Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Glavni trener slovenske ženske reprezentance v smučarskih skokih Zoran Zupančič iskreno o neuresničenih ciljih, izzivih, pritiskih in visokih pričakovanjih, ki so zaznamovali minulo sezono.
Slovenska ženska reprezentanca v smučarskih skokih se je od letošnje sezone poslovila z mešanimi občutki. Napovedi, da pričakuje stopničke na vsaki tekmi sezone, so se razblinile že na uvodu sezone. Ob prehodu v novo leto je ekipo pretresla poškodba Urše Bogataj, neizpolnjen cilj treh osvojenih odličij na domačem nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici in zdravstvene težave tako Nike Križnar kot Eme Klinec pa so poskrbele še za dodaten nemir v reprezentanci, ki je privedel tudi do napetosti na relaciji med tekmovalkami in glavnim trenerjem Zoranom Zupančičem.
“Ko ni miru v hiši, je težje trenirati,” priznava 47-letni Zupančič, ki se je zaradi neizpolnjenih pričakovanj tudi sam znašel na udaru javnosti. Bržkone neupravičeno, saj letošnja zima s 14 uvrstitvami na zmagovalni oder in končnim tretjim mestom Eme Klinec v skupnem seštevku svetovnega pokala še zdaleč ni bila slaba. “Morda bi morala biti tudi športna kultura pri nas na višji ravni,« razmišlja sogovornik, ki je v intervjuju za Sportklub iskreno spregovoril o težavah in pritiskih v minuli zimi pa tudi specifikah treniranja smučarskih skakalk.
Gospod Zupančič, začniva pri vaših besedah ob zaključku sezone, ko ste izjavili, da reprezentanca ni uresničila zastavljenih ciljev. Je bil v primerjali s predlansko sezono narejen korak nazaj?
Splošno gledano, je bilo tako videti. A če ocenim sezono, je bila ta za nas težka. Imeli smo kar nekaj težav z boleznimi, poškodbami in izgubo Urše Bogataj. Posledično se to odraža na ekipi. Če se osredotočim le na posamezne rezultate, je slabše kot lansko leto nastopala le Nika Križnar, a še to le za nekaj odstotkov. Po drugi strani so bile Ema Klinec in deloma tudi ostala dekleta bistveno boljša kot sezono poprej.
Izguba tako močne tekmovalke, kot je Urša Bogataj, se na ekipi zelo močno odrazi, zato tudi visokih uvrstitev na ekipnih preizkušnjah nismo mogli doseči. To se je poznalo tako na svetovnem prvenstvu kot v skupnem seštevku.
Kakšni so bili zaključki strokovnega sveta Smučarske zveze Slovenije po sezoni?
Načeloma sta tako moška kot ženska ekipa po poročilu prejela aplavz, česar sem bil zelo vesel. Res je, da smo si ga lansko leto še bolj zaslužili, saj so zadeve res lepo stekle in so nam stvari šle kot po maslu. Stroka vseeno bolj natančno pozna razmere in rezultate drugače sprejme kot širša javnost. Zdi se mi, da vsi ne vidijo celotne slike in kaj se dogaja.
Zakaj menite, da je po 14 stopničkah v svetovnem pokalu, svetovnem rekordu in osvojeni norveški turneji v javnosti prevladal občutek razočaranja?
Po lanski sezoni smo bili vsi skupaj malenkost razvajeni. Določene stvari so se letos spremenile tudi v opremi, kar se je pri Slovenkah izrazilo še toliko bolj, saj imamo agresivnejši način skakanja. Sploh na začetku sezone nismo dosegli pričakovanih rezultatov, posledično pa je zelo hitro prišlo do napetosti.
Lahko rečem, da je tudi tekmovalke, strokovno ekipo in mene zelo hitro zaskrbelo. Sezono smo zaradi tega oddelali v določenem krču in malenkost tudi pod rezultatskim pritiskom. Drugo mesto velikokrat ni bilo več v redu. A če se tega ne bomo znali veseliti in zaploskati zmagovalcu, morda ne bomo več prišli do točke, kjer smo že bili. Postaviti se moramo znova na realna tla, si postaviti manjše cilje, jih poskušati doseči in se jih veseliti, da nas bodo nekoč znova pripeljali do vrha.
Vendarle ste tudi sami na uvodu sezone javnosti zelo natančno razkrili cilje, ki so bili visokoleteči. Bi bilo bolje, če bi tedaj bili manj konkretni?
Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Cilje si zastaviš glede na preteklo sezono in v tistem trenutku so bili ti cilji realni. Tudi same tekmovalke so izrazile prepričanje, da lahko osvojijo tri medalje na svetovnem prvenstvu. Zgodba je bila nato malo drugačna. Kot sem povedal, se je med zimo nakopičilo kar nekaj težav.
Zadeve sestavim tako, da je delo opravljeno. Četudi smo bili v krču, smo vztrajali pri istih zadevah in program opravili natanko tako, kot smo si ga zastavili. V športu moraš biti samozavesten, a moraš prevzeti tudi odgovornost. Skoki se neprestano spreminjajo, neprestano prihaja do prilagajanj. Izkupiček je bil glede na vse, kar se nam je zgodilo, realen oziroma dober. V zadnjih petih letih smo dosegli toliko, kot močnim reprezentancam ni uspelo niti v desetih letih.
Ste morda z visokoletečimi cilji naložili preveliko breme svojim tekmovalkam?
V naravi človeka je, da se zelo hitro razvadi najlepšega, najboljšega. Ko ti enkrat ne uspe, traja nekaj časa, da se s položajem sprijazniš in se ponovno postaviš na noge. Moramo biti realni. Res je, imamo močno ekipo, a ne več tako zelo močno kot pred dvema letoma.
Nekatere tekmovalke so se poslovile, nadomestile so jih mlajše, zato bomo morali biti potrpežljivi in narediti vse, da bodo sprejete v ekipo ter se prilagodile delu. Ob sebi imajo izjemne posameznice, od katerih se bodo lahko učile. Zadevo moramo zapeljati tako, da bomo čez dve leti na olimpijskih igrah znova močna zasedba s petimi, šestimi skakalkami.
Kako ste vi občutili pritisk, po sijajni olimpijski sezoni?
Seveda so pritiski. Moja narava službe je takšna, da te ob uspehih vsi poveličujejo, že v naslednjem trenutku, ko ti ne gre, pa si hitro krivec. To je treba sprejeti in zdržati. Se pa to pozna na splošnem življenju, obnašanju in tudi v odnosu do tekmovalk. Ko ni miru v hiši, je težje trenirati. Morda bi morala biti tudi športna kultura pri nas na višji ravni.
Kdaj vam je bilo v letošnji sezoni najtežje?
Zagotovo po tekmah na Ljubnem in izgubi Urše Bogataj. A v preteklosti smo jo že izgubili po poškodbi prvega kolena, dvakrat smo ostali tudi brez Eme. Smo tako povezani, da ko smo vsi skupaj, smo bistveno močnejši, zato se izguba tako močne članice pozna. Sem pa vesel, da smo zdržali do konca sezone in jo zaključili na tako lep način.
Se je letos ta povezanost oziroma homogenost nekoliko izgubila?
Vsi se zelo dobro poznamo. S tekmovalkami sodelujem že več let, z nekaterimi že od začetka kariere. V težkih trenutkih je treba kdaj sprejeti, da včasih stvari tudi ne stečejo. Večkrat se je treba spomniti, kako je bilo nekoč in kako smo prišli na vrh. Zdaj imamo boljše pogoje in smo v neki vrsti blaginji, kar je logično. Ko imaš enkrat vse, se morda ne boriš več tako, kot si se prej.
Zaradi tega velikokrat opozarjam, da se je treba ozreti nazaj, ko smo imeli le en kombi in lastno opremo. Zdaj ima reprezentanca strokovno ekipo, ki pomaga na vseh področjih. Stvari se spreminjajo, zato se trudimo, da se jim čim bolje prilagodimo. A včasih se tega ne da storiti na kratek rok.
Vodja panoge Gorazd Pogorelčnik je po koncu sezone dejal, da se je izgubilo zaupanje v reprezentanci.
Težko rečem, zakaj takšna izjava. Morda bi dekleta na to lažje odgovorila. Po vsem, kar smo dosegli, se mi to zdi nerazumljivo. V dekleta verjamem in natančno vem, da so vsa sposobna poseči zelo visoko. Na ta način delujem in pristopam. Tudi od njih samih je odvisno, koliko postorijo in ali so izpolnile naloge v sezoni.
Če ne zmorejo doseči najboljših rezultatov, morajo tudi same sprejeti odgovornost. V reprezentanci smo vsi skupaj, vsi se poskušamo spodbujati. Prišli smo na vrh in mislim, da smo sposobni tja priti še enkrat. Že velikokrat sem dejal, da v kolikor je krivda pri meni, naj to preverijo pri tekmovalkah.
Kje se je zgodil zasuk, da se je sezona kljub vsemu zaključila s pozitivno noto?
Dobro je, da imamo močne tekmovalke. Ema je bila letos poleg Eve Pinkelnig ena najbolj konstantnih tekmovalk. Tudi naš cilj je bil, da so skoki Eme čim bolj konstantni, saj je v prejšnjih sezonah bistveno bolj nihala. Kljub poškodbi tik pred svetovnim prvenstvom je zdržala, šla preko sebe in vztrajala. Morda nas je kar malo rešila.
Kot trener pa si zagotovo želim, da je čim več tekmovalk po tekmi zadovoljnih, kar je težko doseči. Skoraj vedno je tako, da je zadovoljna najboljša, ostale pa deloma razočarane. Takrat se je treba sprijazniti z zadevo, zaploskati najboljšim in z delom vztrajati dalje.
Ob vseh naštetih težavah se zdi, da se morate med sezono iz selektorja preleviti tudi v psihologa.
Ko smo veseli, smo res veseli, ko smo žalostni, pa je vedno dobro, da pustimo tekmovalkam določen mir, da se umirijo. Ko je juha še vroča, je težave pogostokrat nesmiselno reševati. A po dveh prespanih nočeh je treba stvari razrešiti in iti dalje.
Skoki so šport, kjer lahko da tekmovalec vse od sebe, a v veliki želji naredi napako. Tu je najbolj pomembno ravnovesje in ko ga ni, ti ne bo uspevalo veliko. A potrebno je ostati miren. Velikokrat je tudi oprema tista, ki se med sezono spreminja, zato nam stvari v določenem obdobju ne uspevajo. Svoje lahko doda še vreme, ki velikokrat poseže v rezultate.
Ste v kateremkoli trenutku med sezono razmišljali o odstopu?
Po lanski sezoni, ko smo se pogovarjali in sem se vrnil, so bile v moji glavi dolgoročen cilj olimpijske igre v Cortini d’Ampezzo. Kljub temu da se znotraj strokovne ekipe dogajajo spremembe, sem sam pripravljen vztrajati. Če nam ne bo šlo, do olimpijskih iger ne bom zdržal. Zaupanje je tisto, ki je najpomembnejše. Dekleta imajo vedno možnost, da povedo svoje mišljenje, sam nočem biti komurkoli v napoto.
Moje življenje je urejeno tako, da sem lahko ob vsakem trenutku z njimi in kadarkoli me potrebujejo. Na tak način tudi delujemo v reprezentanci. Sami nimamo selektorskega načina vodenja, ko bi se srečevali le na pripravah in tekmovanjih, ampak smo skupaj praktično celo leto. Če ne na skakalnici pa v telovadnici, na merjenjih, zdravniških pregledih.
Vsi se moramo zavedati, da so odnosi znotraj ženske ekipe drugačni, da nekatere stvari tekmovalke sprejemajo drugače in da je ukvarjanje s skoki zanje bistveno težje kot pri fantih. Tako kot vsaka družina imamo tudi mi težave, ki jih je treba rešiti.
Vseeno mi še vedno niste odgovorili, ali ste med sezono razmišljali o odstopu?
V določenih trenutkih je bilo zelo težko. Bila so obdobja, ko so bile napetosti v ekipi. Tu ne želim nikogar obtoževati, takšne stvari se enostavno zgodijo. Delujemo v športu, imeli smo kar nekaj smole. Bilo je težko, prav zato sem po sezoni odločitev prepustil tekmovalkam. Glede na vse, kar žrtvujejo, jih globoko spoštujem. So izjemne in ni jim vedno lahko. Kot trener moram to razumeti. Verjamem, pa, da če je težkih trenutkov veliko, pride do zasičenosti.
Je bila letošnja sezona učna lekcija tudi za vas?
Zagotovo. Rek, da sčasoma dobiš debelo kožo, pri meni ne obvelja. Ko je težko puncam, je težko celotni ekipi. Želimo si, da je teh občutkov čim manj, zato zahtevamo, da je na treningih delo opravljeno in da imamo zagotovilo, da smo vse naredili, četudi nam morda pozneje ne steče. Ko ljudje gledajo tekmovalke na rampi, nihče ne ve, kaj se je dogajalo pretekli dan, ali smo ponoči potovali, ali smo se lahko normalno pripravili na tekmo, ali smo bili bolni, poškodovani …
Omenili ste, da so na rezultate vplivala tudi nova pravila. Letos bo znova prišlo do precejšnjih sprememb.
Zdi se mi nerazumljivo, da se že zadnjih 15 let vsako leto stvari spreminjajo. V zadnjih letih so šle stvari v pravilno smer. Oprema močno pripomore k dobremu rezultatu, zato želijo pri FIS ta vpliv zmanjšati. Se je pa ravno zaradi opreme bistveno zmanjšalo število poškodb. Evropske igre na Poljskem konec meseca bodo še zadnje, na katerih bomo še lahko nastopali po prejšnjih pravilih, nato pa nas čaka takojšnje prilagajanje na nova.
Sprememb je kar nekaj. Od zagozd do debeline pete, čevljev in tudi dresov, skakalce in skakalke bodo po novem merili s skenerji. Tudi opora v zraku bo lahko bistveno slabša in temu se bo treba prilagoditi. Tako drastične spremembe, kot se bodo zgodile letos, nas skrbijo. Na prvo žogo lahko ocenim, da se bodo vertikalne hitrosti pristankov povečale. Proti temu se vsi borimo, saj si želimo, da bi bile hitrosti manjše, saj se s tem zmanjša tudi nevarnost poškodb.
Zanimivo je, da so pravila sprejeli brez vsakršnih analiz, raziskav, testov in da so v velikem odstotku o njihovem sprejemu glasovali ljudje, ki nimajo dovolj znanja o skokih. To se mi zdi čudno.
Reprezentanca je že globoko zakorakala v priprave na novo sezono. Kako ste zadovoljni?
Začetek je vedno malenkostno težak. Delamo po programu, a dekleta imajo ta čas obveznosti tudi v šoli. Kar nekaj je tudi medijskih in sponzorskih obveznosti. Smo ponovno v fazi, ko ekipa na treningih ni popolna. Z določenimi tekmovalkami smo se pogovorili o individualnih strategijah, kako bodo vstopile v sezono. A zaenkrat je v redu. Ta teden smo na Ljubnem, že drugi teden pa se preselimo v Beljak. Sledila bo še finalna priprava na evropske igre, ki jo bomo opravili v Kranju.
Počasi se reprezentanci priključujete tudi mlajše skakalke.
Ekipa je zelo heterogena. Prehod iz mladinske kategorije v člansko je pri nas izredno težak, saj nimamo prehoda iz B reprezentance. Tu nastaja luknja, ki je morda posledica tudi tekmovalnega sistema. Ta je zdaj drugače zapeljan, zato bo morda v prihodnosti lažje, saj bodo tudi ekipe formirane drugače.
Z Uršo Bogataj ostajate v stikih?
Seveda se slišimo, kot celotna ekipa smo jo tudi obiskali. Zdaj je v najlepšem obdobju. Poleg tega tudi pridno študira in zaključuje še zadnje izpite na fakulteti za šport. Pripravlja se na materinstvo, s fantom pa gradita tudi hišo. Kar se tiče tega, sta izredno pridna. Želim ji predvsem veliko zdravja in veselja v materinstvu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!