Slovenija je na pragu trenutka, na katerega čakamo že 14 let. V zadnjih letih vse bolj nestrpno. Selektor Matjaž Kek in nogometaš pravijo, da so pripravljeni. Proti Kazahstanu potrebujejo le točko. So boljši in igrajo pred nabito polnimi tribunami domačih navijačev. Vse je v njihovih rokah.
“Pred nami je finale, prepričan sem v uspeh,” je na novinarski konferenci dan pred tekmo povedal selektor Matjaž Kek.
“Ne na glavo, ampak z glavo,” je opozoril Jan Oblak, ki je v zadnjem nastopu za javnost pred tekmo generacije sedel ob njem. Kapetan vliva mirnost in je na njo opozoril že po petkovem porazu v Köbenhavnu, kjer je po tekmi prišel pred novinarje.
Na Danskem je Slovenija, ki pred tem v kvalifikacijah ni izgubila pet tekem zapored in zmagala na zadnjih štirih tekmah, malce kalkulirala. Selektor je opravil nekaj rošad z mislimi na ponedeljkovo tekmo proti Kazahstanu. Izpadlo je slabo in bi še precej slabše kot poraz z 1:2, če med vratnicama Slovenije ne bi blestel njen vratar.
Toda če bodo slovenski nogometaši danes izpolnili cilj in iztržili vsaj točko proti Kazahstanu, ki so ga v prvi tekmi kvalifikacij v gosteh v do zdaj edini medsebojni tekmi marca letos že premagali z 2:1, bo petkov brezzobi nastop takoj pozabljen. Selektor in fantje si bodo zaslužili velik aplavz, nogometna evforija v Sloveniji pa bo prvič po predolgih letih čakanja spet eksplodirala.
Po 14., 17., in 18. še 20. november?
Za nameček bi Sloveniji uspel zgodovinski podvig. Sploh prvič bi se na veliko tekmovanje uvrstila neposredno, brez dodatnih kvalifikacij.
Čeprav ta podatek v resnici zavaja. Če bi veljal star kvalifikacijski sistem, bi tudi tokrat odšla v “play-off”. Ampak koga to zdaj briga? Nikogar.
Vsi predvsem upamo, da bo 20. november postal še en slovenski nogometni praznik, kot so 18., 14. in 17. november. Dnevi, ko se je Slovenija v letih 2009, 2001 in 1999 uvrščala na velika tekmovanja. Od leta 2010 tam ni več igrala.
V kvalifikacijah za evropski prvenstvi 2012 in 2020 ter svetovni prvenstvi 2018 in 2022 je bila četrta, še najbližje je bila uspehu v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016, ko je nastopila v dodatnih kvalifikacijah in jih proti Ukrajini izgubila (1:3).
Kazahstan – Slovenija 1:2 (1:0)
Kvalifikacije za EP 2024, 1. krog. Arena Astana v Astani, gledalcev 27.122, 23. marec 2023. Sodniki: Nyberg, Beigi in Söderqvist (vsi Švedska).
Strelci: 1:0 Samorodov (24.), 1:1 Brekalo (47.), 1:2 Vipotnik (78.).
Kazahstan: Šackij, Vorogovskij, Bistrov (od 79. Jerlanov), Maročkin, Malij, Gabišev (od 68. Kairov), Samorodov (od 63. Islamhan), Darabajev (od 79. Bejsebekov), Tagibergen, Orazov, Ajmbetov (od 63. Zajnutdinov).
Slovenija: Oblak, Balkovec (od 46. Zajc), Bijol, Blažič (od 5. Brekalo), Karničnik, Verbič (od 70. Lovrić), Gorenc Stanković, Gnezda Čerin, Stojanović, Šeško, Celar (od 70. Vipotnik).
Rumeni kartoni: Bistrov, Orazov; Stojanović.
Prve niso izkoristili, druga je precej lažja
Zdaj je tako želeni uvrstitvi na veliko nogometno tekmovanje, ki je tokrat sploh zaradi bližine Nemčije še toliko bolj mikavna in obeta velik eksodus slovenskih navijačev v poletju 2024, bližje, kot ji je v zadnjem desetletju kadarkoli bila.
Dve tekmi pred koncem je imela dve zaključni žogici. Prve, precej težje, ni izkoristila. Danes ima na voljo drugo, naloga pa je veliko manj zahtevna od petkove.
Slovenci morajo le ostati neporaženi proti reprezentanci, ki so jo premagali že na prvi tekmi v gosteh, in so od nje precej kakovostnejši. Kazahstan, ki je v kvalifikacije štartal iz četrtega bobna, je trenutno šele na 98. mestu lestvice FIFA in še nikoli ni bil blizu uvrstitve na velika tekmovanja. V zadnjih kvalifikacijah, za svetovno prvenstvo 2022, na osmih tekmah ni zmagal niti enkrat.
Veliko premoč “na papirju” potrjuje tudi tolikokrat citirani Transfermarkt, ki slovenski reprezentanci pripisuje vrednost 131, kazahstanski pa vsega 21 milijonov evrov. Za nameček imajo Kazahstanci tudi težave s poškodbami. V oči bode predvsem ena. Znajti se bodo morali brez svojega edinega nogometaša zvenečega imena, Bakhtjorja Zajnutdinova. Najboljši strelec v zgodovini Kazahstana, ki igra za turški Bešiktaš, je poškodovan.
Toda pozor, leta 2001 je bil poškodovan tudi Zlatko Zahović, pa se je Slovenija prek favorizirane Romunije uvrstila na svetovno prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem. Razlog za veliko previdnost je zagotovo tudi dejstvo, da je Kazahstan kar tri od štirih gostujočih tekem v zdajšnjih kvalifikacijah dobil. V gosteh je ob San Marinu premagal tako Finsko kot Severno Irsko.
Ampak svoj velik adut v svojih rokah drži tudi Slovenija, ki v teh kvalifikacijah na svojem stadionu še ni izgubila. Trikrat je zmagala in enkrat remizirala. Če upoštevamo še zadnjo ligo narodov, njen niz nepremagljivosti traja že šest tekem. V Stožicah, ki so bile razprodane že dan po oktobrski zmagi nad Severno Irsko, so v zadnjem letu padale Finska, Severna Irska in tudi Norveška.
Test generacije, nekaterim zmanjkuje časa
To je test generacije, v kateri nekaterim zmanjkuje časa. Benjamin Šeško, ki je z vsega 20 leti postal gonilna sila slovenskega napada, ga ima še veliko. Kapetan Oblak in nekateri drugi precej manj. Jasmin Kurtić ima verjetno celo zadnjo priložnost. Njegov dober prijatelj in še en dolgoletni nosilec slovenske reprezentance Josip Iličić jo je na žalost že zamudil.
Slovenija, ki se bo verjetno vrnila na oktobrske in septembrske nastavitve, ko smo igrali z identično enajsterico, ima vse na pladnju. Bila bi velika škoda, da tega ne izkoristi. Verjamemo, da ne bo.
Kot je rekel kapetan. Samo mirno, fantje. Vse je v vaših rokah, da postanete legende slovenskega nogometa.
Stožice, danes zvečer ob 20.45. Tekma, ki vrača vero v slovenski reprezentančni nogomet.
Verjetna začetna postava Slovenije:
Jan Oblak; Žan Karničnik, Miha Blažič, Jaka Bijol, Erik Janža; Jan Mlakar, Adam Gnezda Čerin, Timi Max Elšnik, Petar Stojanović; Benjamin Šeško, Andraž Šporar.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!