Saša Dončić na pragu abrahama, s katerim se bo srečal čez dva meseca, v intervjuju za Sportklub o novih vlogah v zasebnem in poklicnem življenju ter o tem, kako je meteorski košarkarski vzpon, pod katerega se je podpisal njegov sin Luka Dončić, vplival nanj.
Na vroč poletni dan je Saša Dončić na vrtu gostinskega lokala v Tivoliju ekspresno popil kavo, vstal in sina Luko, ki je medtem izstopil iz svojega športnega avtomobila, pospremil v dvorano. Deset mesecev pozneje se zgolj nasmehne ob omembi prvega strelca severnoameriške poklicne lige NBA, nad katero se prav danes spušča zastor rednega dela. Luka Dončić. ”Ne vem, ali se ljudje zavedajo, kaj pomeni postati prvi strelec lige. Jaz se tega nedvomno dobro zavedam. To je veliko priznanje, ki je tudi za Slovenijo zelo velika stvar,” ponosno poudari oče prvega zvezdnika slovenske košarke.
Prepričan je tudi, da Dallasova zgodba še zdaleč ni končana. Moštvo LA Clippers, s katerim se bodo Luka in soigralci udarili v prvem delu končnice, je premagljivo, meni Saša. Po vsej verjetnosti si bo kakšno tekmo v ZDA ogledal tudi v živo in ob tem priložnost izkoristil za novo druženje s štirimesečno vnukinjo. ”Ne vem pa, v kolikšni meri bo pot v Teksas izvedljiva, saj sem se resno lotil tudi vloge športnega direktorja Košarkarske zveze Slovenije,” pravi nekdanji košarkar in trener.
Sportklubov intervju: Saša Dončić
Sediva pred dvorano Tivoli, v kateri se je dogajalo marsikaj. Od vaših prvih evroligaških točk do lanskega poletja, ko se je po hitrem zaključku sezone Luka Dončić lotil dela. Ste takrat čutili, da, daleč stran od medijskih oči, kuje železo za sezono, v kateri se je nato zavihtel na prvo mesto liste strelcev lige NBA, ekipo Dallasa pa po letu premora elegantno popeljal v končnico?
Morda se boste spomnili, da sem pred slabim letom, resda mimogrede, razmišljal o tem, kako je lahko za Luko veliko razočaranje ob spodletelem poskusu preboja v končnico nekaj pozitivnega. To je bil morda prelomni trenutek. Bil je jezen, razočaran, užaljen. A že drugi dan po prihodu v Ljubljano se je lotil dela. Organiziral si je dopoldansko vadbo v fitnesu, popoldneve je preživljal pod koši. Tudi ko si je privoščil obmorski oddih, se ni prepustil lenarjenju. Vsak dan je treniral. Od aprila naprej. To se je nekako moralo poznati. Sezona, o kateri govorite, je odsev tega. Mentalni trenutek je bil torej pravi. Ko gledam njegovo košarko, vidim, da sledi cilju, ki si ga je zadal. In vem, da ga bo izpolnil. Postal bo prvak v ligi NBA. Morda letos, morda prihodnje leto. Zame je veliko bolj kot letnica, ki bo zapisana ob lovoriki, pomembna vztrajnost. Kaže se v garanju, odrekanju in odločnosti.
Če se postavite v vlogo gledalca Dallasove tekme. Luka Dončić prenaša žogo v napadalno polovico, soigralci zavzemajo svoje položaje. Znate oceniti, kam bo letela žoga? Ali pa tudi vas prevzame navdušenje nad to neverjetno nepredvidljivostjo, ki izhaja iz edinstvenega občutka, napadalne drznosti in izjemnega pregleda?
To je poezija. Košarkarska romantika. Da, navdušuje tudi mene. In me preseneča. Če bi se izrazil v odstotkih, bi dejal, da v manj kot 30 % akcij vem, kaj bo storil. Vsi pogledamo v levo smer, od poda na desno stran. Ko ob prodoru vsi čakamo zaključek, on žogo poda na zunanji položaj. V tem pogledu sem res le običajen gledalec, ki se nikakor ne more načuditi pregledu in idejam. In prav zaradi tega je kot košarkar tako zelo unikaten. Briljanten. In nepredvidljiv. Ne le zame, za vse. Če bi se dalo predvidevati njegove poteze, bi ga tudi v ligi NBA lažje zaustavljali. Vedeti namreč morate, da so Američani izjemni analitiki. Vsakega košarkarja proučujejo do zadnje podrobnosti. Luka je del lige NBA že šest let, pa ga še niso proučili.
Kako globoka je njegova obsedenost s košarko? Ga v pogovoru zlahka popeljete v drugačne vode?
Zavestno se trudim, da bi se v pogovoru izogibala košarkarskim temam. Včasih je to težko. Luka živi s košarko. Vanjo je zaljubljen. To zanj ni le poklic, v katerem je dober, temveč življenje. A pri vsakem košarkarju pridejo trenutki, ko ima košarke dovolj. Verjetno je tako tudi z drugimi športniki, umetniki in delavci na različnih področjih. Tukaj vidim svojo vlogo. Sem njegov pobeg pred košarko. Njegov izhod. Kotiček za počitek.
Dogodek, ki košarkarju sporoči, da košarka ni vse, je tudi rojstvo otroka. V njegovem primeru se je igralska krivulja po rojstvu hčerke še strmeje dvignila.
Ko postaneš oče, začutiš moč. Misliš, da gre za nadnaravno moč. Jaz sem oče, vi prav tako. Poznava te občutke. Zato so njegove predstave po tistem veselem dogodku razložljive. Tudi sam vidim, da je še bolj motiviran, zagnan …
Luka oče, Saša dedek.
Star sem 49 let, pa sem dedek. Realno si lahko obetam, da bom nekoč tudi pradedek, morda celo prapradedek. Ha, ha … Biti dedek je privilegij, pa čeprav nas med sezono loči velika oddaljenost. Morda zdaj še raje potujem v ZDA. Sicer pa … Gabriela je še dojenček. Saj veste, doji se, lula, kaka. Lepo se razvija. Predvsem pa vidim, da osrečuje vse okoli sebe.
Reprezentančno poletje zaradi tega ni ogroženo?
Znano je, kaj mu pomeni Slovenija in koliko je pripravljen storiti za državno reprezentanco. Poleg tega je tekmovalec, ki želi vedno stati na zmagoviti strani. Včasih se tudi težko sprijazni s kakšnimi objektivnimi okoliščinami ali preprekami do želenega cilja. Lep primer je zadnje svetovno prvenstvo. Menim, da je za Slovenijo brez Eda Murića, Vlatka Čančarja in nato tudi Jake Blažiča sedmo mesto na svetovnem prvenstvu uspeh. Luka pa si je tisti poraz proti Kanadi še dolgo gnal k srcu.
Sedmemu mestu na SP nismo gledali v zobe. Ko pa je bila Slovenija v močnejši zasedbi sedma na EuroBasketu 2022, smo to označili za veliko zapravljeno priložnost.
Tisto je bil šok. Slovenija je premagala Francijo, Litvo in Nemčijo, nato pa klonila proti Poljski. Zapravljena priložnost? V prvi vrsti draga šola. Če bo Slovenija, tudi zaradi te šole, letos osvojila olimpijsko kolajno, bomo na vse skupaj gledali drugače. Ne bi pa rad prehiteval dogodkov. Počasi, najprej je treba zaključiti s klubskimi sezonami, se lotili priprav in si prek kvalifikacij zagotoviti Pariz.
To je lepo izhodišče za pogovor o vaši novi vlogi. S kakšnimi potezami boste poskušali ovreči namige, da je položaj športnega direktorja Košarkarske zveze Slovenije le mrtva črka na papirju?
Nisem tujec v sistemu. Košarkarje in trenerje poznam. Z nekaterimi sem celo igral. Z vsemi sem bil v stiku. Zdaj je slika malce drugačna, saj imam uraden položaj. In tudi ideje. Izziva sem se lotil zelo zavzeto. Konkretno, obiskujem slovenske košarkarje, se z njimi pogovarjam, sodelujem s štabom in v prvi vrsti delam vse, kar je v moji moči, da bi do poletja ustvarili dobro košarkarsko vzdušje. Gradimo zgodbo okrog slovenske reprezentance v olimpijskih kvalifikacijah. Prvi kazalci so dobri. Pri tem mislim predvsem na odnos vseh do reprezentance.
Je v novi vlogi priponka ”očeta Luke Dončića” obenem blagoslov in ovira?
Ovira? Nikakor. Tudi o kakšni prednosti ne bi govoril. Najin družinski odnos je povsem neodvisen od moje vloge pri KZS. Sem pa razmišljal o teh pomislekih. Zato sem se o tem vprašanju odkrito pogovoril z vsemi deležniki. Jasno, vprašal sem tudi sina.
Ustvarja se vtis, da reprezentanca in deloma velike del KZS krepi položaj okrog Luke Dončića. Obstaja strah, da bi pretirano ugajanje prvemu zvezdniku lahko privedlo do kakšnih slabih odločitev? Bi jih znali preprečiti?
Ne maram teorij, po katerih lahko ena oseba z velikim vplivom vleče ključne poteze in določa o vsem. Vem, krožijo govorice o ugajanju Luki. A dejstvo je, da pri Košarkarski zvezi Slovenije odločitve sprejemajo kolektivno. Razum ima prednost. Košarka je kolektivna športna panoga. Tako je na parketu, tako mora biti tudi v organizaciji. Da pa bodo krožile teorije zarote, je, žal, pričakovano.
Vseeno pa ste verjetno človek, ki lahko Luki konkretno kritiko predoči na najbolj neposreden način, brez zavijanja v celofan. Vam na misel pride kakšno področje? Morda njegov slog komunikacije s sodniki?
Morda je moja šibka točka prav neposrednost. Ne le do Luke. Marsikomu sem pripravljen v obraz povedati vse. Po drugi strani pa skušam vselej razumeti vse plati zgodbe. Sodniki? Poglejte, gledalec košarkarske tekme seveda vidi njegov odziv. Ta je resda pogosto zelo buren. A trdim, da je v veliki večini primerov tudi upravičen. Celotno življenje delujem v košarki, zato lahko rečem, da je osebna napaka pač osebna napaka. Ker pa je na Luki storjeno tolikšno število prekrškov, imam občutek, da se piščalka oglasi v vsakem drugem ali tretjem primeru. Posledično lahko zaključim, da je Luka kaznovan za to svojo dominantnost. Naj zdaj Luka zaradi tega spremeni svoj značaj? Nikakor! Luka je, kakršen pač je. Če ne bi bil takšen, danes ne bi govorili o košarkarskem virtuozu. Vem pa, da Luko nepravičen kriterij hitro prizadene. Boli ga. Predvsem na velikih tekmovanjih. In kaj je človek brez čustev? Mrtvec.
V čem je lahko slovenska reprezentanca drugačna od predhodnih akcij?
Verjetno vam je znano, da bo strokovni štab okrepil Sean Sweeney, ki deluje tudi v Dallasu. Gre za izkušenega strokovnjaka, ki lahko koristi tako košarkarjem kot drugim trenerjem. Njegov prihod bo torej dober za vse. Ko pa me sprašujete o drugačnosti, ne morem mimo spomina na leto 2017. Takrat je imela Slovenija izjemnega Gorana Dragića, nato Anthonyja Randolpha, ki je imel vidno vlogo v Realu, Luka je bil kot novinec star vsega 18 let, preostali so se še uveljavljali in so do prave vrednosti prišli šele na EuroBasketu. Želim poudariti, da v izhodišču ali vsaj na papirju to ni bila reprezentanca, od katere bi pričakovali tako blestečo košarko. A že na tisti prvi tekmi v Rogaški Slatini smo videli, da prav vsak posameznik ve, kakšna je njegova naloga. Vsi so se zavedali lastnih prednosti, pa tudi slabosti in predvsem odgovornosti. Strokovni štab je torej do zadnje podrobnosti razdelal naloge. To je recept. In seveda potrebujemo kemijo.
Se strinjate, da živimo v obdobju velikega košarkarskega protislovja? Luka Dončić je najbolj dominanten in mednarodno uveljavljen košarkar v zgodovini Slovenije, bazen mladih igralcev pa je vse šibkejši?
To je dejstvo. Toda ni se zmanjšal le bazen košarkarjev, temveč tudi nabor kakovostnih trenerjev, ki so pripravljeni delati z mladimi. To je povezano tudi z denarnimi okviri. Finančna kondicija slovenske košarke je slaba. Gre za širšo težavo, ki terja razpravo in ukrepanje. O tem veliko razmišljam. Imam tudi nekaj idej, kako se lotiti te težave. Morda bi na ta način preprečili beg mladih košarkarjev. Ko se namreč pojavi izstopajoč posameznik, se namreč hitro znajde pod vplivom menedžerjev. Tudi mnogi starši spodbujajo selitve v tujino.
Morda mnogi razmišljajo o novem Dončiću …
Luka je dokaz, da je mogoče uspeti na ta način. Ni pa tako preprosto zapustiti domovine. Poleg tega otrok in starši nimajo nobenih zagotovil, da bo zgodba uspešna. Da, poznamo eno uspešno zgodbo, mnogih propadlih, žal, ne. Včasih je treba biti tudi potrpežljiv in ne skočiti na prvi vlak.
Morda je to pravi trenutek, da se dotaknemo selitve Luke Dončića v Real. V preteklosti se je pojavilo več različic. Je zgodba, ki jo je nazadnje z javnostjo delil zastopnik Mirko Miličević in po kateri vas je pot najprej vodila v Turčijo, verodostojna?
Naloga agenta je, da košarkarju poišče najboljše možno okolje. Je pa res, da je položaj okrog tega v košarki precej slabše urejen kot v svetu nogometa. Tudi klubi nimajo kaj prida od vzgoje mladega košarkarja. Ko govoriva o Luki, je res, da je Mirko Miličević sprva zagotovil preizkus pri Galatasarayu. Ko sva si ogledala trening, na katerem se je preizkusil Luka, sva hitro spoznala, da to ni pravo okolje zanj. Mirko je nato uredil še preizkus pri Realu. Tam je bila slika povsem drugačna. Naleteli smo na prave ljudi na pravem mestu.
V središču pozornosti pa ste se znašli tudi leta 2018, takrat so vas mediji povezovali tudi z afero o ponarejenih podpisih, zahtevah za zamenjavo košarkarskega zastopnika … Je ta zgodbo končana?
Ne vem, kdo je v medije lansiral tisto zgodbo. Me pa moti, da je bila zgodba sprva bombastična, prvega epiloga pa ni bilo. Zato tudi nisem pravi naslov za odgovore o tem. Ljudje, ki so govorice spravili v medije, vedo o tem več kot jaz. Na ta epilog čakam že šest let. Nisem ga dočakal. Lahko pa vam povem, da spim zelo mirno.
Vaše življenje je po sinovem meteorskem vzponu in predvsem po tem, ko ste ga začeli redno obiskovati v ZDA, vendarle drugačno. Vas kaj izrazito moti?
Kdor želi moteče elemente, jih bo imel. Kdor jih ne želi, bo živel brez njih. Da, življenje je drugačno. Predvsem zanj. To je cena uspeha. V to kategorijo spada tudi prepoznavnost in želje za skupno fotografijo ali podpis. Mar ni to privilegij? Spominjam se, ko me je pokojni oče vodil na tekme. Hrepenel sem po tem, da bi svoje idole videl v živo. Takrat seveda ni bilo mobilnih telefonov s fotoaparati. Zato sem vesel, ko danes vidim, da Luka, kolikor je to le mogoče in obvladljivo, rad ugodi prošnjam za fotografijo. S tem posamezniku polepša dan, morda teden ali več.
Bolj neposredno, kaj pa mnogi posamezniki, ki se tudi na vas obračajo s poslovnimi idejami ali različnimi prošnjami, povezanimi s sinovim poklicem?
Najdejo se takšni, ki me prosijo, naj pokličem Marka Cubana. Pa takšni, ki bi pač v želji po boljšem življenju radi postali del zgodbe. Tako ali drugače. Tudi to je del življenja. Če gre le za ideje, več kot zavrnitve sogovornik pač ne more dobiti. Sem pa komunikativen, zato hitro prisluhnem in tudi odgovorim. Po drugi strani je jasno, da je Luka samostojna oseba. Poleg tega ima ob sebi strokovnjake, ki so odgovorni za posamezna področja. Po poklicu je košarkar. S košarko si služi denar. Za marsikaj drugega pa poskrbijo drugi. In prav je tako. Vem pa, da je globalna zvezda. Zato je tudi v položaju, ko lahko med ponudbami izbira. To je nov dokaz, da mu je uspelo. Pomembno pa je, da glava ostane pri košarki.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!