka čudež, ne bomo upoštevali), pa mora biti uvrstitev na prvo veliko tekmovanje po dolgih 14 letih čakanja tako ali tako edini cilj …

Po uvodu kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2024:

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje

Pošlji komentar Preberi komentarje (2)