Brutalni Col de la Loz, 2304 metre visok prelaz med francoskima smučarskima središčema Meribel in Courchevel, bo danes gostil odločilni del 17. etape dirke po Franciji. Klanec je dolg kar 28 kilometrov, v najtežjem delu pa naklon doseže neverjetnih 24 odstotkov. Etapo Toura je do zdaj edinkrat gostil pred tremi leti, ko sta že bila v glavnih vlogah Tadej Pogačar in Primož Roglič.
Po včerajšnjem posamičnem kronometru, edinem na letošnji dirki po Franciji, ko je Jonas Vingegaard po ‘vesoljski’ predstavi za kar 1:38 minute premagal Tadeja Pogačarja, njegova prednost v skupnem seštevku pa znaša še 10 sekund več, je danes pred kolesarji na cesti še precej težja naloga. Pred njimi je namreč kraljevski dan letošnjega Toura, ki bo karavano popeljal od Saint-Gervais Mont Blanca do Courchevela. Trasa, dolga 165,7 kilometra, je posejana s štirimi kategoriziranimi vzponi. Toda Col de Saisies (1. kategorije; 13,4 km/5,1 %), Cormet de Roselend (1. kategorije; 19,9 km/6 %) in Cote de Longefoy (2. kategorije; 6,6 km/7,5 %) bodo le alpsko ogrevanje za brutalen zaključek, ki sledi za konec kolesarske srede.
Najvišjo točko letošnjega Toura, kjer bodo po tradiciji podelili tudi nagrado Henrija Desgranga, predstavlja prelaz Col de la Loze na 2304 metrih nadmorske višine. Pot na enega najtežjih klancev na svetu, kot ga je pred dnevi poimenoval Tadej Pogačar, na katerega se bodo kolesarji vzpeli iz strani Meribela, je dolga 28 kilometrov z zelo varljivimi šestimi odstotki povprečnega naklona.
Od označenega začetka klanca v Brides-les-Bainsu vse do Meribela (uvodnih 17 kilometrov) ne deluje nič posebnega, vmes je na vrsti celo krajši spust. Pravo mučenje pa sledi, ko bo karavana zavila na leta 2018 dokončano kolesarsko stezo prek Loza do Courchevela. Ta je do vrha Loza dolga približno deset kilometrov, najtežja pa je prav tik pod vrhom, ko nakloni večkrat dosežejo celo 24 odstotkov! Po prečkanju gorskega cilja, kjer bodo za najboljše tri znova na voljo tudi bonifikacijske sekunde (8:5:2), sledi šestkilometrski spust do Courchevela. Kot da še ni bilo dovolj naporno, pa na tamkajšnjem gorskem letališču sledi naporen zaključek – zadnjih 600 metrov ima naklon 10,8 odstotka.
Rumena se je oddaljila …
Col de la Loze, takrat sicer brez zaključnega spusta in s ciljem na vrhu klancu, je prvo in do zdaj edino izvedbo dočakal leta 2020. Leta, ko sta se za skupno zmago na Touru borila Primož Roglič in Tadej Pogačar. Tudi takrat je, zaradi pandemije koronavirusa sicer septembra, ta alpski velikan gostil 17. etapo Toura. Vanjo je s 40 sekundami naskoka v skupnem seštevku starejši od obeh Slovencev.
Tudi takrat je bila to ena zadnjih gorskih etap, ki bi lahko resno spremenila vrstni red skupnega seštevka. Pričakovano se je o zmagovalcu odločalo na zadnjem vzponu. Trasa do Meribela, kamor so prikolesarili trije ubežniki, je bila sicer speljana drugje – prek klanca Madeleine. V tem francoskem središču je tempo narekovala ekipa Bahrain McLarna, ko so tri kilometre do cilja ostanki glavnine ujeli še Richarda Carapaza, pa je kmalu napadel poznejši zmagovalec Miguel Angel Lopez (Astana).
Njegov napad je skušal pokriti Rogličev superpomočnik Sepp Kuss, a ob tem za nekaj trenutkov pozabil na svojega kapetana. Ker je Američan kmalu uvidel, da mu Zasavec ne more slediti, ga je počakal. Medtem ko se je Superman Lopez v ospredju skozi najstrmejše dele klanca prebijal proti ciljni črti, je močneje na pedala stopil tudi Roglič. Dovolj, da se je na klancu otresel Pogačarja in pred takrat najbližjim zasledovalcem v cilju pridobil 15 sekund, skupaj z bonifikacijo pa 17.
Vrhunci 17. etape 2020:
… za tolažbo je ostala pikčasta
Prednost v skupnem seštevku je povečal na 57 sekund in zdelo se je, da je rumena majica že njegova. Dan zatem je brez večjih težav preživel še zadnjo od zahrbtnih alpskih etap ter se proti gorskemu kronometru na La Planche des Belles Filles odpeljal s skoraj minuto naskoka. Zelo malo jih je verjelo, da mu ta ne bo zadoščala za rumeno majico, a je Pogačar z vesoljsko vožnjo, podobno včerajšnji Vingegaardovi, dokazal drugače …
24-letnik iz Klanca pri Komendi z izjemno težkim klancem torej nima preveč dobrih izkušenj, pa čeprav je končal kot tretji, v tolažbo pa je takrat kot prvi Slovenec v zgodovini oblekel še pikčasto majico. Zadovoljen je bil, da ni izgubil preveč časa, obenem pa je napovedal, da dirke še ni konec in da bo še poskušal. In res je …
Zelo podobne besede je medijem namenil tudi po včerajšnjem porazu. “Prisežem, da bo še zanimivo,” je dejal. Lahko gorenjski volk nemogoči položaj znova obrne sebi v prid?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje