Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
"Slovenija mi ni nikoli predstavljala nekega merila. Slovenija je zame lepa dežela, v kateri sem odrasel, a da bi se tolkel po prsih, ker sem najboljši v Sloveniji ... To mi ne pomeni prav nič," je v obširnem intervjuju povedal trenutno najboljši slovenski MMA borec Jakob Nedoh, ki je konec marca s v svojem slogu, na zares atraktiven način, prišel do odmevne zmage v Newcastlu.
Jakob Nedoh svet športa ni začel spoznavati skozi oči borca v kletki, pač pa se je vrsto let ukvarjal z rokometom. Kako tudi ne, saj je bil v tem športu doma tudi njegov oče. Žogo je proti rokometnemu golu metal vrsto let, a kot sam pravi, rokometa ni nikoli jemal povsem resno. “V osnovi šoli sem igral košarko in rokomet, ko sem se moral odločiti, sem ostal pri rokometu,” nam je zaupal 26-letni Primorec.
Treniral ga je predvsem zaradi prijateljev in druženja, a nikoli ni imel želja in ambicij, da bi bil še boljši. “Gre za ekipni šport, hitro vidiš, da vse ni odvisno le od tebe, ampak tudi od ostalih, sploh, če igraš na položaju krožnega napadalca.”
Kako mu je potem uspelo rokometno žogo zamenjati za rokavice? Pravi, da po naključju. Šlo je za obdobje, ko je hodil na nogometne tekme. Nogomet je bil takrat drugotnega pomena, brez težav prizna. Zanimalo ga je vse kaj drugega, je pa v tem obdobju spoznal prijatelja, ki je bil tisti čas že v vojski. “V času pavze med rokometno sezono me je peljal na trening MMA, kjer sem si takoj rekel, da se moram tega naučiti.”
Začel je s treningi dvakrat na teden, nato pa ni trajalo dolgo, ko je bil v telovadnici dvakrat na dan. Zaradi slabših pogojev za trening v Kopru je sledila selitev v Ljubljano, kjer se je vpisal tudi na Fakulteto za šport. Ker ni imel avta, ga je na trening vozil Bojan Kosednar Želva. Nekaj časa je treniral tudi pri njem v MMA Ljubljana, kasneje pa je za svojo vzel ekipo T’N’T Gym, kjer trenira še danes.
Nedoh ima med profesionalci MMA sedem borb. Začel je s porazom, ki ga sam ne priznava, saj meni, da se takrat ni točno vedelo, kdo pije in kdo plača, nato pa je od leta 2017 do danes nanizal šest zaporednih zmag. Vse je vpisal v prvi rundi, do najodmevnejše pa je prišel ravno konec marca Newcastlu, kjer je na debiju v PFL (Professional Fighters League) po 48 sekundah nokavtiral italijanskega tekmeca v lahkotežki kategoriji Riccarda Nosiglio.
Začniva pri najbolj aktualni temi. Od kje je prišla ponudba organizacije PFL? Kje so našli ravno Jakoba Nedoha?
Zgodba se je začela decembra leta 2021, ko sem na Brave CF 56 v Beogradu v prvi rudni nokavtiral Zvonimirja Kralja. Tam sem spoznal promotorja Gustava Firmina, ki je takrat še delal za to organizacijo. Njegov kontakt sem dobil, da smo lahko v Beogradu uskladili vse obveznosti.
Po zmagi na Valhalli decembra sem bil januarja že na tem, da se začnem pripravljati za WFC, ko mi je Firmino napisal, če me zanima PFL, češ, da iščejo borce za evropski turnir. Nemudoma sem mu potrdil in tako se je vse začelo.
Ste PFL že prej poznali?
S svojo ekipo sem v obdobju, ko nismo vedeli, kam naj se obrnemo, veliko razmišljali ravno o PFL. Zdel se nam je daleč najboljša možnost. Zelo spoštljivo in pošteno delajo z borci, zanje lepo skrbijo, kar je, če pogledamo drugje, prej izjema kot pravilo. Eden izmed glavnih mož organizacije je nekdanji borec Peter Murray, zato dobro ve, kako pomembno je, da borci niso le številke na seznamu. PFL je, če pogledaš vse zorne kote, res najboljša izbira. Tako finančno kot tudi po kakovosti. Borci morda niso tako močni kot v UFC, a če osvojiš recimo glavni, milijonski turnir, dobiš za štiri borbe milijon dolarjev. Kdo ti jih bo dal za štiri borbe?
Borci velikokrat potarnajo, da dogodki organizacijsko niso na najvišji ravni. Kako je bilo v Newcastlu?
Vrhunsko. Poskrbljeno je bilo za vse, dobili smo vse, kar smo potrebovali. Dali so nam tudi nekaj žepnine za čas, ko poteka dogodek. Dobil sem prost vstop v fitnes, kjer sem lahko tekel, v hotelu, kjer smo bili nastanjeni, so imeli tudi tatami. Ves čas si imel na voljo uradno tehtnico, kjer si lahko meril težo. Res je bilo vse na nivoju. Imeli smo tudi uradno tehtanje in intervju pred samo borbo. Arena sicer ni bila največja, a je bila razprodana in v njej je bilo res odlično vzdušje.
Kako je bilo z zbijanjem teže? Ste imeli težave?
Ne bom rekel, da so bile težave, a to je vedno muka. V petek sem vstal ob 6. uri moral shujšati še tri kilograme, da sem prišel na dovoljenih 93 kilogramov, zvečer isti dan sem jih imel že 101,5 kilograma. Dobil sem kar osem kilogramov, kar je noro. Po drugi strani pa me je veselilo, da sem bil na dan borbe večji od vseh borcev. Največ sem dobil nazaj po uradnem tehtanju od vseh, kar me še dodatno navdaja z optimizmom za prihodnje borbe.
V Newcastlu bi se morali boriti proti Norvežanu Kennethu Berghu, a je v zadnjem trenutku dvoboj odpovedal. Organizator ga je nadomestil z Italijanom Riccardom Nosiglio. Kako ste sprejeli menjavo tekmeca?
Zanimivo je, da sem Italijana poznal že prej. V času korone so mi ga nudili kot nasprotnika za dogodek v Rimu. Do dvoboja ni prišlo, saj je vse skupaj odpadlo. A ne glede na to, smo naredili domačo nalogo in ga pogledali. Bil je nekoliko lažji nasprotnik kot tisti, na katerega smo se pripravljali. To mi je dalo le še dodaten zagon. Vedel sem, da mi ne predstavlja nobene nevarnosti. Dvoboj sem brez težav sprejel in na koncu se je vse skupaj končalo tako, kot sem pričakoval.
Menjave nasprotnikov znajo biti zelo neugodne. Sploh, če gre za dva povsem drugačna tipa borcev. V vašem primeru temu ni bilo tako.
Vsekakor. Vse skupaj ti lahko poruši načrte, a še slabše kot menjava nasprotnika je, če borba odpade. Bil sem navdušen, da so našli zamenjavo.
O sami borbi se ne moremo veliko pogovarjati. Italijan je z vašo pomočjo podpisal kapitulacijo že po 48 sekundah.
Vedel sem, da ga bom premagal, a vseeno ne tako hitro. Vse skupaj se je končalo z “jabom”. Z njim sem si ga želel le malce pripraviti, malce spoznati, a je kar padel, sledil je še zaključek. Že na treningih mi je Tomi (op. p. Šude) dejal, da tako močnih udarcev še nisem imel, zato sem vedel, da lahko vsak moj udarec naredi veliko škode. Na koncu se je to pokazalo tudi v kletki.
Glede na povedano, lahko sklepamo, da tako dobro še niste bili pripravljeni?
Že decembra sem si dejal, dovolj je šale. Za mano je bilo zanimivo leto, veliko stvari se je zgodilo. Načrt je bil zmagati borbo v WFC in podpisati nekaj resnejšega, nato pa je kot darilo z neba prišel PFL. Tedaj sem si dejal, če zdaj ne pljunem v roke in se z vsem posvetim le temu, se ne bom nikoli. Ne zaslužim nič. Šel sem na vse ali nič. Tako v spanju, hrani, kondicijski pripravi, treningih za moč. Imel sem kondicijo za pet rund, močen sem bil za težko kategorijo. Bil sem hiter, lahek na nogah … Če ne bi bilo poškodbe v času priprav, bi bilo še bolje.
Celotna borba Jakoba Nedoha v PFL:
Za kakšno poškodbo je šlo?
Pet tednov pred borbo sem na treningu rokoborbe padel na ramo. Natrgal sem ligamente pri AC sklepu (op. p. stik končnega dela ključnice in akromialni nastavek lopatice). Dva tedna nisem mogel nič. Le tekel sem lahko in hodil na terapije. O težavah nismo obvestili nikogar in seveda upali, da se vse skupaj zaceli do borbe. Odločili smo se, da ne treniramo na silo, saj bi tako še podaljšali celjenje, kar se je na koncu izkazalo za pravilno. Čeprav še danes čutim malo bolečine, sem bil za borbo dovolj dobro pripravljen.
Ravno z levo roko ste prišli do zmage, kaj bi šele bilo, če bi bila povsem zdrava?
Zanimivo, kajne? Težave te roke so bili krošeji, a po hitrem koncu so bile skrbi odveč.
Sodeč po vašem očesu, vas je tudi Italijan zadel, a najbrž ni bilo nič strašnega?
Med borbo nisem niti vedel, da me je zadel, kaj šele, da bi ta aperkata čutil na nogah. Borba je bila res vrhunska, atraktiven konec. To sem si tudi želel in konkurenci nagnal strah v kosti.
PFL evropsko turnejo praktično gradi na Simeonu Powllu. Opisujejo ga kot vzhajajočo zvezdo, ki je v drugi rundi z davljenjem ustavila Mohameda Amineja. Osma borba, osma zmaga. Je res tako dober?
Na zadnji borbi je stal povsem po strani. Odprt je za udarce z nogo. Njegov nasprotnik ni bil nič posebnega v borbi stoje, a ga je vseeno štirikrat ali petkrat zadel. Powell ga je na koncu zrušil, a tudi tukaj kljub idealnemu položaju ni pokazal nič. Njegovi udarci nimajo moči, menim, da bi ga v boju na tleh ‘pojedel’. Videl nisem ničesar posebnega, ni ene stvari, ki bi jo lahko izpostavil. V nobenem elementu ni boljši od mene, zato sem nad njim naravnost navdušen.
Morebitna tekmeca v Parizu sta še Abdelah Er Ramy in Antony Salamone. Koga od omenjene trojice si najbolj želite?
Po videnem na prvem turnirju me zagotovo ne bodo dali v par s Powllom, saj ga bodo varčevali za morebitni finale v Dublinu. Od vseh se mi zdi ravno Salamone najbolj čvrst, zato bi bilo zame idealno, če dobil Er Ramyja. Tudi v njem ne vidim nobene nevarnosti, pohrustal bi ga, kot sem Italijana. Še bolj. V drugem polfinalu pa se ne bi čudil, če Salamone premaga Powlla, ne glede na to, da je veliko manjši. Če potegnem črto. Ni enega, za katerega bi lahko rekel, ta je res dober.
Vseeno podcenjevanja ne bo smelo biti, še vedno bo treba iti v kletko in zmagati. V kletki pa je vse mogoče. Sploh v tej kategoriji …
Vsekakor, vsako borbo bo treba iti na polno, a sam nimam težav s tem. Vedno, ne glede na borbo, grem v kletko z vsemi orožji, brez podcenjevanja. Zavedam se, da sem v športu, ko te lahko vsak premaga, a dejstvo je, da lahko tudi sam vse omenjene premagam. Potrebujem le dobre priprave in zdravje.
Če pogledava vaše borbe, ste vse zmage dosegli v prvi rundi. Kako bi bilo, če bi se borba prevesila v drugo, tretjo rundo?
Kot sem že rekel, bil sem pripravljen na pet rund. Tri tedne pred borbo sem razmišljal o tem, da tekmeca najprej utrudim v prvi rundi in ga premagam v drugi. A bolj, kot se je borba približevala, manj upanja je bilo za Italijana. Moč, kondicija, vse je šlo strmo navzgor in vsega je bilo spet konec v prvi rundi. Bil sem pripravljen kot še nikoli, zato se ne bi bila težava boriti tudi v kasnejših rundah. V mojih prvih treh, štirih borbah ni bilo tako. Verjetno bi v tretji rundi povsem omagal. Zadnje dve, tri borbe bi se lahko mlatil tri runde in ne bi zmanjkalo govoriva, v to sem prepričan.
Ko ste začeli, ste bili znani po tem, da ste doma na parterju, da je to stil borbe, ki vam bolj ustreza, v zadnjem času pa tekmece po večini premagujete stoje. Vse to le govori, da se razvijate v popolnega borca.
Moj način borbe je po novem tak, da tekmecu vsilim način borbe stoje. V kolikor me začutijo v boksu, me bodo zagotovo skušali zrušiti, kar pa je napaka, saj sem v elementih na tleh še boljši kot stoje. Od vsakega sem pričakoval, da bo to poskušal, tudi Italijan je, a je bil nokavtiran. Tudi Sedoglavić je poskušal, Kralj ni bil niti blizu. Kaj zmorem na tleh, je pokazala borba proti Silvinu na VFN. Po klinču je sledil grško-rimski slog rokoborbe. To je moja igra, v tem sem še boljši kot v boksu. Prekinitve z davljenji me ne zanimajo, saj je tveganje preveliko.
Zakaj?
Če bo nekdo v želvi, mu ne bom nikoli hodil za hrbet in iskal prekinitev. Držal ga bom v želvi, kontroliral dominanten položaj in ga tepel, to je moja igra. Ko si brez majice preznojen, ju-jitsu ne deluje vedno, bolj domača mi je kontrola in GNP (op. p. ground and pound) udarci.
S takimi orožji se je skoraj nemogoče pripraviti na vas?
Glede na to, da sem zdaj za javnost tisti, ki zmaguje borbe z udarci stoje, pričakujem, da me bodo skušali nasprotniki zrušiti. Ni problema, pridi v klinč in se bomo nato pogovarjali naprej.
Če pogledava seznam vaših borb, je le tista prva pobarvana rdeče. To je vaš edini poraz. Zaupajte nam, kaj se je dogajalo v Poreču?
Sprva naj povem, da nisem izgubil na “armbar” (op. p. uklenitev rok in predaja), kot piše na Sherdog.com. Proti Avstrijcu Gordianu Schoberju sem izgubil po točkah. Šlo je za amaterski turnir FFC Futures. Če si zmagal, si dobil vstopnico za borbo na glavnem dogodku FFC. Tisti dan sem imel dve borbi. V polfinalu sem premagal Tiga Giljevića, čez dve uri pa je bil na sporedu še finale. Avstrijca udarim z nogo, sledilo je rušenje, do konca runde me je držal na tleh in zmagal po točkah.
To je bilo leta 2014, ko nisem niti vedel, kaj pomeni točkovanje, kako se kaj točkuje, kaj je pomembno. Spomnim se, da sem takrat še vedno igral rokomet, borba pa je veljala za profesionalno. Te borbe ne bom nikoli štel kot poraz, po svoji bilanci imam šest zmag in nič porazov.
Zagotovo za mladega borca, ki želi uspeti v tem športu, ni lahko začeti s porazom. Kako ste se soočili s tem?
Kot sem rekel, zame to ni pravi poraz. Seveda sem bil jezen, zavedal sem se, da je v tem športu razmerje zmag in porazov zelo pomembno, a kmalu sem se pomiril in pogledal na vse skupaj širše. Pogledal sem, kaj vse mi še manjka in tudi vidite lahko, da sem se naslednjič boril šele čez tri leta. Vzeli smo si čas, vsako borbo sem bil boljši, popolnejši.
V tem športu je trening ključnega pomena. Če se pogosto boriš, si ves čas pod pritiskom borbe, težko napreduješ in se izboljšuješ. Najbolj napreduješ, ko si sproščen, ko res delaš stvari, ki te delajo boljše. Tako se najbolje učiš in napreduješ. Večkrat smo imeli ponudbo, a s trenerjem Tomijem sva začrtala pot in se je držala. Zaradi tega smo lahko danes tu, kjer smo.
V času korone, ko se je praktično ustavil svet, borilni dogodkov ni bilo. Kako ste se spoprijeli s tem predvsem s psihološkega vidika? Nenazadnje se tisto obdobje niste borili skoraj dve leti.
Zagotovo ni bilo lahko niti meni. Motivacija je bila z dneva v dan manjša, treniral sem še, a le zato, ker rad treniram, zaradi sebe. V tistem obdobju sem delal šolo, imel sem punco, … Meseci so minevali, zato sem se tudi večkrat vprašal, ali ima vse skupaj še smisel in ali sploh bo kaj iz moje kariere.
K sreči je nato prišel Brave v Beogradu, povezal sem se z Rakićem, kjer sem videl, da se lahko dokažem tudi njim in da nisem tako daleč. Vse skupaj je služilo kot dodatna motivacija. Nato sem šel na VFN. Res sem potreboval neko borbo, samo zato, da se spravim v ritem, nato pa smo se dogovorili s PFL.
Omenili ste srbskega UFC zvezdnika Aleksandra Rakića. Nam zaupate, kako ste se spoznali?
Začelo se je s sledenjem na Facebooku. Veliko njegovih stvari sem delil in jih komentiral. Zame je bil kot idol. Na Bravu v Beogradu sem ga po zmagi opazil na tribunah in odšel do njega, ga vprašal, če se lahko z njim fotografiram in se mu ponudil, da lahko kdaj v prihodnosti skupaj potreniramo.
Vse skupaj sem po tem že malce pozabil, ko me je poklical, da se bo v Zagrebu pripravljal za obračun z Janom Blachowiczem. Povabilo sem z veseljem sprejel. Prve tri dni sem se držal bolj zase, nato pa mi je sam rekel, naj se sprostim. ‘Jaz se bom učil od tebe, ti od mene,’ mi je dejal. Skupaj smo bili 14 dni in bilo je neverjetno. Od takrat naprej smo tudi veliko v stiku. Bil je eden prvih, ki mi je čestital z zmago na PFL.
Prek TV je videti prava mašina, kako je na štiri oči?
Rakić je druga raven, za sabo ima tako ekipo, o kateri se ti lahko le sanja. Ima izjemne pogoje. Pred prihodom v Zagreb je tri mesece spal v šotoru na visoki nadmorski višini. Utrip srca v mirovanju je imel 38 udarcev na minuto. To je za običajnega smrtnika nepredstavljivo.
Veliko omenjate tudi Tomija Šudeta, ki od vašega prihoda v Ljubljano bdi nad vami. Kaj lahko poveste o svojem trenerju?
Tomi je eden najboljših MMA trenerjev. Ni le trener, tudi prijatelj, človek, ki ti vedno pomaga tudi zunaj telovadnice. On je vse v enem, trener, psiholog, … kot drugi oče. Vedno rad prisluhne, zato sem presrečen, da imam tako osebo ob sebi. Z mano je od samega začetka, gre za osebo, ki ji lahko brezpogojno zaupam. Dandanes težko najdeš osebo, ki ti tako stoji ob strani in ti privošči uspeh.
Tomi je res legenda. Gre v korak s časom, ves čas se uči in dopolnjuje znanje. Upam, da bova še dolgo sodelovala. Njegov način dela sem jaz – moj način borbe. Povezava boksa v rokoborbo. Te prehode ima naštudirane do popolnosti. Glede na to, kako sva stopnjevala ritem, sva naredila izjemno podlago. To je ključnega pomena, zdaj pa bova na temelje dodajala še ostale podrobnosti. Brce, spacialke, do septembra bom še dva razred boljši, kot sem zdaj.
Kaj vam je dejal po borbi v Newcastlu?
Tudi on je bil vesel. Čestital mi je in mi dejal, da je ponosen name. Gre za eno največjih zmag Slovenca v teh največjih organizacijah. Le Jurišićev Bellator in morda Titan FC se lahko primerja s tem.
Status najboljšega slovenskega borca, ki ga je vrsto let nosil Uroš Jurišić, ste zdaj prevzeli vi. Vam to predstavlja dodatno breme?
Nikakor. Slovenija mi ni nikoli predstavljala nekega merila. Slovenija je zame lepa dežela, v kateri sem odrasel, a da bi se tolkel po prsih, ker sem najboljši v Sloveniji … To mi ne pomeni prav nič. Če komu, želim v prvi vrsti sebi dokazati, kaj zmorem. Praktično celotno življenje sem posvetil temu športu, poti nazaj ni več. Prvič v karieri točno vem, kaj moram storiti, da se mi vse skupaj obrestuje.
Želim zaslužiti lep denar in biti atraktiven. Želim si, da si me ljudje zapomnijo. Želim si, da bi ljudje s prstom kazali name, da bi me radi gledali in da jim pokažem, da moje borbe niso dolgočasne. To je moj cilj. Ko imaš enkrat malo večjo navijaško bazo in ime, lahko delaš, kar želiš. Lahko prodajaš sladoled s svojim imenom in ljudje bodo to kupili. Bilo kaj. Cilj je, da naredim veliko stvar in sem nato priskrbljen.
Nekaj takega je pred leti uspelo Conorju McGregorju. UFC je po popularnosti dvignil za tri razrede. Milijonov ni zaslužil le on, veliko imajo od tega tudi ostali borci. No, največ pa še vedno lastniki UFC.
Zame je car. Pustimo njegov “trash talk” in spuščanje ne osebno raven. Kar se tiče “šov biznisa”, je kralj. Celoten MMA je dvignil na drug nivo. Zdi se mi, da je MMA zdaj bolj priljubljen od boksa. Denar se sicer še ni preselil, a ljudje po mojem mnenju raje spremljajo MMA kot boks. Sam pri sebi vidim, da si pogledam tiste štiri boksarje, tukaj pa se konča. Še Glory mi je bolj zanimiv.
Nadeli ste si vzdevek Gorila, kako je prišlo do tega izbora?
Že v preteklosti me je veliko prijateljev klicalo gorila, kasneje pa smo z ekipo začeli razmišljati, da ne bi bilo slabo imeti neko ime, po katerem se te bodo navijači še lažje zapomnili. Razmišljali smo, katera žival mi je najbližja. Prišli smo do gorile. Sprva nisem bil prepričan, da je to res tisto, kar si želim, a vsak dan vidim, da smo se odločili pravilno. Vsi so to pograbili, tudi ko te pokličejo v kletko, se mi zdi, da je vse v kontekstu, da ni nekaj na silo. Gorilo se da lepo uporabiti tudi marketinško, lepo se da oblikovati logotipe in tako naprej.
Za konec se dotakniva še prihodnosti. Septembra vas čaka polfinale, v igri ste za 100 tisoč evrov. Kaj bi vam pomenil ta denar, bi vam spremenil kariero?
Sto tisoč evrov ni malo, a stanovanja si ne moreš kupit, lahko si kupiš dober avto in ostaneš brez vsega. Moraš jih pametno vložiti in obrniti. Kot sem rekel, ob karieri bom skoraj zagotovo iskal še neko poslovno pot. Denar na banki ni pametno imeti. Zagotovo bi mi ta denar predstavljal neko dodatno varnost, neko sigurnost, potem pa se lahko iz tega gradi naprej. Zanima pa me tudi milijonski turnir.
Kaj je pogoj, da se ga lahko udeležiš?
Dobiti moraš evropsko serijo v PFL. Imel bom dve možnosti, ali grem na milijonski turnir, lahko pa naslednjo leto ponovim evropsko serijo. V drugi sezoni bi bil še bolj plačan na posamezno borbo kot zdaj. Kot sem rekel, že na začetku pogovora, PFL je darilo s neba, ponuja vse, kar si lahko borec v tem športu le želi.
Sanje o UFC so zdaj povsem na stranskem tiru?
Trenutno mi je veliko bolj pomembno, da lahko od tega živim, da imam neko varnost. V PFL, če se izkažeš, kar sem se že, me bodo tudi v primeru izpada pred finalno borbo naslednje leto spet uvrstili na seznam borcev. V UFC je pa tako, da če izgubiš dve borbi, te ni več. Vprašanje, če se lahko kdaj še vrneš. Moj cilj si je ustvariti ime, zaslužiti resen denar in iz tega izhodišča nekega dne morda oditi v UFC. Če bi tukaj dobro služil, v UFC ne greš za manj. UFC te ne čaka, tukaj je kar neizprosen.
Kdaj se bo začela akcija za Pariz? Do septembra je še kaj nekaj časa.
Že pred poletjem je cilj obiskati Dunaj, nato trening čez poletje, a brez pretiravanja in avgusta počasi zaključiti ter začeti misijo Pariz. Dva meseca pred borbo bom spet brez življenja. Tako kot je bilo zdaj. Od novega leta naprej sem le spal in treniral. Želim si le, da bi bil zdrav, da ne bo kakšnih poškodb, ki bi zaustavile moj trening. Treba bo biti pameten, a verjamem, da bova s Tomijem naredila vse tako, kot je treba.
Za konec, da potrdiva, če sva se prav razumela. Po videnem ste prepričani, da bosta tudi v Dublinu dvignili roke v zrak in v žep pospravili 100 tisoč evrov?
Poglejte, nasprotniki, ki so v moji težnosti skupini PFL, so dobri, a kar se tiče fizike – gibalnih sposobnosti, moči in hitrosti – sem veliko pred njimi. Prednost imam tudi v tehniki in borilni inteligenci. Do naslednje borbe imam še šest mesecev, v Parizu bom še veliko boljši kot zdaj v Newcastlu. Moram biti še dva razreda boljši kot na prvem turnirju. In če bo tako, sploh ne vidim težav. Vsi vemo, da je to borba, da vedno ne zmaga boljši, da se lahko zgodi srečni udarec, poškodba, … A če v nekaj verjameš, če temu posvetiš trud in čas, ne vidim razloga, zakaj bi razmišljal drugače.
Tudi zdaj, ko sem imel poškodbo rame, sem ves čas verjel, da bo že naslednji dan vse dobro. To sem si govoril tri tedne, dokler res ni bilo bolje (op. p. smeh). Naslednja postaja je Pariz in če se mi še žreb poklopi ter dobim Španca Er Ramyja, bo idealno.
Resne grožnje ne predstavlja niti zloglasni Simeon Powell, na katerem PFL gradi svojo prepoznavnost?
Moram povedati, da sem se z vsemi pogovarjal. Ko jih vidiš v živo, sem od vseh večji. Simeon je višji, a je suh. Z vsemi sem si dal roko, videli smo se na tehtanju. Nikogar ni, za katerega bi res rekel: “Vidiš, to pa je borec, ki ga bo težko ustaviti.”
Kakšni so njihovi karakterji? Je bilo kaj “trash talka”?
Ne, zdaj v Newcastlu ne. Vsi so bili res v redu.
Torej se ne z nikomer bo dalo skregati? Je Jakob Nedoh v prihodnje pripravljen tudi na tovrstno igro?
Do zdaj še nisem imel priložnosti za to, vedno sem imel borce, ki so bili spoštljivi. A verjemite mi, če bi bil kdo preveč pameten, se mu ne bi ravno pustil. Odraščal sem med takimi ljudmi, da to ne bo težava. Zagotovo bo kdaj prišel čas, da se preizkusim tudi v tem.
A nikakor ni to zadeva, ki bi si jo želel in bi s tem celo sam začenjal. Želim biti spoštljiv do vseh. Roka pred borbo, roka po borbi, nič osebnega. Borec, ki mi stoji nasproti, je le ovira na moji poti do cilja. Moram ga odstraniti, ne glede na to, ali je prijazen ali ne.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje